Henri Cartier-Bresson se je rodil leta 1908 v francoskem mestecu Chanteloup. S fotografijo se je pričel ukvarjati pri 22-tih letih. Že pred tem se je poskusil kot slikar in nekateri menijo, da mu je prav to omogočilo, da so njegove fotografije nekaj posebnega. Način Bressonovega fotografiranja namreč sam po sebi ni najbolj umetniški.
Njegovo zanimanje za utrinke življenja in estetiko vsakdanjega življenja je zlasti fotoreportersko. Bresson je hkrati tudi človek, ki je postavil precejšne število standardov reportažne fotografije (mnogi so v veljavi še danes). Je eden izmed soustanoviteljev agencije Magnum (1947), ki je bila v preteklosti in do neke mere tudi dandanes sinonim za kvalitetno reportažno fotografijo.
Eden izmed najbolj razvpitih Bressonovih konceptov, znan kot "odločujoč trenutek", ni pravzaprav nič drugega kot združitev dveh temeljnih prvin reportažne fotografije. Na eni strani gre za "lovljenje trenutka", na drugi pa za lepoto, enkratnost, ki jo ta trenutek ponuja. Sam pravi, da je odločujoč trenutek (decisive moment) "istočasno spoznanje pomena dogodka, kot tudi natančne organiziranosti oblik, ki dajo dogodku pravi izraz - in to v delčku sekunde".
V tem kontekstu bi Bressona lahko opredelili kot paparaca, človeka, katerega največji vrlini sta hitri prstki in pa seveda volja ter pogum, da se znajde na mestih kjer ostaih (fotografov) ni. Bresson torej, kot obrtnik, čigar fotoaparat je "podaljšek (njegovega) očesa". A seveda stvar ni tako preprosta.
Na tem mestu se namreč vplete prej omenjeno zanimanje za slikanje. Bresson, katerega strast do slikarije je zdržala dlje kot strast do fotografije (slika namreč še sedaj, fotografirati (profesionalno) pa je prenehal že konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja), je uspel v svoje fotografije ujeti poleg odločujočega trenutka tudi nekaj dosti bolj prikritega - občutek za estetiko.
Prav v navezi fotografija—slika—estetika gre iskati Bressonovo posebnost. Njegove fotografije so sicer res posledica njegovega pogleda, vendar ta pogled ni pogled obrtnika. Bresson gleda na svet z očmi človeka vajenega gledati in ustvarjati umetnost. Od tu črpa svoj smisel za kompozicijo in izbiro motiva. Na ta način prida fotografijam tisto zaradi katerega so vredne ogleda (v galeriji). Njihova vloga preneha biti zgolj zgodovinska. Poleg konkretnih ljudi in dogodkov, nam fotografije pričarajo tudi nekakšen, težko opredeljiv, občutek. Zdi se, kot da bi lahko začutili trenutek v katerem je bila fotografija posneta. Še več kot to, zdi se kot da se je trenutek sam zgodil zaradi fotografije.
Kljub dovršenosti motiva in lepote ujetega trenutka, pa Bressonove fotografije še vedno ohranjajo spontanost in pristnost. Bressona strast do estetike ni zapeljala tako daleč, da bi postal studijski, umetniški fotograf. Odločujoč trenutek še vedno nosi primat. Kljub dovršenosti mora fotografija za Bressona še vedno odsevati ujetost trenutka. Tako pojmovanje fotografije preseže okvire estetike in fotografije, ter omenjeno navezo s slikarstvom. Potreben je umik v intimo. Pomembna postane funkcija srca, ljubezni do sebe in sveta okoli sebe.
Bresson pravi, da je fotografiranje "polaganje glave,očesa in srca na isto os". Bistvo torej ni skrito le v součinkovanju oblike in vsebine fotografije, temveč tudi v odnosu do nje. Bresson na svoje slike (v obeh rabah besede) ujame tudi lepoto življenja nasploh. Slednje je tisto, kar njegove fotografije še dodatno začini.
Če hočemo opredeliti, kaj Bressona dela izjemnega in pomembnega, in izpolniti začetno trditev, da so njegove fotografije nekaj posebnega, moramo upoštevati navedene tri elemete njegovega pristopa. Sla po ujetju trenutka, prefinjen občutek za estetiko ter ljubezen do življenja tvorijo zakjučeno celoto, ki ji rečemo Bressonove fotografije.
Prav zaradi tega je Bresson v fotografiji postal to kar je. In je kar veliko. Poleg omenjenega je bil tudi prvi "zahodni" fotograf, ki so ga spustili v Sovjetsko zvezo (1954), prvi fotograf katerega razstavo je postavil na ogled znameniti Louvre, dobitnik številnih nagrad in priznanj ter nenazadnje tudi vzornik in inspiracija številnim fotografom širom sveta.
Na internetu je kar nekaj uporabnih in zanimivih strani, ki so posvečene Bressonu in njegovim fotografijam. Z njih smo "pokradli" fotografije, ki jih vidite. Omeniti velja njegov portofolio na strani Magnuma in stran posvečeno njegovi razstavi portretov v Metropolitanskem muzeju v Washingtonu. Seveda pa je do konca avgusta njegova razstava na ogled tudi v domačem, "ne-virtualnem" Cankarjevem domu.
Če se za konec še enkrat ozremo na to, kaj je bilo o Bressonu povedanega (v pričujočem tekstu), vidimo da se sliši (bere) sicer veliko, a nič ni zares novega. Vse to je bilo že povedano. Morda še najbolje z besedami samega Bressona: "Tekom življenja je odkrivanje sebe vzporedno s spoznavanjem sveta okoli nas. Sveta, ki nas oblikuje, a na katerega do neke mere lahko vplivamo tudi sami. Vzpostaviti je potrebno ravnovesje med svetovoma. Tistim v nas in tistem izven (nas). Ta dva svetova tvorita, kot posledico enega samega recipročnega procesa, en sam svet. In ta svet je tisti, ki ga je potrebno sporočiti (povedati, prenesti)".
Komentarji
komentiraj >>