ČETRTEK
*The Dub Revolutionaries, album, ki sta ga skupaj z Mad Professorjem in Deanom Fraserjem posnela Sly And Robbie, je na Grammyjih nominiran za najboljši reggae album preteklega leta. Album je prvi popolnoma instrumentalni dub album, ki je bil kdaj koli nominiran za Grammyja. Ali ga bo dobil ali ne, pa bodo razglasili na končni, tokrat že sedeminštirideseti prireditvi, 13. februarja v Los Angelesu.
Metallicin komad Ronnie naj bi inspiriral devetindvajsetletnega Američana, ki je pred dvema mesecema pod vplivom tega teksta ubil svojo mater. To pa še ni vse. Potem ko je ubil svojo mamo, je Ronald Pituch s svojim motorjem krožil po soseščini, vmes do smrti zabodel še enajstletnega fanta, ki se je mimo pripeljal na kolesu, nato pa je imel očitno dovolj, ker se je ustavil na policiji in se predal. Ronald je mamo in fantka ubil zato, ker je menda v komadu prepoznal sebe oziroma je bil prepričan, da je namenjen njemu. Ronnie govori o fantu, ki se nikoli ni smejal, ki ni imel nobene družbe in živi v mestu, v katerem se nikoli nič ne zgodi, dokler Ronnie ne potegne pištole in pobije par otrok. Seveda se izgovarja na neprištevnost.
S nečim lepšim se imajo za pohvaliti washingtonski skansterji Eastern Standard Time. To je novi album, ki je v Evropi izšel za Grover records, v Ameriki pa za Jump!Up!. Bend, ki je glasbeno združeval tradicionalni jamajški ska, soul, funk in eksotične karibske ritme, se na novem albumu obrača bolj k roots reggae ritmom, bossa novi in jazzu.
sKabina
SREDA
*Na podelitvi letošnjih grammyjev se bodo z nagradami za življenjske dosežke spomnili nekaj najpomembnejših ustvarjalcev s področij rocka, bluesa, countryja in jazza, ki imajo še vedno zelo velik vpliv na novejše generacije glasbenikov in s svojim preteklim ustvarjanjem pravzaprav še vedno definirajo obličje današnje popularne godbe.
Tako bodo ta sicer med bolj kritično javnostjo ne ravno cenjena priznanja na posebni februarski ceremoniji prejeli skupina Led Zeppelin, eden pionirjev rokenrola Jerry Lee Lewis, pokojna Janis Joplin, še živi člani slovite countryjaške družine Carter, prav tako pokojni jazzovski bobnar Art Blakey ter 91-letni bluesovski pianist Pinetop Perkins.
Ne vemo, če pomeni dodelitev posebnih nagrad za zasluge tudi spremembo politike dodeljevanja svetovno odmevnih grammyjev, ki ponavadi bolj kot umetniško verodostojnost in izvirnost nagrajuje mediokritete ter velikokrat z nagrado le požegna množično všečnost izvajalcev, a kaže, da te prej opazijo, če si že pokojen.
Kdo ve, morda bo čez ducat let posebnega grammyja posthumno prejel tudi bluesovski pevec in kitarist Son Seals, ki je preminil v drugi polovici lanskega decembra. Seals, ki je umrl za posledicami diabetesa v starosti 62 let, je veljal za enega najpomembnejših prenoviteljev čikaške bluesovske scene.
V dobrih 30 letih delovanja je objavil 11 albumov, večino pri priznani založbi Alligator, pri kateri je objavil tako svoj prvenec The Son Seals Blues Band iz leta 1973 kot tudi zadnji album Deluxe Edition. Slednji je izšel leta 2002 in predstavlja retrospektivo Sealsovega dolgoletnega ustvarjanja. Za svoje kritiško cenjene in med ljubitelji bluesa odmevne albume je Son Seals kar trikrat prejel najodmevnejšo bluesovsko nagrado W. C. Handy in sicer v letih 1985, 1987 in 2001.
xxxxxxx xxxxxxx xxxxxxx xxxxxxx xxxxxxx xxxxxxx xxxxxxx xxxxxxx
Na predzadnji dan prejšnjega leta je v 95. letu umrl tudi Artie Shaw, jazzovski klarinetist, ki je skupaj z Bennyjem Goodmanom zaznamoval obdobje swinga. Shaw je nastopal z vrsto legendarnih imen, med drugim z Billie Holiday, Buddyjem Richom in Glennom Millerjem. Sredi petdesetih se je nehal ukvarjati z glasbo ter se posvetil pisateljevanju, predavanjem ter pisanju filmskih scenarijev in produciranju filmov. Shaw se je k glasbi vrnil v 80ih letih z Artie Shaw Orchestra – klarineta ni vzel znova v roke, orkestru je le dirigiral –, v 90ih pa je v Londonu dirigiral koncertu klasične glasbe, na katerem so izvedli tudi njegovo delo Concerto For Clarinet.
Poleg ključnega prispevka k zgodovini jazza – večina glasbenikov meni, da je bil Shaw modernejši in bolj pretanjen godec od Goodmana – je bil Shaw kot eden prvih belskih jazzovskih glasbenikov pomemben tudi pri uveljavljanju rasne enakopravnosti. V politiki pa je bil liberalec, kar ga je leta 1953 pripeljalo na zagovor pred razvpito komisijo za neameriške dejavnosti. Razvpit je bil tudi zaradi svojega zasebnega življenja, saj se je poročil kar osemkrat, večinoma z znanimi obrazi iz sveta filma, glasbe in literature. Med drugim s fatalnima igralkama Lano Turner in Avo Gardner ter s Elizabeth Kern, hčerko jazzovskega skladatelja Jeroma Kerna.
Mario Batelić
Ponedeljek, 3. 1. 2005
Prve letošnje glasbene novice namenjamo izboru najboljših plošč na področju etnogodbe ter podobnih snovanj. Pokukali bomo v tujino in pogledali, kako se izbora najplošč lotevajo pri dveh takorekoč inštitucijah – angleškemu mesečniku Folk Roots ter ameriški spletni prodajalni alternativne godbe Other Music.
Takoj je treba pojasniti, da seznam najplošč, kakršen je objavljen v Folk Rootsu, nikakor ne odseva le okusa novinarjev tega mesečnika, saj k soustvarjanju tega seznama povabijo kar nekaj stotnij svetovnih novinarjev, radijskih voditeljev ter tudi založnikov in promotorjev pa tudi samih glasbenikov ter drugih osebnosti, povezanih z ustvarjanjem in distribucijo etnoglasbe. Res, tako široko zastavljeno glasovanje bi težko našli pri kakšnem drugem mediju, zato ne čudi, da so prvi štirje na seznamu hkrati nominiranci za nagrado BBC Radia 3 za področje »World Music«.
Zmagovalec je v bistvu že znan po seštetju glasov, vendar pa ga bodo razglasili šele čez slabe tri tedne, v soboto, 22. januarja. Prva štiri mesta so zasedli Andrew Cronshaw z albumom Ochre, Lhasa in njen The Living Road, Egypt Youssouja N'dourja ter Amassakoul zasedbe Tinariwen. Kot je razvidno rednemu poslušalcu našega radia, smo, razen Andrewa Cronshawa, vse ostale predstavili v Tolpah bumov.
Podrobnejši seznam prvih dvajset albumov si lahko ogledate na spletni strani http://www.frootsmag.com/, kjer je na voljo tudi seznam najboljših kompilacij in ponovnih izdaj. Ker slednja kategorija ne tekmuje za bbc-jevo nagrado, je njen zmagovalec že znan – Ali Farka Toure z dvojnim albumom Red & Green, ponovnima izdajama plošč iz osemdesetih let.
Bolj pester je izbor na eni najbolj znanih spletnih trgovin Other Music, ki – če se omejimo le na etno plošče – med drugim kot vrhunce leta izpostavlja sledeče albume. Afro-Baby: Evolution of the Afro Sound in Nigeria, ki s komadi, nikoli prej dostopnimi zunaj Nigerije – med njimi je tudi komad Fele Kutija –, dokumentira nastanek afrobeata. Potem je tu še ena kompilacija - Music of the Highlands of Chiapas, izvirno objavljena sredi 70. let.
Posebej pa pri Other Music izpostavljajo edicije tudi na našem radiu predstavljene založbe Sublime Frequencies, ki jo je ustanovil Alan Bishop iz zasedbe Sun City Girls.
Zanimiva je tudi »kategorija« La Decadance Magnifique, v kateri najdemo kar nekaj ponovnih objav brazilskih mojstrov, kot je npr. prvenec Loja Borgesa iz leta 1972, sodelovanje Chica Buarquea in Ennia Morriconeja na albumu Per un Pugno di Samba iz leta 1970 ter dvojni album Maria Maria/Ultimo Trem, ki je prva sploh objava dveh glasbenih del za balet, ki ju je spisal Milton Nascimento. Več o letošnjem izboru na tej spletni trgovini, ki vsebuje kajpak še področja jazza, folka, elektronike, rocka, eksperimenta itd., najdete na spletni strani
http://www.othermusic.com. 3,
Komentarji
komentiraj >>