Pozdravljeni v še enem tedenskem pregledu evropskih zadetkov in kiksov. Evropska unija je svoje uvele nedri ponudila še dvema državama, ki z jeziki do tal čakata pred njenimi vrati. Na skrajno pomembnem vrhunskem zasedanju v Bruslju, ki se je zgodilo v čast zaključevanja nizozemskega predsedovanja Evropskemu svetu, so ponudbo za pridružitev elitnemu klubu najprej ponudili Turčiji. »Pogajanja z vami o vašem vstopu v Unijo,« so rekli veliki Evropejci, »smo pripravljeni začeti 3. oktobra 2005«. »A šlo bo za proces z odprtim koncem in nobenih zagotovil ni, da se bodo pogajanja uspešno sklenila,« je Turkom v kompletu s povabilom predočil nizozemski premier Balkenende. In to še ni bilo vse.
Evropeizacije željna Turčija je za izpolnitev svojih sanj dobila še en pogoj: priznati mora južni Ciper, grški del, ki je prvega maja letos postal del Unije. In priznati ga mora takoj. Isti dan, kot je padla ponudba. Seveda pa bo morala Turčija za vstop postati tudi kar se da podobna Uniji, prevzeti vse njene predpise, posvojiti njene brezkončne birokratske hodnike in vse večjo uniformiranost, ki se začenja s predpisano velikostjo paradižnikov in konča s točno določeno debelino plastike kondomov.
Turčija je seveda protestirala, znorela, eksplodirala. In paket ponudbe Evropske unije gladko zavrnila. Cipra kot grško-turške celote seveda ne misli priznati. Saj ga že maja ni, ko je bil tik pred vstopom v Unijo, s čimer je zamudila vlak, da bi z vsaj enim svojim delom postala evropska. No, potem se je debatiralo, razpravljalo in diskutiralo. In celotno zasedanje se je vrtelo okrog Cipra, ki je z vstopom v Evropsko unijo tako ali tako že postal mednarodno priznana entiteta. Nihče pa ni omenil krutega nasilja, ki se vsakodnevno dogaja Armencem in Kurdom, ki živijo v Turčiji. Prav tako ni bilo slišati niti besede o nemogočem ravnanju z ženskami, ki imajo v Turčiji status manjvrednih bitij.
Nekako na hitro so Evropejci navrgli nekaj splošnih floskul o tem, da bo Turčija morala spoštovati človekove pravice in temeljne svoboščine ter prenehati z mučenji in zlorabami. Ni pa posebej omenila, kaj te razsvetljenske formule predstavljajo.
Nazadnje so se Evropejci in Turki pogodili: Turčiji še ni potrebno priznati grškega Cipra, vendar bo to morala opraviti do začetka pogajanj, za katera je obveljal datum 3. oktober drugo leto. A tega ne bo storila direktno, ampak bo le podpisala protokol o širitvi pridružitvenega sporazuma na deset članic Unije, ki so vanjo stopile prvega maja. S tem bo nekako priznala tudi Ciper. Potem se je oglasil še Kofi Annan, generalni sekretar Združenih narodov, in Cipru ter Turčiju ponudil svoje usluge pri združitvenem procesu, ki bi pripeljal do srečnega konca pravljice. Lekcije spoštovanja človekovih pravic, ki bi jo Turčija vsekakor morala dobiti, pa niso več omenjali.
Turški premier Erdogan je žarel od veselja in v svoji turški angleščini ponavljal vsem, ki so ga bili pripravljeni poslušati, da je to zgodovinski dogovor, ki je plod 41-letnih prizadevanj in naporov Turčije, da se v celoti priključi evropskemu kontinentu. In čeprav se mu ni uspelo dokončno izogniti priznanju Cipra, so ga v domovini sprejeli kot junaka. Na carigrajskem letališču ga je pričakalo okoli 2000 privržencev, ki so mahali s turškimi in evropskimi zastavami ter mu ego dvigovali z vzkliki "zmagovalec" in "nova zvezda Evropske unije." Kakšni naivneži!
S strani Turkov zatirani Armenci, ki jih na zasedanju EU nihče ni omenjal, so se v javnost vrgli sami! Kakih 8000 predstavnikov armenske skupnosti, ki živijo v državah Evropske unije, se je še med sestankovanjem velikih Evropejcev zbralo v Bruslju in demonstriralo proti turški pridružitvi Uniji. Upravičeno bojeviti Armenci zahtevajo, naj kot enega od pogojev za začetek pristopnih pogajanj z Ankaro upoštevajo genocid z začetka 20. stoletja, v katerem so Turki pokončali več kot milijon Armencev, ter rasno nasilje, ki so ga kot turška manjšina še vedno deležni. Pravično bi bilo tudi, da Turki končno priznajo tudi njih in ne zgolj ciprskih Grkov.
Malo manj navdušeni nad turškim mešanjem v evropsko Meko so tudi Avstrijci. Njihov kancler jim je zato obljubil, da bodo o pridružitvi Turčije Uniji lahko sami odločili na referendumu.
Dobesedno v zrak pa so skočili radikalni italijanski desničarji, severnoligaši Umberta Bossija. Ta je bil zaradi kapi, ki ga je kot kazen za njegovo strupeno besedičenje o tujcih butnila v začetku letošnjega leta, sicer bolj tih, je bil pa toliko bolj glasen njegov strankarski kolega Mario Borghezio. »Nočemo islamizacije Evrope. Vstop Turčije v EU bo spodkopal krščanske korenine naše civilizacije. Turčija nima s političnega, geografskega in zgodovinskega stališča nič skupnega z Evropo. Zavračamo Unijo, ki meji na Iran, Irak in Sirijo,« se je drl v evropskem parlamentu. Zadevo so ligaši vzeli zelo resno, saj nameravajo sfurati pravo pravcato antiturško kampanjo. Včeraj so v italijanski parlament privlekli transparent z napisom »Nočemo Turčije v Evropi!«, za to nedeljo pa napovedujejo glasne proteste v Rimu, na katerih naj bi se zbralo več tisoč nestrpnežev.
Ob vsej zmedi, ki je nastala zaradi pogajanj s Turčijo, so glavni bruseljski diskuterji nekako pozabili na Hrvaško. Tudi njej bi namreč morali določiti datum začetka spogledovanja z Evropsko unijo. No, ob koncu dneva se je Marija prikazala tudi njej. Dan, ko se bo smela začeti pogajati z Unijo, bo 17. marec 2005. Pri tem so ji šli Evropejci na roko in ji črtali izrecni pogoj, da mora v absolutnem smislu sodelovati s haaškim sodiščem za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije, ter se dogovorili za ohlapnejšo formulacijo, ki jo diplomati vidijo kot "skoraj brezpogojno". Zadeva dejansko ni dosti spremenjena: Evropa še vedno hoče videti Anteja Gotovino, sedečega v haaški celici. Sicer pa nadaljnje pogoje Nizozemci v odhajanju prepuščajo Luksemburžanom, ki bodo krmilo evropskega plovila prevzeli s prvim januarjem 2005.
Po evropskih hodnikih odmeva tudi debata o norveški priključitvi Uniji. Norvežani so Evropi skupinsko rekli NE že dvakrat, nazadnje pred desetimi leti. Sedanja vladna garnitura sicer še ne razmišlja o priključitvi, se pa opazno povečuje število privržencev Evropske unije med državljani. Zadnje raziskave javnega mnenja kažejo, da so zagovorniki vstopa v rahli prednosti. Jeseni bodo Norvežani imeli parlamentarne volitve, ki naj bi potekale v znamenju priključitve oziroma nepriključitve Evropski uniji. Odločil bo narod! Oziroma najbolje zmanipulirana propaganda.
Niti propaganda niti lobiranje pa nista pomagala švedskemu proizvajalcu posebnega tobaka, imenovanega »snus«, pri odločitvi Evropskega sodišča, da njegovo uporabo prepove v vseh državah Evropske unije razen na Švedskem. Gre za poseben tobak, ki se ga ne kadi, ampak se ga namesti na zgornjo ustnico in uživa v njegovih esencah, ki so pogosto aromatizirane. Kljub švedskemu sklicevanju na 150-letno tradicijo in pozitivno plat »snusa«, ki naj bi bil manj škodljiv od cigaret, je evropski sodni organ ugotovil, da vsebuje nikotin in je zato zdravju nevaren. Presoja evropskega sodišča je močan udarec za švedsko podjetje Match, ki pokriva 90 odstotkov trga za »snus« na Švedskem in Norveškem. Pri Matchu, ki poleg »snusa« proizvaja tudi tobak za žvečenje in kajenje, cigare ter vžigalice in vžigalnike, so poudarili, da bodo še naprej dejavno nasprotovali prepovedi.
Bolj človeška odločitev Evropskega sodišča pa je bila sklenjena včeraj: presodilo je namreč, da so ukrepi Evropske komisije proti monopolu računalniškega giganta Microsoft upravičene. Da se odkupi za svoj monopol na evropskem trgu, s katerim škoduje drugim računalniškim firmam, bo moral Microsoft Evropi ponuditi svoj operacijski sistem Windows brez predvajalnika multimedijskih datotek Media Player, konkurentom na trgu programske opreme pa bo moral razkriti kodo Windowsov, s čimer bo omogočena učinkovita komunikacija njihovih izdelkov z Microsoftovimi. Poleg tega je sodišče Billu Gatesu naložilo še denarno kazen v vrednosti 497 milijonov evrov, ki jo je ta že poravnal. Evropska komisija je nad sklepom sodišča seveda navdušena, pri Microsoftu pa trdijo, da škodi uporabnikom in da si bodo še naprej prizadevali za prijateljski dogovor s komisijo.
Komentarji
komentiraj >>