Ljudska glasba je dokaz, da je z violino možno zabavati. Ko je v 18. stoletju zapustila dvorne in se naselila med večinske nižje sloje evropskega prebivalstva, je kaj kmalu postala nepogrešljivi del godčevskih sestavov. Violina-oprekelj-trobenta, violina-klarinet-bas, violina-klarinet-rog-bas, ob najrazličnejših godbeniških kombinacijah je bila violina stalnica. V slovenskem okolju je bila tako domača, da so ji ljudje natikali svoja imena: škant, pleče, cítira, največkrat pa so jo imenovali preprosto gosli. Tu moramo povedati, da beseda gosli ni naziv, ki bi bil violini lasten že od vsega začetka. Pravzaprav se sklepa, da je violina s svojim vstopom na ljudsko sceno prevzela vlogo in ime nekega starejšega strunskega instrumenta z lokom, ki bi bil lahko podoben hrvaškim guslam. Gosli oziroma gosle je izraz, ki je znan vsem slovanskim jezikom, iz njega pa se izvaja glagol gosti.

Violina je po ljudsko-glasbeni tradiciji torej instrument, ki prej kot doživljanje spiritualne transcendence omogoča sprostitev in zabavo. Če poizkusimo razčleniti, zakaj je tako, se moramo opreti na konkreten glasbeni primer, tega pa je potrebno poiskati v krajih, kjer se je ljudska violinska igra ohranila najdlje. V današnji oddaji si bomo pomagali z glasbenim primerom iz Istre.

Poslušali bomo posnetek z Druge godbe 1992, kjer sta kot duo Pišćaci nastopila istrska muzikanta Marino Kranjac na vijulinu in Emil Zonta na bajsu. Njun zvok ni tako nasičen, kot ga je uho vajeno dandanes, pa vendar bomo videli, da glasba »groova«.

Za plesni naboj, ki ga nosi istrska strunska glasba, je v veliki meri zaslužno lokovanje godalcev: istrski violinisti uporabljajo predvsem zgornjo polovico loka, potegi pa so kratki in odrezavi; dostikrat spominjajo na zatikanje – kar v seštevku ustvarja živahen ritem. Pogosto pri ljudskem igranju je tudi igranje dveh strun hkrati. Sosednja struna izzveni kot bordunska spremljava in violinistovo igranje postane polnejše. Melodijski obrazci so krajši in repetitivni, kar pomaga, da glasba »zleze v uho«, da pa ni dolgčas melodija skače iz G-dura v D-dur in obratno. Ko so igrali za ples (kar je bila poglavitna funkcija instrumentalistov v preteklosti) so si glasbeniki marsikdaj čas repeticij krajšali tudi z lastnimi improviziranimi vložki, kar je pripomoglo k spreminjanju melodij.

Duo Pišćaci: 'Bistra' in 'Polka Ingležina' (iz Folk preporod na Slovenskem, Druga godba, 1998)

Zala Pezdir