Četrtek, 16. 12. 2004
MarioB
RADIO ŠTUDENT
GLASBENA REDAKCIJA
Tolpa Bumov
četrtek, 16. 12. 2004
19.00
Arto Lindsay: Salt (Righteous Babe Records, 2004)
Če drži, da kultura, v katero smo rojeni, za človeka prevzame vlogo in funkcijo naravne danosti oziroma samoumevne narave, ki nas obdaja, toliko bolj drži, da je med nami kar nekaj posameznikov, ki zaradi spleta okoliščin že od malih nog živijo v dveh kulturah in potemtakem v vsaj podvojenih naravnih okoljih. Če je tak posameznik povrhu umetnik, nosijo njegova dela nujno pečate obeh okolij. Med glasbeniki, ki jim njihova »prirojena« multikulturnost omogoča, tako rekoč nujno pogojuje širši spekter delovanja, je Arto Lindsay prav posebna pojava. Newyorčan, ki je od svojega tretjega leta odraščal v Braziliji in v šestdesetih letih vsrkaval zvoke, ki so jih oddajali začetniki tropikalizma. Omenjeno gibanje je odločilno zaznamovalo brazilsko in posredno s svojimi principi tudi druge popularne godbe.
Glavna ideja tropikalizma in ustvarjalcev, ki so zagnali ta prevratniški način razumevanja soočanja domačih in »uvoženih« vplivov, se je izkristalizirala v pojmu »kulturni kanibalizem«. Brazislki glasbeniki, kot so Gilberto Gil, Caetano Veloso ali Tom Ze, če jih naštejemo le nekaj, so namreč vplive zahodnopopularnih oblik, kot so jazz, rock, soul, reggae in tako naprej, prebavili, predelali in v novi obliki spretno združili z avtohtonimi brazilskimi idiomi.
Enako počne junak današnje oddaje. Čeprav je bilo na prvi posluh slišati, da je Arto Lindsay na začetku svojega glasbenega udejstvovanja s skupinami DNA in Lounge Lizards bolj skrbel za neprepoznavni kitarski trušč, nalomljene rife, živčne distorzirane zvoke in podobne avantgardne prijeme, v katerih ni zaznati nobenih brazilskih vplivov, je sam Lindsay v nekem intervjuju razložil, kako so denimo pri noisovskem bandu DNA vnašali vzorce tradicionalnih brazilskih ritmov in – sicer neprepoznavno – prepevanje v portugalščini.
Prvine brazilskih godb pa so popolnoma prišle v ospredje na Lindsayevih ploščah, ki jih je pod lastnim imenom – pa čeprav je vedno sodeloval z gručo različnih glasbenikov – začel objavljati v devetdesetih letih. Merimo seveda na odlične naslove, kot so Corpo sutil, Mundo civilizado, Noon Chill ali Prize. Takrat je kot pomemben soustvarjalec njegovega prepoznavnega zvoka v ospredje stopila tudi elektronika – od nasnetih ritmov prek računalniškega programiranja in posemplanih inštrumentov do uporabe elektronskih pomagal za barvanje komadov s koščki šuma in hrupa.
Ob tem Arto, sicer redni sodelavec številnih brazilskih najimenitnejših glasbenih osebnosti, kot so Marisa Monte, Joao Gilberto, Gal Costa ali že omenjeni Tom Zé, kot osnovo za svoje skladanje in prepevanje jemlje posodobljeno bossa novo. Ta krhki, zračni, kar se da lahkotni, neobvezni, a še kako zahteven način petja je Artu pisan na kožo. Pa ne le, ko poje v portugalščini, tudi angleška besedila zvenijo, kot bi jih napisal s portugalščino v mislih.
Vse te odlike in posebnosti njegovega načina ustvarjanja pridejo na njegovem letošnjem albumu Salt do popolnega razcveta. Lindsayeve pesmi na albumu so tako subtilne, mehkobne in nezemeljske, da imamo dejansko občutek, da se bodo razblinile, da bodo odletele in se združile z breztežnostnimi oblaki … Po drugi strani pa se nam Artov »popolni pop« s svojo zapomljivostjo, privlačnostjo, neugnano lepoto kar trdno zasidra v možgansko skorjo. Svoje so k tej očarljivosti prispevali Artovi sodelavci na tem albumu, med katerimi bomo omenili le Petra Schererja, njegovega pajdaša še iz časov benda Ambitious Lovers, zatem rednega sodelavca, basista, klaviaturista in elektronika Melvina Gibbsa ter vsaj še kitarista Vernona Reida iz Living Colour.
Za večplastnost Artovih pesmi poskrbijo omenjeni elektronski prijemi, ki baladne, lahkotne melodije pošteno razburkajo, v navidez umirjeno pesemsko snov vnesejo svojevrstno parado cvrčanja, zankastih ritmov, odmevov, prekucevanja. Ti dodatki – pa ne le elektronski, saj gostujejo na albumu številni drugi glasbeniki, tudi kopica brazilskih tolkalcev – imajo v različnih pesmih različno funkcijo. Če so v enem komadu res bolj v ozadju in »le« barvajo nosilni čustveni tok, že v naslednjem prevzamejo krmiljenje komada, v katerem je potemtakem Artovo pretanjeno prepevanje le okostje, okrog katerega se limajo neštete zvokovne intervencije.
Na albumih Arto, tudi izjemno zverziran kitarist, v komade nikoli ne vnese toliko hrupnih elementov kot na koncertih, v kar smo se lahko prepričali vsaj dvakrat, nazadnje novembra letos, ko je odprl mariborski festival Izzven. Zato pa so na posnetkih ti elementi tako rekoč skriti oziroma so tako vešče zloženi, inkorporirarni v teksturo, da jih ne opazimo takoj.
Največja odlika albuma je v tem, da nobena od številnih dvojnosti, ki definira Artov zvok – preprostost nasproti zapletenosti, urejenost nasproti kaosu, krhko prepevanje nasproti nervoznim inštrumentalnim vložkom –, nikoli ne deluje na škodo druge. Enakovredna zastopanost vseh elementov torej, ki iz skupine raznorodnih postopkov, iz vložka različnih glasbenikov ustvari uravnovešeno in izjemno zapeljivo delo.
Album Salt tudi ne pušča nobenega občutka po nedokončanem, kakršnega smo semtertja dobili ob poslušanju kakšnega prejšnjega Lindsayevega izdelka, denimo albuma Invoke. Album je kratek, za današnje digitalne razmere snemanja v bistvu zelo zelo kratek, saj vsebuje le okroglo deset komadov, ki skupaj nanesejo za dobre tričetrt ure godbe. A to je prej prednost kot pomanjkljivost!
Prav vsi komadi so na svojem mestu, vsi so med seboj enakopravni, za vsakega je videti, da za njim stoji tehten razlog, zakaj je nastal. Noben ni odveč, ni mašil, zapolnjevanj lukenj. Dramaturško jih je Arto umetelno zložil in z njimi ustvaril učinkovit dinamični lok plošče, ki se suka od otožnih balad do vznemirljivih valovanj, večplastnih zvočenj in inventivnih soočanj raznorodnega inštrumentarija. Kot rečeno – album Salt ponuja »popolni pop«, a takšnega, kakršnega ne boste našli na pop lestvicah. Zato si skupaj privoščimo teh deset slanih komadov, ki bodo, verjemite nam, vsaj za trenutek posladkali nadležno kislo vreme! Poslušamo naslednje skladbe: Habite Em Mim, Kamo (Dark Stripe), Personagem, Twins, Into Shade, Jardim Da Alma, De Lama Lâmina, Combustível, Make That Sound ter Salt.
Oddajo je pripravil Mario Batelić.
Komentarji
komentiraj >>