Ljubo nam poslušalstvo, začnimo današnji informativni program z učno lekcijo zgodovine o precej nepotrebni organizaciji, imenovani Združeni narodi. Na današnji dan pred 85-imi leti je v Evropi, sestradani in zgonjeni od prve svetovne vojne, začelo delovati Društvo narodov. Pobudo za vzpostavitev mednarodnega organa za mir je dal tedanji ameriški predsednik Woodrow Wilson. Zadevo je v 14 točkah o miru predstavil ameriškemu senatu in nato še kongresu, istočasno kot Versajsko pogodbo, ki je na novo začrtala meje povojnega sveta. Ameriški parlament je paktiranje z bednimi Evropejci zavrnil, češ da bo zmanjšalo ameriško avtoriteto v svetu, ki je prav v tem času začela rasti.
Društvo narodov se je tako zagnalo brez ZDA. Who needs them anyway!!!! Svoj sedež so postavili v Ženevo in v svojo organizacijo kmalu privabili večino držav, ki so sodelovale v veliki vojni. Brez ZDA, seveda. Kmalu se je organizacija izkazala za nadvse neučinkovito, saj na svetu ni imela kaj početi. Če pa je že skušala preprečiti kako svinjarijo, na primer italijansko invazijo na Etiopijo, je bila pri tem neuspešna. Potem jo je zapustila še Japonska, njena najmočnejša članica, in Društvo narodov je postalo totalna nula. Med drugo svetovno vojno se je vsaka država ukvarjala z lastnim mirom, o skupnem mirovnem bratenju tako ni bilo govora.
Po koncu vojne se je na idejo o mirovniškem mednarodnem organu, čudovitem in danes izjemno popularnem sredstvu za služenje denarja, spomnila herojska in še močnejša Amerika. Leta 1945 so se predstavniki 50 svetovnih držav – med njimi je bila tudi Socialistična federativna republika Jugoslavija - zbrali v San Franciscu in na ruševinah Društva narodov postavili Organizacijo združenih narodov. Ta je imela svojo prvo sejo točno na današnji dan pred 59 leti.
Danes je v ZN-u, ki ima sedež v New Yorku, že 191 držav, od leta 1992 tudi samostojna Slovenija. Kaj počne oziroma česa ne počne, pa je tako očitno. No, seveda pa ne skušamo omalovaževati pogovora in diskusije. Pomembni duhovni dobrini, ki ju veličastneži Združenih narodov očitno nadvse cenijo. Poleg denarnih, seveda! In poleg hrane z vsega sveta v velikih vrečah, ki jo imajo priložnost poskusiti!
Absolutni zmagovalec palestinskih poarafatskih volitev Mahmud Abas, imenovan tudi Abu Mazen, je palestinske predsedniške volitve dobil z 62,3 odstotka glasov. Čeprav so mu vzporedni volilni izidi napovedovali 70-odstotno zmago, končni rezultati pravijo takole. Gre za rezultate, ki temeljijo na preštetih glasovih v vseh 16-ih volilnih okrožjih. Za Abasovega glavnega nasprotnika, neodvisnega profesorja doktorja Mustafo Bargutija, je glasovalo kakih 20 odstotkov volivcev, medtem ko je ostalih pet kandidatov dobilo zanemarljivo število glasov.
Veliki zmagovalec, vodja Palestinske osvobodilne organizacije, je že po prvih rezultatih, ki so kazali njemu v prid, palestinskemu ljudstvu obljubil konec trpljenja in bede. Svojo zmago pa je posvetil Jaserju Arafatu. Kakih posebnih incidentov med volitvami bojda ni bilo, tako vsaj pravijo stotine mednarodnih nadzornikov, ki so spremljali volitve.
So pa tujcem, nevajenim vsakdanjih razmer v Palestini, nagnali strah v kosti aktivisti Al Fataha, ko so med praznovanjem Abasove zmage tulili po ulicah, seveda pa ni šlo brez obveznega streljanja v zrak. Pripadniki palestinskih militantnih grupacij Hamasa in Islamskega džihada, ki so včerajšnje volitve bojkotirali zaradi nestrinjanja z mirovno politiko glavnih predsedniških kandidatov, so se danes odločili podpreti Abasa in z njim na novo začeti dialog glede reševanja palestinskega vprašanja.
Prvi izraelski mesar Ariel Šaron je sodelovanje z novim palestinskim voditeljem zastavil neverjetno dobrovoljno. Njegova prva gesta, s katero skuša prikazati, da sprejema novega liderja, je izpustitev nekaj več kot 7000 Palestincev iz izraelskih zaporov. Šaronov tiskovni predstavnik je povedal, da Izrael s palestinskimi oblastmi najprej želi obnoviti pogovore o varnosti, potem pa obljublja umik Izraelcev iz Gaze.
Mesar Šaron še naprej preseneča oziroma navaja k ugibanjem, kaj so mu dale kolegice ZDA, da je postal tako dobrohoten do Palestincev. Poslušajte tole: danes je poveljstvu vojske ukazal, naj razreši šest častnikov rezervistov, ker so vztrajali, da ne bodo izpolnili ukazov o izpraznitvi judovskih naselbin, saj so nezakoniti. In to se je zgodilo. Baje zato, ker si izraelska vlada resnično prizadeva za izpolnitev načrta o praznjenju vseh judovskih naselbin na območju Gaze in štirih na Zahodnem bregu, predvideno za junij.
V palestinskem povolilnem dnevu se je oglasil tudi ameriški predsednik Bushman in v svojem tipičnem, s patosom nabitem govoru palestinske predsedniške volitve označil kot "zgodovinski dan za Palestince in Bližnji vzhod". Čeprav je kar nekaj dolgih minut nabijal o palestinskem narodu in njegovih volitvah, ni niti enkrat omenil imena zmagovalca Abasa. Vendar to ni nič posebno skrb zbujajočega, saj je Bush izjavil, da namerava sodelovati z novim predsednikom. Imena pač ni znal izgovoriti ali pa mu ga je nekdo pozabil prišepniti.
V zvezi z Irakom, kjer so danes ubili dva namestnika načelnika policije, enega v Bagdadu, drugega pa v Samari, imajo Združene države kapitalizma prav posebne plane. Ustanoviti nameravajo posebne iraške milice po vzoru "odredov smrti", ki so delovali v času, ko so se ZDA vpletale v notranje konflikte srednjeameriških držav. Ti specialni odredi naj bi pobijali zlo v obliki iraških upornikov. V Pentagonu naj bi se debatiralo o tako imenovani salvadorski opciji, saj nameravajo kopirati taktiko pokojnega Ronalda Reagana, ki je v Salvadorju v 80. letih prejšnjega stoletja za boj proti levičarskim aktivistom finančno in z orožjem podpiral morilske skupine podivjanih Salvadorcev. Taktika je bila tam uspešna, ker so bili levičarji poraženi, manj uspešna in zato zamolčana pa je bila akcija odredov smrti v Vietnamu. Seveda ni treba posebej poudarjati, da so pod orožjem takih ameriških plačancev največkrat padli nedolžni civilisti. In to naj bi zdaj čakalo Irak.
V današnjih spopadih, ki so ponovno izbruhnili med islamskimi borci in vojsko na jugu Filipinov, je bilo ubitih 13 upornikov in 8 vojakov. Naj vam osvežimo spomin, da so borbe ponovno izbruhnile v soboto, ko so pripadniki največje muslimanske uporniške skupine Islamska osvobodilna fronta Moro napadli neko vojaško postojanko. Po prepričanju filipinske vojske jih je razsrdila smrt bližnjega sorodnika enega od voditeljev organizacije Moro, ki so ga filipinski vojaki po pomoti ustrelili med aretacijo skupine upornikov. Uporniki trdijo, da je bil pokojnik žrtev dolgotrajnih zračnih napadov filipinske vojske. Zaradi nevarnih spopadov ljudje zapuščajo svoje domove in bežijo v varnejše konce države in ven iz nje.
Jezen je tudi nesojeni ukrajinski predsednik Viktor Janukovič – tisti izmed Viktorjev, ki nima od dioksina iznakaženega obraza. Ukrajinsko vrhovno sodišče je namreč zavrnilo še štiri njegove pritožbe in s tem končno omogočilo objavo uradnih rezultatov ponovljenih predsedniških volitev, ki so se zgodile 26. decembra. Nekdanji predsednik vlade Janukovič je obupan. Porabil je namreč predzadnjega jollyja za izpodbijanje volivnih rezultatov. Zdaj mu preostane le še pritožba na uradne rezultate, potem pa bo svoj mandat smel nastopiti Juščenko.
Naša širša domovina Evropa, ki živi v miru, z demokratično izvoljenimi predsedniki, se ubada s problemi čisto druge vrste. Skrbijo jo njene finance. Evropska centralna banka je namreč ob koncu minulega leta zabeležila izgubo v višini milijarde evrov. O vzrokih za to veliko izgubo smo se pogovarjali z Markom Košakom z ljubljanske Ekonomske fakultete:
////////////////////////////////////////////////////
Kaj se pravzaprav trenutno dogaja s tečajem dolarja in evra? Lani je dolar vztrajno padal. Kakšni pa so zadnji trendi:
////////////////////////////////////////////////////
Kakorkoli že, lahko smo veseli, da bomo pri nas evro dobili šele leta 2007, pa morda še takrat ne. Saj smo že spoznali učinkovitost Andreja Bajuka.
Komentarji
komentiraj >>