Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Kilavi OFF (3195 bralcev)
Četrtek, 27. 1. 2005
Bentivoljo



Natanko pred šestdesetimi leti, 27. januarja 1945 popoldne, so vojaki Rdeče armade vstopili v zloglasno nacistično koncentracijsko taborišče Auschwitz-Birkenau, ki velja za največje pokopališče v zgodovini človeštva in simbol nacistične rasistične uničevalne politike. Osvoboditelje je dočakala 7000-glava množica popolnoma shiranih taboriščnikov, ki jih nacistični rablji le zaradi njihove popolne izčrpanosti niso utegnili preseliti v druga taborišča na zahodu. Skupno število žrtev tega zloglasnega taborišča, ki so umrle v plinskih celicah, pod streli nacističnih rabljev ali v zloglasnih medicinskih poskusih, ocenjujejo na do l,5 milijona ljudi, večinoma judov.

»Vse žrtve niso bili judi, toda vsi judi so bili žrtve«, je o tem dejal Elie Wiesel, preživeli holokavstva v tej nacistični tovarni smrti, kjer se je rasistična ideologija nemškega nacističnega režima, ki je med vojno pomoril kar šest milijonov judov in milijone drugih žrtev, pokazala v svoji najokrutnejši obliki. Slavni zmagovalec te tragične vojne Winston Churchill naj bi dejal, da je bila druga svetovna vojna nepotrebna, ker bi jo lahko preprečila odločnost voditeljev miroljubnih držav, vendar je kasneje postala potrebna, da se je svet znebil novega mračnega veka, ponorelih rasističnih ideologov Hitlerjeve velike Nemčije.

Danes pa nas vsi mrtvi taborišča Auschwitz in redki še živi preživeli opozarjajo na to, kje je končna postaja izključevalnih ideologij rasističnih in tudi drugih ideoloških skrajnežev. Ti še vedno strašijo v današnjem svetu in pogosto celo vse bolj dvigujejo svoj glas, kot bi se posmehovali desetinam milijonov mrtvih v tej po Churchillu potrebni vojni za demokracijo in osvoboditev sveta pred najmračnejšo ideologijo v zgodovini človeštva.

Poslušate zgroženi in na nauke zgodovine opominjajoči Off program Radia Študent ...

Samo tri dni pred napovedanimi volitvami v Iraku se tam nadaljujejo spopadi. V eksploziji bombe na cesti med krajema Mahmudija in Latifija južno od Bagdada je bilo davi mrtvih 5 in ranjenih 15 Iračanov. Bomba je eksplodirala le nekaj trenutkov zatem, ko je po cesti pripeljal konvoj iraških vojakov. Pred sedežem guvernerja v Bakubi severno od Bagdada pa je odjeknila eksplozija avtomobila bombe ravno v času srečanja guvernerja s plemenskimi voditelji. Terjala je eno žrtev. Iraška policija pa je aretirala dva Iračana in enega Severnoafričana, ki naj bi bili člani Sveta al Šure mudžahedinov v Iraku, razširjenega vodstva skupine Mudžahedini v Iraku.

Zračni napad na domnevno skrivališče teroristov v Butilanu je izvedla tudi filipinska vojska. Tam naj bi, po njihovih navedbah, potekalo srečanje vodje filipinske skupine Abu Sajaf s predstavniki islamske organizacije Džamaja Islamija. Po podatkih obveščevalnih služb je v večna lovišča odromalo vsaj pet terorističnih duš.

Na drugem koncu sveta pa ameriški osvoboditelj na oblasti Donald Rumsfeld očitno optimistično ocenjuje, da bi se nasilje v Iraku zaradi obdobja negotovosti po nedeljskih volitvah lahko nadaljevalo do marca oziroma aprila. Srdite boje pričakuje tudi poveljnik ameriških okupacijskih sil John Abizaid. Kot kaže, Rumsfeld meni, da se bodo napadi kasneje ustavili. Od kod mu ta optimistična ocena, nam ni jasno.

Ameriški senat pa je včeraj po pričakovanjih z veliko večino 85 glasov proti 13 potrdil staro prijateljico dinastije Bush Condolezzo Rice. Kljub gladki potrditvi predstavlja 13 glasov proti največje nasprotovanje kandidatu za državnega sekretarja v ameriški zgodovini. Še več glasov proti in s tem novi rekord pa naj bi prihodnji teden postavil kandidat za novega pravosodnega ministra Alberto Gonzales, ki ga je z 10 glasovi za in 8 proti potrdil senatni odbor za pravosodje. V sicer jalovem demokratskem gnevu najbolj izstopa izjava, da je poskrbel za pravno podlago za zlorabe in mučenje tujih ujetnikov. Več o odmevih na krvavo dogajanje v okupiranem Iraku pa naša ameriška dopisnica Lidija Poljaček.

/////////////////////////////////////////

Namesto napadov pa v desetih okrožjih na območju Gaze poteka druga faza lokalnih volitev, na katerih palestinski volivci izbirajo lokalne svetnike. Na voliščih se je že pred odprtjem zbrala dolga vrsta volivcev. Med skupno 414 kandidati kandidira 168 žensk. V prvi fazi volitev 23. decembra lani je velik uspeh zabeležilo gibanje Hamas, ki je zmagalo v številnih mestih, kjer je bil prej na oblasti Fatah.

Po pričakovanjih pa naj bi nova domača vlada na današnji seji zamenjala svoje predstavnike v skupščini Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Predlog za kadrovsko čistko je prišel od ministra za delo, družino in socialne zadeve Janeza Drobniča. Posebej v nos mu je namreč šlo, da niti vladni predstavniki na januarski seji skupščine Zavoda niso glasovali za njegov predlog, po katerem naj bi ZPIZ izplačal akontacijo dodatka za rekreacijo za leto 2005 že ta mesec, in sicer 10 tisočakov na upravičenca.

Kam pes - oziroma nova vlada - taco moli, pa pričajo tudi govorice, da bi – še preden je dobro zaživela – ukinili Komisijo za preprečevanje korupcije. Kot pred dnevi generalni direktor policije Darko Anželj, ji je v bran stopil njen prvi mož in nekdanji policijski represivec Drago Kos, ki je kot zmotno oznanil prepričanje, da se je proti korupciji moč boriti zgolj z represijo. Če mu verjamete, je Komisija organ, ki sistemsko odpravlja okoliščine, ki pogojujejo pojav korupcije.

Najbolj perspektivno evropsko gospodarstvo, Irska, ki nam jo naši ekonomski strategi in politični veljaki tako radi postavljajo za zgled, po študijah Evropske unije dosega zavidljive rezultate. Če se je namreč gospodarska rast evroobmočja obotavljala tam nekje okoli dveh odstotkov, je irsko gospodarstvo raslo po stopnji, ki se je merila v dvomestnih številkah.

Vendar pa številke o gospodarski rasti, ki nam jih Mrkaić in kompanija predstavljajo kot najvišji kriterij uspešnosti, ne pokažejo vseh plati življenja. Irska, denimo, ob turbo gospodarski rasti beleži tudi podatek, da grozi vsakemu četrtemu od njenih prebivalcev padec v revščino, ob tem pa kar devet odstotkov tamkajšnjega prebivalstva pade pod kategorijo stalno revnih. Toliko o programih gospodarske rasti in krčenju socialnih pravic.



Komentarji
komentiraj >>