Dobrodošli v tedenskem pregledu dogodkov iz naše širše domovine. Prejšnji teden je najbolj odmevala odločitev evropskih elitnežev, da v svoj kljub povabijo tudi muslimansko Turčijo, in odmev tega dogodka je še vedno slišen. Nekateri se veselijo turškega morja in finančnega prispevka, drugi se obskurnega islamskega sveta, kjer morda še vedno obstajajo haremi, bojijo. Prvi vstopu Turčije v Evropsko unijo ploskajo, drugi odločno nasprotujejo. Med slednjimi lahko razumemo Armence in Kurde, katerih vrste so Turki v minulem stoletju močno skrčili, in še vedno nekako delujejo v tej smeri. Če bi Turčija postala del Unije, bi se kurdska in armenska manjšina stopili znotraj turške evropske regije in postali le ena od neštetih evropskih manjšin. Koliko je Evropski uniji mar za manjšine, pa tako vemo.
Majhen, a ponosen evropski narod, Avstrijci, pa je prepričan, da Turčija ni primerna za članstvo v Evropski uniji. Kar 73 odstotkov potomcev razsvetljene Marije Terezije je proti turški priključitvi Uniji. Kot razlog za to jih je večina navedla nečloveško ravnanje s Kurdi, nekaj manj pa jih je kot razlog proti navedlo dejstvo, da gre za muslimansko državo.
Naš pregovorno neodločni narod je glede Turčije v Evropski uniji bojda razdeljen. Vstop Turčije v Unijo naj bi podpiralo 41 odstotkov Slovencev, 40 odstotkov pa temu nasprotuje. Med najbolj gorečimi nasprotniki naj bi bili starejši Slovenci, ki verjetno še pomnijo pripovedovanja svojih dedov o krutem Turku, ki je na kole nasajal slovenske fante in ugrabljal njihove sinove. Med neopredeljenimi – bilo naj bi jih 18 odstotkov – je največ ljudi z nižjo izobrazbo. Blagor nevednim!
Z odpiranjem evropskih vrat Turkom se ne strinjajo njeni sosedje Grki. Zadnja javnomnenjska raziskava kaže, da sta dve tretjini Grkov proti začetku pristopnih pogajanj s Turčijo, določenim za oktober prihodnje leto. Če bi v Grčiji danes izvedli referendum o vstopu Turčije v Unijo, bi jih kar 62 odstotkov glasovalo proti. Malo bolj Evropi prijazna oziroma uslužna je grška vlada, ki vstop Turčije v Unijo podpira in z veliko mero hlinjenega optimizma pričakuje, da bo evropizacija Tručije prispevala k reševanju odnosov med državama, predvsem v zvezi s trdim ciprskim orehom.
Združitev Cipra v eno samo dvo-nacionalno državo je sicer eden od pogojev, ki jih mora Turčija izpolniti, če hoče vstopiti v evropsko Meko. Turški premier Recep Erdogan je v silni želji, da bi ugajal katoliškim evropskim kolegom, pozval k reviziji načrta za združevanje otoka, ki ga je spisal Kofi Anan iz Združenih narodov. Kot vemo, so ta načrt ciprski Grki letošnjega aprila zavrnili na referendumu. Erdogan kljub temu govori o še enem referendumu glede »bratstva i jedinstva« med ciprskimi Grki in Turki. Silna je njegova želja po službi v enem izmed brezkončnih birokratskih hodnikov Evropske unije.
Medtem ko so Nemci, pravzaprav že od nekdaj, proti Turkom, pa so toliko bolj navdušeni nad Ukrajinci. Morda pa gre bolj za Ukrajinke. Naj vam postrežemo s še nekaj statističnimi izsledki: 62 odstotkov Nemcev bi bilo navdušenih nad vstopom Ukrajine v Unijo, pri čemer so podporniki enakomerno razporejeni po vzhodni in zahodni Nemčiji. Seveda se veselijo prostega pretoka nekaterega blaga, ki bi se s padcem meje med Evropo in Ukrajino močno pocenilo in pomnožilo. Vstop Ukrajine v mater Evropo že nekaj časa odkrito podpirata Poljska in Litva, ostale članice unije pa se nekako bolj nagibajo k bilateralnemu načinu sosedskiega sodelovanja. Pričakovani zmagovalec nedeljskih ukrajinskih predsedniških volitev, Zver oziroma Viktor Juščenko, pa je vsemu navkljub že napovedal, da bo včlanitev Ukrajine med Evropejce glavni cilj njegovega predsedovanja.
Po dolgih kolobocijah ustoličena Evropska komisija bo – samo zato, da naredi nekaj, česar večni Romano Prodi ni – reorganizirala svoje vrste. Predsednik Jose Barroso je svoje komisarčke razdelil v pet tako imenovanih delovnih skupin, ki bodo po vsebinskih sklopih pripravljale predloge ukrepov, reform, pravil, uredb in zakonov. Skupine nosijo naslednja zveneča imena: lizbonska strategija, konkurenca, zunanji odnosi, komunikacija, temeljne svoboščine, boj proti diskriminaciji in enake priložnosti. Pri slednje naštetem gre za eno samo skupino s toliko nalogami. V njej bo seveda sedel Franco Frattini, ki predstavlja zamenjavo konzervativnega in jezikavega Rocca Buttiglioneja na mestu komisarja za pravosodje, svobodo in varnost. Frattini ni dosti drugačen – manj jezičen sicer je, pripada pa isti desničarki Berlusconijevi združbi. V tej, pravzaprav edini skupini, katere odločitve bodo državljani Unije, še bolj pa njeni nedržavljani, občutili na lasnti koži, je tudi intimna prijateljica našega dosmrtnega zunanjega ministra, Benita Ferrero Waldner. In še nekaj manj razvpitih imen, ki bodo sodila o svoboščinah človeka – Evropejca. Povejmo še to, da je bil slovenski komisar Janez imenovan v skupino za področje konkurence.
S prvim prvim 2005 pa se Evropski birokraciji obeta še ena novost: vse države, ki imajo evro, bodo dobile predsednika. S tem bo konec dosedanjega sistema, po katerem so se na čelu evropskupine na pol leta izmenjevali finančni ministri držav, ki so v danem trenutku predsedovale celotni Uniji. Zdaj bo mandat predsednika evrogrupacije, ki mu duhoviti Evropejci rečejo tudi Gospod Evro, trajal dve leti. Prvi bo mesto evro-predsednika zasedel luksemburški premier Jean-Claude Juncker. To novo funkcijo uvaja in določa ustava Evropske unije, ki zaenkrat še ni v veljavi. Bodo pa očitno v veljavi nekatere njene postavke. Navkljub dejstvu, da je dala Unija posameznim članicam pravico do tega, da jo z referendumi sprejmejo ali zavrnejo.
Evropska komisija je pohvalila svojo Evropsko unijo, ker izpolnjuje obveznosti kjotskega protokola. Z njim so se države Evropske unije, in še nekatere druge, med katerimi seveda ni največje onesnaževalke sveta, Amerike, zavezale, da bodo zmanjšale količino toplogrednih plinov v ozračju. Natančneje: Unija se je zavezala, da bo do leta 2008 emisije toplogrednih plinov zmanjšala za osem odstotkov glede na raven iz leta 1990. Izjema sta le Poljska in Madžarska, ki sta si izborili 6-odstotno zmanjšanje emisij.
Leta 2002 so se emisije toplogrednih plinov v tedanji evropski petnajsterici zmanjšale le za 2,9 odstotka. Najnovejše napovedi komisije pa kažejo, da bi utegnile stare članice unije s kombinacijo obstoječih domačih politik ter ukrepov do leta 2010 doseči 8,6-odstotno zmanjšanje. Tudi letos pridružene članice naj bi po ocenah Evropske komisije precej dobro izpolnjevale kjotske kriterije. A ja? Ljubljana vsak dan bolj smrdi po žveplu, kako pa je v Jesenicah in Železnikih in takih industrijskih krajih, pa raje niti pomislimo. Pa tudi v starih članicah, po naših izkušnjah, ni dosti bolje. Če hodiš po Londonu en dan, imaš za nohti vse črno, pa čeprav si si jih zjutraj očedil. Če hodiš po Rimu, si začneš iz nosu vleči črne mačke. Hja, to je po slavnih evropskih kriterijih očitno “very good indeed”.
Glede na to, da smo ob koncu leta in je to zadnja letošnja Offropa, povejmo še, da se z letom zaključuje tudi predsedovanje Nizozemske in začenja luksembruško načelovanje Evropski uniji. Nizozemska je, potem ko je naredila računico za svojega pol leta, ugotovila, da je zadovoljna. Skozi evropske politične hodnike ji je uspelo spraviti evropsko ustavo. Sicer samo na papirju, pa vendarle. Hvali se tudi s tem, da je našla skupni jezik s Turčijo in se z njo dogovorila za pristopna pogajanja. V svoje skromne nedri pa je povabila tudi Hrvaško. Precej je bilo nizozemsko predsedovanje zaznamovano z iskanjem rešitev za zagon lizbonske strategije, ideologije o dvigovanju evropske konkurenčnosti na raven, višjo od vseh obstoječih dežel tega planeta. Nizozemski strokovnjaki so namreč ugotovili, da Unija danih zavez iz strategije ne izpolnjuje. Nizozemci so skušali utreti pot za reformo strategije, ki bo predložena spomladi 2005, in v tem sklopu izvedli nekaj praktičnih premikov. Na primer, zagnali so proces poenostavljanja evropske zakonodaje, da bi odpravili čim več administrativnih ovir za nemoteno delovanje notranjega trga oziroma evropskega gospodarstva. V resnici pa so vse skupaj seveda še bolj zakomplicirali in zapletli. Vse te strategije, uredbe in pogodbe tako niso več jasne nikomur, še najmanj pa državljanom Evropske unije, ki naj bi se jih najbolj tikale.
V bilanci dela nizozemskega predsedstva ne gre pozabiti njenih nadaljnjih korakov v razvijanju skupne evropske obrambne politike. V praksi je bila ustanovljena Evropska obrambna agencija, na papirju pa so oblikovali 13 bojnih skupin za izjemno hitro odzivanje, ki naj bi začele funkcionirati leta 2007 za potrebe posredovanja kjerkoli na svetu. Nizozemci so z ostalimi unijinimi politiki uspeli doseči tudi dogovor o ustanovitvi evropske žandarmerije. Kakšna čast in slava! No, pojutrišnjem pa prihajajo Luksemburžani. V njihovi deželi obstajajo lokali, kamor tisti, ki niso bele polti, ne smejo vstopiti. Ampak take reči so pač del Evropske unije, ki vsak dan spiše kak nov papirček o enkopravnosti prebivalcev Evropske unije in o razsvetljenskih svoboščinah vsakega posameznika.
Komentarji
komentiraj >>