Slišim trkanje po izložbenem oknu Male galerije. Skupina srednješolcev bulji vame. Tulijo: »Pa kaj vidiš na teh ploščah?« »Vidim …« »Umobolnica je v tisti smeri!« Potem smeje se odidejo.
Dogodek ni posebno zanimiv in z njim ne bi začela recenzije o razstavi Tacite Dean, ki se je odprla v torek, če ne bi nakazoval pomembne lastnosti sodobne umetnosti. Kljub naporom mnogih umetnikov, piscev, galerij in kustosov je sodobna umetnost mnogim še vedno tuja. Tulež mladcev se gotovo, potiho in ne na glas - saj to ne bi bilo spodobno - godi še v marsikateri glavi. Pa je sodobna umetnost res tako tuja, tako nerazumljiva?
Morda. Včasih je takšna na prvi pogled. Takrat je potreben le korak, čas in želja, pa se nam razkrije in ponudi svojo zgodbo, drugačen pogled ali posebno občutje. Nobenega razloga pa ni, da bi morale biti vse stvari jasne na prvi ali drugi pogled, dosegljive v trenutku, kakor produkti na policah v supermarketu. Včasih je res potreben napor, da se nam umetniško delo razkrije, in včasih se nam sploh ne. Ostane skrivnost in tudi to lahko sprejmemo, če nam je do tega. Takšna sprejemljiva skrivnost so zame dela Tacite Dean.
Tacita Dean se je leta 1965 rodila v Združenem kraljestvu Velike Britanije in Severne Irske in postala konceptualna umetnica. To pomeni, da njena dela niso lepi, estetski objekti, ampak v sebi skrivajo pripoved. K risbam na alabastru, ki so na ogled v Mali galeriji, me je pripeljala njihova lepota. Umetnica pa od nas pričakuje, da bomo potovali dalj, nekam za vidno podobo.
Šele ko se delu povsem približamo, ko v nas že diha hladni kamen, se nam razkrije zgodba, izrisana - ali bolje izpisana - na kamniti podlagi. Deanova je naravno strukturo žil v dragoceni kamnini izrabila za stvaritev pokrajine, nekakšnega zemljevida, v katerega so izpraskane besede. V kamen se je vpisala neka osebna zgodba, ki je ne morem posvojiti in vzeti za svojo. Osebni zemljevid v kamnu mi zgodbo ponuja v koscih, v istem trenutku se razkriva in odmika. Njegova vsebina kljub svoji razkritostim ostaja skrivnostno hladna in nedostopna.
Podoben občutek daje delo Slepa panorama, ki pa je razumu bolj dosegljivo zaradi splošnega kulturnega obzorja, ki je del njegove zgodbe. Ojdip, najdemo zapisano na eni od sivih grafičnih krajin, pa Kolon in Tebe ter šepanje. Jasno je, da pet grafik pripoveduje zgodbo o Ojdipu, ki s svojo hčerko šepa proti Kolonu.
Pet grafik se kljub okvirjem zliva v eno samo pokrajino, kjer se kakor na srednjeveških slikah naenkrat godijo v času sledeči si zaporedni dogodki. Dela Tacite Dean se zdijo časovno statična. Čas ne poteka iz preteklosti v prihodnost, ampak so vsi časi hkrati prisotni. Prihodnost, sedanjost in preteklost se v Slepi panorami dogajajo istočasno.
Slepa panorama ponuja tudi osebno pripoved, ki pa gledalcu, ki ne pozna življenjske zgodbe Tacite Dean, ostane zakrita. Z njenim življenjem je povezano Ojdipovo šepanje, ki ga doživlja umetnica. Bolezen ji grozi s skorajšnjo invalidnostjo. Zgodba Ojdipa je morda tu zaradi avtoričinega starega očeta, ki je njej, sestri Antigoni in bratu Ptolomeju dodelil grška imena z že vpisanimi pomeni. Kakor je v zloženki zapisala kustosinja Adela Železnik, pa Deanovo k Ojdipu morda vlečejo tudi splošnejša vprašanja o življenju in smrti ter religiji.
Sredi največje beline zidu v galeriji samuje majhen objekt. Objet trouvee – najdeni predmet za steklom je zadnja stran izvezenega kosa blaga. Na njem se razkriva obris neke trdnjave. Tacita Dean je našla trdnjavo in jo popeljala na sprehod v svet umetnosti. Zakaj je ta trdnjava tu, kaj hoče povedati, kakšen je njen namen? Na ta vprašanja ne vem odgovora. Razstavljena dela Tacite Dean ne ponudijo jasne, linearne zgodbe, ampak bolj nekakšne nastavke za pripoved, elemente, iz katerih se pripoved šele poskuša izviti, zgodbo, ki bo šele nastala.
V skriti svet Tacite Dean sem potovala Petja Grafenauer Krnc.
Komentarji
komentiraj >>