Znana marksistična kritika ideologije novega svetovnega reda Michael Hardt in Antonio Negri v svoji knjigi Imperij močno kritizirata tudi vlogo tako imenovanih nevladnih organizacij v svetu, pri čemer izpostavita Amnesty International, Zdravnike brez meja in Oxfam. Med drugim zapišeta: »Te humanitarne nevladne organizacije so dejansko – čeprav to ni nujno namen sodelujočih – eno najmočnejših miroljubnih orožij novega svetovnega reda: kampanje miloščine in beraški redi imperija. Te nevladne organizacije vodijo 'pravične vojne' brez orožja, brez nasilja, brez meja.«
Mirno lahko rečemo, da so nevladne organizacije nasledile tradicijo dobrodelnosti, kakršna je obstajala že v zgodnjih fazah kolonializma. Razlika med danes in nekoč je predvsem ena, a ta je bistvena: nevladne organizacije danes zavračajo prakticiranje misionarskega dela in proselitizma v prid varovanja mita o človekovih pravicah ter kritike neoliberalne ideologije globalnih ekonomskih in finančnih elit. Kljub temu pa stvari še zdaleč niso tako preproste, kot se mogoče zdijo na prvi pogled.
Taiste ekonomske in finančne elite, kot so »Svetovna trgovinska organizacija«, »Monetarni denarni sklad« in »Svetovna banka«, vedno bolj tesno sodelujejo z večjimi nevladnimi človekoljubnimi organizacijami. Veliki bratje imperija gradijo zavezništva z NVO-ji, da bi se lažje ubranili pred številnimi kritikami, ki dežujejo iz celega sveta. Imperij je v krizi in strategije legitimacije njegove ideologije ležijo vsepovsod.
Eden izmed bolj znanih nevladnih pažev v službi imperija je narcistična pop zvezda Bono. To je človek, ki je svojo kariero dobrotnika zgradil na kampanji, ki se zavzema za oprostitev dolga državam tretjega sveta. Prevzel je namreč vlogo letečega ambasadorja pri Jubilee 2000, nevladni organizaciji, ki oprostitev dolga revnim zagovarja kot dobro poslovno potezo.
Stephen Helinger, predsednik humanitarne organizacije Development Gap in udeleženec kampanje '50 let je dovolj', ki primarno kritizira Svetovno banko, je bil uspešno rekrutiran prav v to institucijo. V zadnjem času smo nasploh priče razcvetu NVO-jev, glavni razlog za njihov razcvet pa je v tem, da jih sponzorirajo zahodne politične in ekonomske institucije. In tu ne gre za miloščino, temveč za privatizacijo. Omenimo še to: na spletni strani Svetovne banke se nevladne organizacije nahajajo v rubriki 'partnerji', le da jih banka ljubkovalno imenuje 'civilno-družbene organizacije'.
Znana pisateljica in aktivistka Arundhati Roy v svojem eseju 'Pomoč, ki ovira' ugotavlja, da je število NVO-jev v Indiji znatno naraslo v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je Indija postala ujetnica svobodnega trga. Medtem ko je država pod pritiskom reform »Mednarodnega denarnega sklada« črtala subvencije za razvoj infrastrukture, kmetijstva in zdravstva, so nastali socialni vakuum zapolnile nevladne organizacije. Največje izmed njih prejemajo denar iz žepov zahodnih vlad, Svetovne Banke in tujih korporacij.
Postavlja se vprašanje, zakaj omenjene elite sponzorirajo NVO-je? Mar gre za misionarsko vnemo? Krivdo? Nikakor. Arundhati Roy opaža, da nevladne organizacije služijo kot dušilec družbene jeze in ljudi predvsem spreminjajo v odvisnike od tuje pomoči. NVO-ji tako tvorijo neke vrste pregrado med imperijem ter njegovimi podložniki in s tem zmanjšujejo prostor za potencialni upor proti vladarjem globalnega kapitala.
Avtentičnost nevladnih organizacij ne izhaja več iz njihovega humanitarnega dela, temveč predvsem sloni na kompleksnem procesu, ki mu na zahodu pravijo 'branding'. Kaj to pomeni? Vzemimo za primer blagovno znamko Tommy Hilfiger. Podjetje v deželah tretjega sveta najema poceni delovno silo, ki mu nato dobavlja majice, športne copate in tako naprej. Tommy Hilfiger dejansko ne proizvaja ničesar. Vodstvo podjetja je v celoti usmerjeno v skrbno in tržno naravnano kreiranje imidža znamke. To je branding. To je to, kar se v bistvu prodaja. NVO-ji ravno tako ustvarjajo svoj imidž, ki v njihovem primeru temelji na oglaševanju človeških vrlin, kot sta na primer sočutje in usmiljenje. Kakor diamanti ter zlato se te vrline pridobivajo v tretjem svetu in tržijo v razvitih državah. Tu lahko še enkrat omenimo Bonovo 'dobrotniško' zavzemanje za oprostitev dolgov tistim, ki si v bistvu nikoli niso niti izposodili.
Tovrstno oglaševanje človeških vrlin je lahko tudi kontraproduktivno, saj prikazujejo temnopolte ljudi kot patološke žrtve. Gre za TV posnetke še enega podhranjenega Etiopijca, prebegle Afganistanke in pohabljenega Sudanca, ki potrebujejo pomoč belopoltih prebivalcev razvitih držav. Ti oglasi nenamerno vsiljujejo rasistične stereotipe in utrjujejo zgrešene predstave o dobroti in nesebičnosti zahodnega sveta.
Pomembno vlogo v celotni prevari igra tudi britanski Band Aid, projekt štiridesetih največjih glasbenih imen, ki bodo decembra izdali skupni singl z naslovom 'Do they know it's Christmas?', denar od prodaje pa namenili lačnim v Afriki. Glasbeni bogatuni se bodo torej v pesmi spraševali, če Afričani vedo za božič. Seveda, da vedo! Če ne, bi bila to največja zarota na svetu. Tujci, ki bi okoli božiča pripotovali v Afriko, bi bili na letališčih opozorjeni, naj ne omenjajo Božička, na milijone afriških kristjanov pa bi se s cenzuriranimi biblijami v rokah spraševalo, če kdo ve, kdaj se je rodil Jezus.
Dejstvo je, da Band Aid ravno tako služi kot dušilec družbene jeze. Na zahodu bi vsekakor morali biti ogorčeni nad tem, kaj se dogaja v Afriki, vendar se večina ljudi zadovolji, če kupi singl CD in ima tako oprano vest do naslednjega leta. Zelo malo je tistih, ki vedo, da so v morijo v Afriki in drugih deželah tretjega sveta direktno vpletene države, v katerih živijo, in korporacije, za katere delajo.
Prav tako zelo malo ljudi ve, da so NVO-je v veliki meri okupirali oportunisti, slavne osebnosti in moralni pridigarji. To so ljudje, ki se ne zavzemajo za odpravo nedemokratičnih mednarodnih finančnih in ekonomskih institucij, pač pa za njihovo transformacijo. Transformacijo v kaj, ne znajo natančneje razložiti. To so ljudje, ki služijo imperiju kapitala. Mogoče še največ pove izjava nekdanjega aktivista in trenutnega uslužbenca Svetovne banke Stephena Helingerja: »Predsednik banke James Wolfensohn se še mora soočiti s kritikami, ki prihajajo s celega sveta. Upi, ki jih vanj polagamo že šest let, se še niso uresničili.« 'Čakanje na Godota' pride na um.
Mednarodne imperialistične institucije se še kako zavedajo pomena posredniških organizacij. Skupaj z NVO-ji tvorijo mrežo političnega manevriranja in sistemov odvračanja pozornosti. Rezultat tega je več kot očiten: Svetovna vlada.
Komentarji
komentiraj >>