RADIO ŠTUDENT 14. 12. 2004
AVIZZO:
OFF RECENZIJA 15:00
THEE BUTCHERS ORCHESTRA V ORTO KLUBU
*FV music nam je včeraj v Orto Klubu predstavila brazilsko trojko iz Sau Paola – Thee Butchers Orchestra. Band, ki obstaja že osem let, se je v tem predbožičnem času podal na svojo turnejo po zahodni Evropi (vključujoč Slovenijo), na kateri, v maniri pravega rock’n’roll duha, promovirajo novo ploščo Stop Talking about music, let’s celebrate this shit.
Mesarska trojka, ki si je s svojo brezkompromisno držo pridobila kultni status tako v Južni kot tudi v Severni Ameriki, zase pravi, da igrajo trash rock’n’roll. To ne pomeni nič več kot to, da iz tradicije rocka vzamejo tisto, kar jim je blizu in to predelajo v samosvoj glasbeni izraz. Z dvema kitarama, bobni in vokalom, ki mimogrede spominja na Jona Spencerja, igrajo vse od bluesa, panka, punk-rocka s konca šestdesetih, hard-cora, oziroma kar vse naenkrat. Z občutkom za čiste reze v zgodovinski poplavi množnih rockerskih izrazov se vpisujejo v register imen, ki so svoje mesto našli v neki družbeni realnosti rockerskega podzemlja.
Na tem mestu nima smisla govoriti o nekih konkretnih opredelitvah, kolikor gre za band, ki preprosto živi to, kar igra in je ravno zaradi tega naletel na pozitiven odziv rokerske skupnosti tako z odra, kot tudi izpred njega. V Severni Ameriki so tako npr. našli navezo s pred časom nastopajočimi Demolition Doll Rods, Timom Kerrom in Detroitsko sceno, v Evropi imajo pristen kontakt s “Prečastitim Beat Man-om”, doma v Braziliji pa poleg samih nastopov ohranjajo stike in medsebojno podporo na sceni s svojo lastno založbo Ordinary Records.
Včerajšnje druženje z Butcherji, ki so Slovenijo obiskali prvič, je samo potrdilo nek pristen odnos do rock’n’rolla. Že z njihovim prihodom na oder, je postala očitna sproščenost in domačnost neke situacije, ki je zadnjih nekaj tednov postala njihov vsakdan. Sam nastop je bil dinamično zastavljen. Z neprisiljeno, mestoma prav igrivo komunikacijo so delali prehode od bolj umirjenega trash bluesa do divjih pankerskih izpadov. Manjkalo ni niti rockerskega ‘frajerišanja’ s skoki z odra med publiko, igranja na kitaro v ležečem položaju in še kaj. Kakorkoli že, z odra je sevala energija rockerske neoporečnosti in poštenosti, iz zvočnikov pa glasen in brezkompromisen poziv k sexu, drogam in rock’n’rollu.
Kar se tiče same postave – torej kombinacije dopolnjujočih se kitar in bobnov, bi lahko koga zmotila odsotnost basa, s katerim bi mogoče lahko dosegli bolj zvezen zvok, ampak kaj naj rečem? Če bi se jim zdel potreben, bi pa ga že kje staknili v prenatrpanem Sau Paolu. Skratka, kot sem že omenila, se mi v tem primeru ne zdi smiselno opredeljevati do samega podajanja nekih zvočnih vsebin, kajti jasno je, da gre za band, ki ne skuša izumiti nič novega, temveč gre predvsem za predajanje in zvestobo nečemu, kar, preprosto rečeno, sami tudi živijo?
V počasnem približevanju koncu te recenzije pa bi se vsekakor spotaknila ob obisk tega dogodka, ki je bil kratko malo boren in ubog. Glede na to, da dober koncert načeloma naredi band skupaj s publiko, bi lahko rekli, da so rockerji padli na izpitu, ampak to tisti, ki se niso prikazali. Pa saj ne, da so kaj izredno zamudili, ampak zaradi tega na koncertu nekako le ni bilo nekega pravega vzdušja. Že tako ali drugače zmatrani člani banda, ki so se sicer trudili predstaviti še Sloveniji, so kot band občasno delovali medlim odzivom iz občinstva primerno.
Ampak kljub temu so se Thee Butchers Orchestra izkazali, še posebej v trenutku, ko naj bi odigrali svoj zadnji komad, za katerim so na koncu odšpilali še tri – in to je bilo to – haha, screw you guys, I’m going home, oziroma žurat nekam drugam, ker če gora ne pride k Mohamedu, mora Mohamed h gori.
Martina
Komentarji
komentiraj >>