O tem, koliko v sodobni glasbi še vedno veljata izvirnost in iskrenost, zgovorno priča zgled angleškega »frikovskega« kabaretnega tria The Tiger Lillies. Njegov frontman in avtor songov Martin Jacques je konec 80-ih taval po Londonu in iskal načine, kako bi uresničil svojo željo po drugačnosti. Igral je klaviature in kitaro v nepomembnih punk bendih, dokler ni nekega dne, brez pravega razloga kupil staro rabljeno harmoniko. Med učenjem prvih skladb se je domislil, da bi lahko zraven pel z visokim glasom »padlega angela«, ki je po obsegu identičen tistemu, s katerim pojejo kontratenoristi in ga uporabljajo tudi nekatere tradicije ljudske glasbe z Bližnjega vzhoda. Ko je ob sebi zbral še kotrabasista Adriana Stouta-»Močnega« in Adriana Hugea-»Velikega« je nastala zasedba, v kateri The Tiger Lillies nastopajo še danes.

Kombinacija je delovala že od prvih koncertov, ki so jih odigrali v različnih londonskih t.i. »free enterance« barih. Med klepetom in srkanjem piva so obiskovalci lahko uzrli nenavadno kreaturo Martina Jacquesa, odetega v umazano viktorijansko opravo, s klovnovskim makeupom na obrazu, ki je stal na zabojnikih in domala kričal, da bi preglasil gostilniški hrup. Morda so prav neprijetne okoliščine nastopanja pred slabimi ozvočenji Jacquesu pomagale, da je izoblikoval svojevrstno pevsko tehniko. Za razliko od klasičnih kontratenoristov, ki svoj prelepi visoki glas izoblikujejo v predelu glave, poje frontman The Tiger Lillies veliko bolj grobo in pri tem, kot pravi ljudski pevec, pretirano uporablja trebušno prepono. Seveda ni njegov rezki vokal v ničemer zgrešil v interpretaciji besedil pesmi, ki so že od prvih koncertov začele sestavljati ogromen katalog poetičnih obdelav bizarnih tem, kot so: smrt, religija izprijene seksualne prakse, pijančevanje, norost, bestialnost, prostitucija in ostale nečednosti.

Kljub pozornosti, ki so jo The Tiger Lillies vzbudili že ob prvih nastopih, so potrebovali vsaj sedem let, da so si pridobili zvesti krog poslušalcev in postali kultna zabava na londonski sceni alternativne glasbe. Glede na teatraličnost njihovih koncertov ni čudno, da so prvi večji uspeh in prodor v mainstream doživeli prav v gledališču, saj je Jacquesova »junk« opera Shockheaded Peter leta 1998 osvojila dva Olivierja [olivijeja], britanski nacionalni gledališki nagradi. Čeprav za otroško literaturo sila nenavadne, so bile zabavne prigode neubogljivih otrok za malomeščanski okus vseeno bolj sprejemljive, kot družbena satira iz plošče Births, Marriages And Deaths (1994), blasfemično norčevanje iz religioznih svetinj na plošči The Brothel to the Cemetery (1996) ali celo popolni priročnik za sodomijo, ki so ga predstavili na plošči Farmyard Filth (1997). Od tedaj so The Tiger Lillies postali polno zaposlen koncertni bend, ki je v zadnjem letu po vsem svetu odigral blizu 100 koncertov in se v maju oglasil tudi v Cankarjevem domu. Poleg tega so lani posneli še 15. in 16. ploščo - Punch And Judy, z glasbo za istoimensko gledališko predstavo, ter tik pred novim letom še Death And The Bible, 10 novih žalostnih pesmi o smrti in 8 živahnih o Jezusu.

Svojo edino koncertno ploščo, ki jo bomo predstavili nocoj, so The Tiger Lillies izdali predlani pri ruski založbi Bad Taste Productions. Gre za izbor posnetkov s koncertov, ki so jih v različnih prostorih, od klubov do koncertnih dvoran, odigrali v Moskvi in St. Petersburgu v letih 2000 in 2001. Program je bil standarden, podoben tistemu, ki smo ga slišali tudi na koncertu v Ljubljani, le da ga je ruska publika spremljala precej živahneje kot ljubljanska. Navdušeno se je odzivala na provokacije in nespodobne sarkazme benda, ki jih prej sploh ni poznala. Na trenutke se tudi zazdi, da so znali Rusi angleški viktorijanski glamur in kabarejsko vzdušje povezati tudi s klišeji slovanske patetike, ki jih predstavljajo harmonika, balalajka in otožne molovske balade.

Čeprav bi sklepali, da so The Tiger Lillies predvsem koncertni bend, performerji, ki zaživijo šele na odru, se zdi, da jim izdatna pomoč publike tokrat ni pomagala. Plošča Live in Russia namreč ne doseže večine njihovih studijskih izdelkov. Morda k temu pripomore nekoliko slabša produkcija, ki je pri tej zasedbi sicer enostavna, a zato nič manj pomembna. Songi The Tiger Lillies so namreč zelo preprosti in odeti v že neštetokrat slišane žanrske aranžmaje. Če ti niso pazljivo umerjeni, potem zmotijo izvedbo pesmi, ki jih dobro poznamo iz studijskih posnetkov. To posebej velja za Jacquesov vokal, seveda ključen in prevladujoč element vseh songov, ki je na trenutke odet v prav cenen in nepazljivo nastavljen efekt »odmeva«. Morda pa je problem le v tem, da dobi Jacquesov vokal, paradoksno, svojo intimno izpovedno moč šele v hladnih in sterilnih studijskih posnetkih. Tako ima plošča Live in Russia predvsem dokumentarno vrednost in jo v Koncertu RŠ vrtimo predvsem zato, da se pripravimo na skorajšnjo predstavitev njihove nove plošče Punch And Judy, ki bo kmalu na sporedu ene od Tolp. V njej se bomo na kratko ustavili tudi pri slovenski »cover« verziji The Tiger Lillies, glasbi za gledališko predstavo Patty Diphusa, ki sta jo spisala Boštjan Gombač in Žiga Golob.

Debelo uro dolgo ploščo Live in Russia smo za nocojšnjo predstavitev omejili le na izvedbe songov iz starejših studijskih plošč. Začeli bomo s posebnim posvetilom ruskim emigrantom, ki bi na trgu Zahodnjakom radi prodali karkoli. Nadaljevali bomo s setom skladb iz plošč Birth, Marriages And Deaths, Ad Nauseam in Bad Blood and Blasphemy – po vrsti si bodo sledile: Bad / Jesus / Smell / Terrible / Hell / Murder / Beat Me / in Tiger Lillie Line. Gin in Weeping Chandelier sta songa, ki sta nastala na besedilih ameriškega ilustratorja Edwarda Goreya in sta del plošče The Gorey End. Do konca si bodo sledile še skladbe Heroine and Cocaine, jazzovski standard Autum Leaves, Alone With the Moon in za konec še Wake Up.

Pripravil Peter Kus.