Konsolidacija sociologije?
Dobrih štirinajst dni je tega, kar je izšel Kompendij socioloških teorij. Gre za drugo in popravljeno izdajo dela, ki je prvič zajadralo na slovensko tržišče leta 1995. Kot prvič, je tudi tokrat jasen razlog za izdajo. Slovenija potrebuje koherentno kompilacijo del socioloških avtorjev. Le na ta način lahko drži korak s svetom. In konec koncev lahko le tako pomaga pri ohranjanju sociologije same, vede, ki jo mnogi primerjajo s postano vodo.
Zakaj s postano vodo bi se mogoče vprašali? Odgovor leži v, na žalost kar precej neizpodbitnem dejstvu, da sociologija dandanašnji še zdaleč ni sposobna slediti trendom sodobne družbe, kaj šele, da bi jim zadoščala. To pravzaprav tudi nikoli ni bil njen namen. Sociologija si je vedno želela presegati trende. Venomer si je prizadevala k splošnim uvidom, k univerzalnim idejam. A hkrati, in v tem je problem, se je prav tako venomer znova ujemala na limanice težnje po zadostitvi praktičnega duha. Povedano drugače, sociologija je od nekdaj čutila potrebo po aplikativni vrednosti svojega dela.
Naj gre za pedagoški moment, moralno politični ali zgolj pristno znanstveni modus, spregledati ne gre, da je nek element, ki napoteva k specifično sociološki drži, utemeljeni na poznavanju sveta in njegovem obvladovanju, vselej prisoten.
No, naj se vrnem nazaj h kompendiju. Skratka izšel je. Obsežen in razsežen. V sebi skriva prispevke več kot dvajsetih avtorjev. Če seveda štejemo zgolj prispevke predstavljenih sociologov in sociologinje. Tej številki prištejmo še ljudi, ki so pisali spremne študije k delom obravnavanih teoretikov, pa prevajalce in že se znajdemo pred manjšo množico vpletenih. Sostorilcev takorekoč.
Že samo dejstvo, da je izid kompendija tolikšnih razsežnosti sploh mogoč, je dovolj da potrdi, če ne že potrebnost sociologije, pa vsaj njen obstoj. Že število pri projektu sodelujočih bi zadostovalo za manjšo poklicno skupnost, ki bi, glede na majhnost Slovenije, brez težav kandidirala za svojo katedro na univerzi.
Toda najverjetneje je tako z vsemi monumentalnimi deli, ki imajo za svoje vodilo postavljeno kompilacijsko metodo. Če hoče človek zbirati (in morda celo kaj zbrati), potem kot po pravilu potrebuje večje število pomagačev. Z razsežnostjo kompendija ni torej nič eksplicitno nerazumljivega, oziroma v izhodišču zgrešenega. Kako pa je z vsebino, kaj se dejansko najde v knjigi?
Kazalo kompendija nas popelje skozi sociološke teorije. Nekoliko kronološko. Najprej se soočimo s klasiki. Tistimi, ki smo jih včasih znali na izust. Herbert Spencer, Emil Durkheim, Max Weber, Georg Simmel in George Herbert Mead.
Gibljemo se na področju ustvarjanja vede. Spencerjevo vprašanje: kaj je družba?, Durkheimova vpeljava družbenih dejstev, Webrovi temeljni pojmi, pa komplementarna Simmelova temeljna vprašanja sociologije. In na koncu še, in prav tudi se dogaja prehod od ustvarjanja vede k njeni konsolidaciji, Meadovo razglabljanje o sebstvu in refleksiji.
Po klasikih pridejo postklasiki. Ljudje kot Theodor Adorno, Alfred Shutz, Talcott Parsons in Pitirim Sorokin. Če smo natančni, prav našteti avtorji sestavljajo postklasični izbor kompendija socioloških teorij. Vprašanja niso več tako klasična kot pri, kdo bi si mislil, klasikih, ampak postanejo bolj vpeta in prepletena v širšo mrežo družbenih struktur. Problem racionalnosti, razmerje med psihologijo in sociologijo ter vzpostavitev socialne sistematike so teme, ki se jih lotevajo postklasiki.
Za njimi, socološkimi postklasiki, pridejo na vrsto sodobni avtorji. Glede na prva dva, pravkar navedena razdelka, bi lahko dejali, da se sodobnih avtorjev kar tare. Nedvomno je dosti teže iz sodobne sociologije izluščiti bistvene avtorje in njihove pristope kot se da to elegantno narediti s klasiki.
Poglejmo si, kje natančno se stvar zaplete. Prvi razlog je nadvse očiten. Težko je trditi, kdo od sodobnih avtorjev je dovolj oziroma bolj pomemben in si torej zasluži umestitev v kompendij. Nadaljnji problem je vsebinske narave. Sociologija je namreč v zadnjih nekaj desetletjih precej razširila domet svojega zanimanja in podlago iz katere črpa metodološki in tematski izbor snovi svojih obravnav. Dodaten zaplet pri težavnosti ustrezne izbire sodobnih socioloških avtorjev za kompendij predstavlja tudi dejstvo, da je zadnja leta trend celotne humanistike in družboslovja naravnam k interdisciplinarnosti in brisanju jasnih mej. V luči tega je pogosto težavno oceniti katera dela sploh spadajo v sociologijo, katere teorije so relevantne.
Vsled pravkar povedanega ni prav nič nenavadno, da je sodobni sklop Kompendija socioloških teorij tako pester in deloma tudi kaotičen. V njem se po eni strani pojavljajo imena kot so Robert Merton, Pierre Bourdieu, Ralf Dahrendorf, Jürgen Habermas in drugi, ki bi po logiki bolj sodili h postklasikom (če ne že kar h klasikom sociologije), po drugi strani pa je v kompendij vključenih tudi nekaj avtorjev, ki so precej bolj neznani oziroma ozko usmerjeni.
Konkretna izbira je pač odraz teoretskega stališča avtorjev kompendija. In kakšno je to? Frane Adam in Matevž Tomšič, urednika knjige, se največ in v prvi vrsti opirata na delo Anthonyja Giddensa. Tako pri pojmovanju vloge in mesta sociologije v sodobnem svetu, kot pri metodi, kako se sociologije lotiti na čim bolj znanstven (in angažiran) način.
Jedro Giddensovega (in uredniškega) pristopa predstavlja nekakšen rezervirani pozitivizem, ki meni, da sociologija nikakor ni mrtva. Za razliko od nekaterih socioloških pesimistov, npr. Horowtiza, je Giddensov projekt optimističen. Urednika kompendija ga citirata: »Sociologi, ne obupajte! Še vedno lahko osvojite svet ali pa ga vsaj interpretirate«. Pravzaprav, ugotavlja Giddens, je večina glavnih tem sodobnega sveta globoko zaznamovanih s sociologijo. In ne samo to, tudi potreba po sociologiji naj ne bi umrla. Giddens pravi »… sociologija je poklicana in usposobljena, bolj kot vsako drugo teoretsko početje, da osvetli paradokse, ki izhajajo iz dejstva, da je družbeno življenje postalo epizodično, fragmentarno in nabito z negotovostmi.«
Sociologija je torej živa in brca. Problem je le, in to ugotavlja tako Giddens, kot tudi urednika kompendija, da brca na vse strani. Kar sociologiji manjka, je konsistentnost ter klenost. In teh si želita Adam in Tomšič. Ali kot pravita sama:
»Lahko bi dejali, da se začenja novo poglavje zgodbe o sociologiji, ko je treba iz ekstenzivnega razvoja preiti na višjo kakovostno in intenzivno raven. V tem je bistvo krize te vede; ne gre za ˝zaton˝, temveč za konsolidacijo. Trdiva, da ukvarjanje s sociologijo ni izguba časa, posebno ne za nove generacije, ki se ji bodo posvetile.«
Potrebna je torej konsolidacija. To je jedro ideje snovateljev Kompendija socioloških teorij. In kako priti do nje? Najprej je potrebno izpostaviti srčiko sociološkega ukvarjanja nasploh. Tisto, kar je sociologiji najbolj in ekskluzivo lastno.Tudi na tem mestu so besede urednikov knjige dovolj jasne: »Sociologija je veliko prispevala k razvoju znanj in družbenih praks takrat, ko se je ukvarjala z ˝velikimi˝ temami, kot so modernizacija, industrijska in postindustrijska družba itd.; medtem, ko se je marginalizirala takrat, ko se ni ukvarjala s temami, ki jih je sama predlagala kot svoj raziskovalni program ali pa se je s temi temami ukvarjala preveč ezoterično.«
Naj nekoliko povzamem. Bistvo sociologije je ukvarjanje z velikimi sociološkimi temami. Na način, ki je kar se da znanstven in kar se da zdravorazumski. Kajti, ponovno uporabljam besede Adama in Tomšiča: »treba je upoštevati, da je ta disciplina (najbrž imata v mislih sociologijo nasploh) podvržena logiki ˝dvojne hermenevtike˝: sociolog družbene pojave proučuje na ¨objektiven˝, nezainteresiran način, hkrati pa je sam del teh pojavov in ima do njih poseben odnos in interes. Celotna sociologija je pravzaprav ˝opazovanje z udeležbo˝. Prepustnost med sociološkim in zdravorazumskim, javnim, ideološkim diskurzom je večja kot pri drugih disciplinah.«
Zaradi pravkar navedenih bistvenih karakteristik sociologije, se morata urednika kompendija strinjati, da je sociologija sicer že v osnovi ideološka, vendar je konec koncev to tudi nujno, saj lahko le na ta način ohranja stik z aktualnimi temami, mediji, založniki, intelektualno javnostjo in politiko. Zanimivo stališče, ni kaj.
Od tu ni več daleč do konsolidacije sociologije, o kateri je bilo govora. Konsolidacije, ki je nenazadnje tudi v samem naslovu pričujočega teksta. Preden povem, kakšno je mnenje urednikov kompendija, naj navedem le kratek pomislek. Konsolidacija je o.k. in prav gotovo je pomembna. Vendar pa mora biti jasno kaj se konsolidira in kdo to počne. V primeru konsolidacije sociologije, kot jo imata v mislih Adam in Tomšič je problematično to, da se sociologija, ki jo opišeta in ki se jo trudita konsolidirati, še zdaleč ne zdi vsa sociologija. Med drugim manjka celotno področje sociologije kulture, ki je sicer že dolgo časa vezano na drugačen in različen teoretski okvir kot klasična sociologija, ki pa vendarle predstavlja pomemben gradnik vednosti in zavedanja o družbi/bah. Druga stvar, ki je sumljiva, je pomanjkanje žensk. Med vsemi, v kompendiju zbranimi in predstavljenimi osebami je le ena avtorica. Margaret Archer. Ali to pomeni, da ženske v sociologiji nimajo dosti za povedati? Ali moramo morda sklepati, da je zgodovina sociologije, vsaj takšna kot je predstavljena v kompendiju, pretežno stvar moških? Mogoče pa gre samo za splet naključij.
Kakorkoli že, pomisleki glede konsolidacije sociologije vsekakor obstajajo. A o njih naj bo več govora na kakšnem drugem mestu. Zdaj raje prepustimo besedo urednikoma in jima pustimo, da sama povesta kaj si predstavljata pod kosolidacijo ter do kod po njunem seže njen domet.
»Če se osredotočimo na vprašanje ˝poslanstva˝ sociologije v širšem družbenem kontekst, lahko rečemo, da lahko sociološko teoretiziranje in raziskovanje prispevata tako k splošni samorefleksiji družbe kot tudi k reševanju posameznih konkretnih družbenih problemov. Vendar pa se je pri tem treba zavedati, da sociologija ne more dajati čistih in občeveljavnih rešitev. Omejiti se mora na dajanje hipotetičnih rešitev v obliki potencialnih scenarijev razvoja na posameznih področjih, analize koristi, stroškov in potencialnih tveganj posameznih (npr. političnih) ukrepov in načrtov.«
Takšen je (teoretski) okvir v katerem je nastal Kompendij socioloških teorij. Če vam je všeč ali ne, presodite sami. Kajti osebno tega ne mislim početi, vsaj znotraj tega teksta ne. Razlogi za to odločitev so sicer večplastni, vendar pa je glavni argument proti temu, da se izjasnim o estetski in teoretski kvaliteti kompendija ta, da sem tudi sam do neke mere sodeloval pri njem. Nekaj malega se namreč prevedel. No, če sem čisto natančen, mi je pripadla čast in slast, da prevedem, že prej omenjeno edino teoretičarko, Margaret Archer. Mogoče zato ne bi bilo odveč, da namesto pleteničenja o vsebini in drugih aspektih kompendija, ki jih še nisem pokril, posvetim raje nekaj besed prispevku s katerim se Archerjeva predstavlja slovenski (sociološki) javnosti. Po svoje se mi zdi dovolj streotipen za obravnavni kompendij, pa tudi za humanistiko nasploh, da bi se dalo iz njega kaj izluščiti.
Prispevek Margaret Archer nosi naslov Socialna in sistemska integracija: razvijanje razlikovanja. Naj kar precej povem, da članek ni preveč razumljiv. Kar hočem reči je, da je zelo zapleten. Jezik Archerjeve je zelo bogat in nek način tudi precej drugačen od tega, kar nam je domače. Mogoče samo moškim, morda pa tudi vsem. Ampak kljub kompleksnosti jezik britanske avtorice v kompendiju socioloških teorij nekaj pove. Lahko bi se dalo tudi reči, da je tisto kar pove precej enostavno. Problem je samo v tem, da ni enostavno že na prvi pogled, temveč je za kaj takega potrebna temeljita študija napisanega.
No, poglejmo si, kaj si o socialni in sistemski integraciji misli Archerjeva, in morda celo bistveneje, kaj si misli o razlikovanju, slavni distinkciji.
Avtorica svojo pozicijo odpre z vpeljavo ideje analitičnega dualizma. Ta korenini v leto 1964, ko se je o njem razpisal David Lockwood, britanski sociolog, ki je vzpostavil razlikovanje med sistemsko in družbeno integracijo, torej načinom, kako družba sprejema ljudi, in kako ljudje sprejemajo družbo ter odnosu tega načina z ustrojem in delovanjem sistemov. Mehanicizma, če želite.
Torej Lockwood je razvil tezo, ki jo v svojem članku (do neke mere) zagovarja sociologinja. Najprej jo razloži, nato predstavi odzive nanjo, za tem niz argumentiranih ugovorom kritikam, in slednjič poda še lastno kritično mnenje.
Glavne točke poudarka ležijo v soočenju razlikovanja z različnimi drugimi pristopi: najprej metodološki individualizem, kjer gre celo malo morje različnih kategorij. Od konfliktnih teorij, prek konflacionistov (pojem, ima nekaj skupnega s konflacijo na borzi), pa raznih kolektivistov, funkcionalistov ter drugih sort -istov. Takšen je prvi Lockwood/Archerjeva v bran postavljeni ugovor –istom. Nato se analitični dualizem združi z empirizmom. Tu gre avtorjema (Lockwoodu, in posledično tudi njegovi recenzentki Archerjevi) zato, da se razlikovanje ob soočenju z empirizmom ohrani. Da distinkcija prenese empiricistični pristop k problemom.V tem braniku je precej ključna emergenca; sposobnost in zmožnost vznikanja, tako ljudi, kot družbenih dejstev, pa relacij. Opaziti je zanimanje za lastnosti teh vznikanih, pomišljaj, vznesenih lastnosti. Kaj je tisto, ki oblikuje, da stvari pridejo na dan v obliki v kakršni pač pridejo?
Po soočenju z empirizmom, se analitični dualizem, oziroma Arherjeva v svojem članku v kompendiju teorij loti zagovora proti popačenju. Tu se jedro ugovora vrti okoli problemov ontološke elizije, nekakšne teorije izmuzljivosti ter redefinicije, kot nujno potrebnem, a pogosto nekonstruktivnem premlevanju temeljnih vprašanj.
Po svoje je še dobro, da se Archerjeva ne sklicuje na Freuda, saj bi sicer vsa zadeva zavzela nekoliko drugačne razsežnosti. Tako pa ostane znotraj okvirjev formalne sociološke teorije, ki je na nek način precej samozadostna.
Približno na tem mestu se začne Archerjeva začne nekoliko odmikati od dela Lockwooda. Vpelje kritike na njegovo delo, med drugim uporabi tudi Anthonyja Giddensa. Pozabava se z vprašanjema pomanjkanja vznikljivosti in avtonomije, problemom vnaprejšnjega obstoja, umetnega postavljanja stvari v oklepaj, torej neke vrste distanciranja od lastnih izsledkov.
V nadaljevanju članka se avtorica pretrêsa o razlikovanju med sistemsko in socialno integracijo dotakne še vprašanj oziroma problemov vzročne učinkovitosti, povezanosti razlikovanja z družbenim realizmom ter časovnosti (vznikanja). Za konec si pusti poslanico. Spremno misel k analitičnem dualizmu. Njena poanta je nedvoumna. »Tako analitični dualizem predstalja nov teoretski razlagalni okvir, v katerem določeni časovni sekvenci strukturnega pogojevanja — družbena interakcija in strukturna razdelava (ki imata sekvence, ki so predhodne in ki so sledeče) — pojasnjujeta, zakaj so stvari ¨takšne in ne drugačne¨. V polnem obsegu temeljnih področij, ki tvorijo družbo in njena preoblikovanja.
Kaj torej predstavi edina ženska pripadnica pisane druščine sociologov zbranih v kompendiju socioloških teorij? Poda nam sliko stanja, v katerem se riše nek nov sistem. Ne zna ga predočiti na najbolj razumljiv in koherenten način, a vendar se trudi, da ne bi stvari zgolj opisovala. Zanjo je realna aplikativnost analitičnega dualizma ne samo mogoča, temveč tudi dejanska.
Podobno kot za Archerjevo, bi lahko dejali za celoten kompendij. Njegova želja po konsolidaciji, ki je bila omenjena na začetku pričujočega prispevka, je dejanska. Urednikom gre v resnici zato, da bi sociologija pridobila na enotnosti in vrednosti. Vprašanje pa je, koliko jim je to uspelo. Kompendij ima vsekakor leksikografsko vrednost. Že zaradi njegovega obširnega formata ter ogromne količine vloženega časa in energije, ga je mogoče uporabljati kot slovar, kot teoretski geslovnik določenega področja znanosti, ki je namenjen v veliki meri znanstvenemu (strokovnemu) občestvu. Od tu naprej je veliko prepuščeno specifičnim interesom vsakega (potencialnega) bralca.
Dlje kot do te točke vrednosti kompendija socioloških teorij ne bi zahajal. Za bolj poglobljen vpogled, si je knjigo najlažje vzeti v roke, ali pa jo, če vas sociologija ne zanima preveč, preprosto pozabiti do takrat, ko vam bo (morda) prišla prav.
Kompendij je za vas premleval Pavel.
Komentarji
komentiraj >>