Globalna dirka za lastnino nad svetovnimi genskimi viri je v polnem teku. Cilj korporacij je popoln nadzor nad svetovno prehrano. Za doseganje tega cilj pa si morajo korporacije najprej s patentiranjem prilastiti svetovne genske vire, torej semena tradicionalnih varietet kulturnih rastlin. Ohranjanje tradicionalne genske dediščine je torej poleg ohranjanja lokalnega trga bistveni element nacionalne prehranske varnosti in osnovni pogoj razvoja sonaravnega kmetovanja
Semena so osnova preživetja kmeta in temelj prehranske varnosti tudi tistih, ki svoje zemlje sicer nimajo. Pravijo jim semena preživetja, »seeds for survival«.. In tu se prične kraja in rop, nekdanji nabiralci in zbiralci starih semen, se prelevijo v lovce in roparje, pojavijo se genski pirati, »tajni agenti« korporacij. Novokomponirani James Bond se kot turist lagodno vozika po deželi in budno opazuje okolno rastje, kot samotni pohodnik preliva znoj po odročnih hribih in daljnih dolinah ali pa kar tako iz firbca postopa po lokalnih tržnicah in se zapleta v klepet z že sicer zgovornimi branjevkami.
»Tržne« informacije branjevk so zanj izjemno dragocene. Med klepetom lahko lovec na semena kaj hitro izlušči pomembne genske lastnosti sorte, kot so: posebna odpornost na mraz, vročino, vlago ali sušo, na zasoljenost, kislost ali bazičnost tal, sposobnost odvračanja določenih škodljivcev, razvita resistenca na posamezna nevarna rastlinska obolenja, obstojnost pridelka ob hrambi, skratka vse, kar bi ga utegnilo zanimati. In če ga, potem si to tudi kupi, za majhen denar seveda.
Njegov plen pa ni kar tako, vrečka semen lahko vsebuje pravo bogastvo, saj patentirana redka genska lastnost lahko navrže tudi 15 milijonov dolarjev. Po svetu zbrani semenski material roma v laboratorije korporacij, kjer se začne resno delo. Najenostavneje in najhitreje je neko sorto kar patentirati kot svojo intelektualno lastnino. V kolikor pa bi to sprožilo vik in krik iz dežele te tradicionalne sorte, se uporabljajo klasične metode žlahtnjenja. Te pa so danes že prepočasne za utrip profita, zato se izbere srednja pot, ki jo danes nudi genska tehnologija. Potem se vse skupaj končno lahko patentira in ponudi trgu kot zadnji dosežek znanosti.
Semena tradicionalnih sort kulturnih rastlin v svoji germoplazmi nosijo rešitve za vse prehranske probleme človeštva, potrebno jih je torej le najti, si jih prilastiti in z njimi monopolno tržiti. Posedovanje genskih virov pomeni obvladovanje prihodnosti, to pa vodi v genski monopolizem in v končni posledici v prehranski totalitarizem. Ti silni vzvodi potencialne moči pa so bili tudi vzrok za pričetek prikrite biološke vojne in razcvet biološkega terorizma korporacij. Za prikrivanje teh umazanih poslov pa si je potrebno nadeti maske, ki so sprejemljive za svetovno javnost in najbolj primerna je seveda maškarada boja proti svetovni lakoti.
Ta PR deluje po načelu: »Mi imamo znanje in denar, dajte nam le proste roke in svet bomo odrešili lakote!« Dobili pa smo še več lakote in terminator tehnologijo, nekrofilno darilo korporacij, ki danes ogroža prehransko varnost dodatne 1,4 milijarde ljudi. Terminator tehnologija je pravi biotehnološki peklenski stroj, danes najmogočnejše orožje bioterorizma. Z globalnim uvajanjem terminator tehnologije bi iztrebili male tradicionalne kmete, s tem pa bi ubili dve muhi na en mah, odprl bi se jim nov velikanski trg in vsaj za nekaj časa bi zatrli razcvet želje osveščenega prebivalstva po zdravi hrani.
Njihov cilj je tako postal uničenje že 12.000 let starega civilizacijskega temelja, po katerem so se mali kmetje vedno oskrbovali z lastnimi semeni. Pri terminator tehnologiji se v semena vgradi ubijalski gen, ki se aktivira kot peklenski stroj in ubije življenje zarodka v točno določenem trenutku. Za doseganje tega cilj so gensko zmanipulirali rastline tako, da sicer normalno zarode semena, ki jim pa preneseni gen ubije sposobnost kalitve. Neetična znanost je gensko sprogramirala kolektivni samomor rastlinskih zarodkov. Kmetje, ki bi posejali tako seme, bi zrli v prazne njive in svet bi zajela strahotna lakota. Dejstvo, da se terminator geni s pelodom širijo na velike razdalje le dodatno zdemonizira že povedano.
Drug primer je tako imenovana »traitor« tehnologija. Njeno bistvo je v tem, da patentirano seme ne vzkali, če mu ne dodamo točno določenega pesticida, kemičnega gnojila ali pa antibiotika, seveda iste korporacije. »Obvezno« dodane snovi namreč vsebujejo poseben »trigger«, kemični sprožilec, ki »odstrani« gensko blokado in omogoča kaljenje semena. Taka »vezana« agrotrgovina zagotavlja prodajo »prehranske varnosti« v paketu, s tem pa še bolj utrdi monopolni položaj proizvajalca.
Slovenci smo z zgodovini vzgojili na tisoče tradicionalnih (historičnih) sort kulturnih rastlin, od katerih ima prav vsaka posebne in dobro prepoznavne lokalno pogojene dedne lastnosti. Pomnimo, da še vedno posedujemo veliko pestrost edinstvenih genskih zapisov, ki pa nepovratno izumirajo pred našimi očmi. Obenem pa prav samomorilsko nadomeščamo naše največje bogastvo, genske vire, s tujimi patentiranimi hibridi.
Poglejmo si primer: leta 1937 je ing. Ivan Zaplotnik popisal preko 1000 varietet fižola in to zgolj na slovenskem območju takratne Dravske banovine. Ocenjeval je, da je sort vsaj 3000. Na določenih območjih naprimer okrog Trebnjega, Mirne peči ali pa Slovenj Gradca je naštel tudi po 16 varietet na površini pol hektarja. Če gremo danes v dobro založeno semenarno, bomo imeli na izbiro ducat tujih sort, med njimi dve domači! Pred dvema letoma sem na ljubljanski tržnici uspel v dveh dneh nabrati 28 sort fižola. Podatki nam govore, da Slovenija še vedno premore gensko pestrost starih sort kulturnih rastlin, ki pa jo je nujno potrebno najti, popisati in zavarovati.
V svetu so se ljubitelji organizirali za zbiranje semen starih rastlinskih sort. Obstoje številne specializirane organizacije, naprimer za povrtnine, poljščine ali pa sadno drevje. Njihove aktivnosti obsegajo predvsem: Zbiranje semen po domačih vrtovih, pri sosedih, sovaščanih; opis, izjemne lastnosti in evidenca stare sorte - lokalno poimenovanje; vzdrževanje čistosti sorte (prostorska, časovna in mehanična izolacija); vzdrževanje in ohranjanje;organiziranje mreže zbiralcev in izmenjava nabranega materiala; povezava z organizacijo ekoloških kmetov in izdaja priročnikov za zbiralce semen.
Na žalost česa podobnega v Sloveniji še ni zapaziti. Izjemno pomembna bi bila povezava z organiziranimi ekološkimi kmeti, kajti obstoj in razvoj ekološkega kmetovanja v Sloveniji sta pogojena prav z reševanjem genske dediščine tradicionalnih kulturnih rastlin. Semena starih sort so nedvomno semena preživetja tudi za državljane Slovenije.
Opoved: V Terminalu je o obrambnih taktikah pred korporacijskim patentiranjem semen razmišljal Anton Komat.
Komentarji
komentiraj >>