Prva izmed predstavljenih avtoric, Karen Duve, je rojena leta 1961 in živi v Hamburgu. Po maturi se je sprva preživljala le s priložnostnimi deli, službovala je kot lektorica in taksistka, dokler se ni nekega dne v letu 1990 odločila, da bo živela le še od svojih besedil.
Avtorica je prejela poleg več štipendij še številna priznanja za pripovedno delo, med drugim nagrado za novejšo prozo v Arnsbergu, nagrado na Open-Mike, tekmovanju mladih pripovednikov, ki ga prireja pomembna berlinska literarna institucija Literatur Werkstatt in nagrado Bettine-von Arnim.
Debitirala je z zbirko kratkih zgodb z naslovom V globokem snegu leta 1995, prodor med širše bralstvo pa ji je uspel z Deževnim romanom 1999. leta, ki je – »roman poln obsesij in skurilnosti« kot pravi feljtonska kritika. Zadnji roman nosi naslov To ni ljubezenska pesem in se ukvarja s spomini, bulimijo, padlim idealom lepote in neizpolnjeno ljubeznijo. Avtorica v enem izmed intervjujev celo priznava, da se je sama v preteklosti nemalokrat v imenu lepote nagnila nad straniščno školjko.
Med vsemi temi deli je strastni ljubiteljici narave uspelo sodelovati še pri sestavi dveh leksikonov o znanih rastlinah in živalih, pred letom pa je izdala tudi svojo zadnjo, tokrat otroško knjigo z naslovom Božič s Thomasom Müllerjem.
>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>>
Pričujoča zgodba Žabe se nahaja v zbirki kratkih zgodb pod skupnim naslovom Nimam pojma, ki tematizirajo osamljenost, izobčenost, tih upor, razočaranje, frustracije iz otroštva, samoodtujitev in samoiskanje. Izrazito jasno in naravnost, celo hladno, poroča o ljudeh, ki so izgubili sebe in tako brezciljno tavajo skozi življenje…
O STANJU NEMŠKE ŽENSKE KRATKE PROZE PA SLEDEČI SESTAVEK:
MLADE NEMŠKE AVTORICE MED JAVNOSTJO IN INTIMO
Že iz sedemdesetih let je nemško literaturo zasledoval sloves posebno težkega in resnega čtiva. Tipično nemška proza se je ponašala s politično-filozofskimi besedili in na pol esejističnimi romani iskanja lastne identitete, močno navezanih na nemško polpreteklo zgodovino in krivdo iz druge svetovne vojne. Tržne uspešnice pa so prihajale predvsem iz tujine.
Zunanja podoba nemške literature se je v devetdesetih letih povsem spremenila. Poleg različnih struj popularne literature ali tako imenovane popliterature, so založbe začele forsirati predvsem mlade domače avtorje. Ti so se predstavljali na literarnih večerih, ki so presegli tradicionalne okvire. Tako je eden vodilnih nemških kritikov in publicistov, Helmut Böttinger, prepričan, da je vsak prvenec mladega nemškega avtorja danes insceniran kot poseben dogodek.
Kmalu so na literarno sceno množično stopile mlade avtorice, ki so s svojimi neobremenjenimi debiji v hipu zaslovele. V tolikem številu in tako samozavestno ter predvsem v tako kratkem času avtorice niso nastopile nikoli doslej v zgodovini nemške literature. Pojem za navidezno enotno literarno strujo je izoblikoval Spieglov kritik in novinar Volker Hage, ko je marca 1999 razglasil »čudež gospodičen«. Čeprav se je pojem vsesplošno uveljavil, je precej problematičen. Hage ga je poskušal definirati s tem, ko je povezal zunanjo podobo in starost avtoric s slogovnimi postopki njihovih besedil, ki naj bi vključevala predvsem skoraj otroško naivno pisanje, ki je opravilo z veliko nemško zgodovino in se povleklo v intimo, ter potenciran erotični element, v veliki meri povezan z odkrito spolnostjo.
Povsem jasno je, da so to definicijo najprej zavrnile novinarke feministične revije EMMA, ki so odločno nasprotovale danemu pojmovanju in tovrstni redukciji večplastnih literarnih kvalitet omenjenih del. Čeprav je Hage v svojem članku naštel avtorice kot so Karen Duve, Nadine Barth, Judith Hermann in Zoё Jenny, so se v istem košu znašla slogovno in vsebinsko precej raznovrstna besedila tako trivialne kot visoke literature, ki jih je združevala le skupna prozna forma in zunanja privlačnost avtoric, starih med dvajsetim in tridesetim letom.
Toda dejstvo je, da je literarna produkcija v Nemčiji postala medijski fenomen, ki je usmerjen predvsem na tržišče. Avtor je, nenamerno, iz nekoč zapovedane osame in izolacije od zunanjega sveta vstopil v prostor zvezdništva. Tako je danes mogoče, da postane mlada nemška pisateljica s svojo reprezentativno zunanjo podobo novodobni sex-simbol.
Čeprav ex definitione dobra literatura ni odvisna od zunanje podobe avtorja, pa je le-ta za bralstvo postala zanimiva. Za avtorje ni dovolj, da dano dejstvo le sprejmejo, ampak si morajo celo sami izoblikovati medijski imidž. V večini primerov lahko le s premišljeno samoinscenacijo sploh motivirajo javnost za branje njihovih del, ki bi se sicer izgubila v poplavi prvencev.
Seveda se s tovrstnimi medijskimi redukcijami še najmanj strinjajo avtorice same. Večina jih je odraščala v večjih mestih, nemalokatera živi in deluje v Berlinu, ki je postal v zadnjem času Meka mladih avtorjev. Prav tako so avtorice kot Jenny Erpenbeck ali Julija Franck, ki so svoje otroštvo in najstništvo preživljale v vzhodnem Berlinu, še zmeraj močno osebno in avtorsko zaznamovane z izkušnjo »izgubljene domovine« in z iskanjem nove identitete onstran železne zavese. S tem lahko Hagejevo izjavo o literaturi zunaj zgodovine vsaj delno zavržemo. Seveda pa gre tudi za urbano literaturo velikih mest in umazanih predmestij, ki je povezana z izgubljanjem in iskanjem identitet, z nenehnimi konflikti med spoloma in kompromisi sobivanja, s travmami iz otroštva, spomini, z izživljanjem erotičnih fantazij. Dotakne se nočnega party-miljeja, dela avtoric so mestoma družbeno kritična, mestoma pa pravi jezikovni, močno artistični eksperimenti. Zgodbe so tako drugačne, kot so drugačne njihove biografije. Vsekakor pa slednjih »ni strah ne klišejev ne velikih občutkov« kot pravi v Spieglu Hage.
Da je temu tako, priča izbor tematsko raznolikih kratkih zgodb Karen Duve, Judith Hermann, Julie Franck in Jenny Erpenbeck, ki jih je skorajda nemogoče postaviti v enoten okvir.
Komentarji
komentiraj >>