Petek, 9. 8. 2002
V primorski ediciji Artes, ki izdaja dela s področja filozofije in umetnosti, je izšla nova knjiga Andreja Medveda. Medved je že dolga leta umetniški vodja Obalnih galerij. Njihova posebnost v primerjavi z ostalimi galerijami je, da v Slovenijo mnogokrat pripeljejo kakega velikana italijanske sodobne umetnosti. Medvedova zasluga za občestvo pa je tudi ta, da je bil dolga leta odgovorni urednik Tribune, piše pa tudi pesmi in prevaja.
Nova knjiga nosi naslov Figurativno slikarstvo od Preglja do Mušiča. Gre za predstavitev del dvanajstih slovenskih umetnikov, katerih ustvarjalnost se razpenja v drugi polovici prejšnjega stoletja. Ne gre za tipičen umetnostno-kritiški ali zgodovinski pregled. Večini esejev bi lahko pripisali podnaslov Vaje z Deleuzom, ki ga je Medved sam uporabil pri pisanju o Huzjanovih delih. Celotno knjigo je namreč zasnoval na podlagi študiranja Deleuzove Logike občutja, ki je izšla v Parizu leta 1981. A to delo je vzel le kot strukturo, ogrodje, na katerega je vpletel razmišljanje o slovenskih slikarjih in njihovem ustvarjanju figuralike.
Pred kratkim sem v Kapelici poslušala predavanje Miška Šuvakovića, beograjskega profesorja za estetiko. Vsebina predavanja je bila likovna kritika in kritiki. Zanimiva se mi je zdela predvsem misel o tem, kako vsak kritik, oziroma pisec zgodbe o umetnosti, izbere skupek in nikoli ne cele kopice umetnikov in prek tega izbora vleče rdečo nit svoje zgodbe. Tako nastaja umetnostna zgodovina, in zato so nekateri umetniki v njej prezrti. Ker so bili tako različni, da niso padli v noben skupek.
V svoji knjigi tako stori tudi Medved, kar v uvodu razloži sam. Že v enem prvih stavkov pove, da umetniki, predstavljeni v knjigi, niso edini figuraliki na Slovenskem. A dela teh umetnikov odgovarjajo na vprašanje, ki ga je zastavil Deleuze. Vprašanje o formah kot bistvu umetnosti. O formah kot tistih, ki nosijo bistvo stvari. Forme, ki so odločilne so tiste, ki porušijo staro utečeno zgradbo, red, sistem. S spremembo forme se po Medvedovem razmišljanju zgodijo revolucije v rokovanju s stvarmi, v pogledu in umevanju odnosov.
Večina umetnikov, o katerih govori Medved, predvsem pa Huzjan, Bernard in Bernik, mojemu umevanju sveta v tem trenutku ni blizu, zato sem se branja knjige lotila z odporom. Poleg tega Medvedovih del ni preprosto brati. Moti me tudi njegova naravnanost k filozofiji in predpostavljam, da se bo obravnavanih slik lotil na meni preveč abstrakten način. Kljub temu, da vse zgoraj navedene trditve držijo, me knjiga preseneti. Pozitivno preseneti.
Kako se sploh lotiti ene takšne, niti ne preveč debele, a za bralca precej naporne knjige? Kako jo razvozljati? Najprej se je lotim po starem, kot so me učili v šoli, linearno. Potem pri koncu branja dobim slutnjo, da mi je nekaj postalo jasno, začnem skakati na prejšnje in kasnejše strani in si odgovarjam na vprašanja, kaj je za Medveda forma, kaj figuralika in kaj figurativnost?
Potem, ko mi je to jasno, ko osvojim pojme in hkrati razumem Medvedov razlog za izbiro prav teh dvanajstih slikarjev, se šele začnem ukvarjati z njimi in zgodbami o njih. Šele takrat lahko začnem preverjati, ali je Medvedova zgodba resnična tudi zame. Ampak kot bralka nimam predznanja o Deleuzovi logiki. Obstajam torej v svetu, ki ga je skonstruiral pisec – Medved - in on je določil pravila igre. Zato lahko le pikolovsko preverjam ali vse drži, ali je vse logično. To početje pa je precej nesmiselno in dolgočasno, zato je bolje, da se na podlagi razmerja bližine/nebližine do avtorja odločim in mu verjamem ali pa ne.
Začetna misel knjige je, da je za umevanje bistva stvari značilna forma in ne duša. Forma je tisto, kar je v svetu resnično. Brez nje ne bi bilo prilastitve resnice sveta. Brez forme, bi bila resnica nična, ne bi obstajala, bila bi nič! Forma je tista, ki nas ločuje od padca v neznanje.
Če se hočemo znebiti figurativnega statusa slike, kar počnemo zato, da bi prišli do bistvenega občutenja figure, ki po Deleuzu ni gibanje ampak forma, ki od gibanja ostane, imamo dve možnosti. Ena od njiju je abstrakcija, s katero bistvo dosežemo razumsko, druga pa osamitev figure, ki deluje na občutke. To drugo varianto lahko opazujemo v Mušičevih pastelih iz leta 1996. Spet gre za njemu lastno taboriščno tematiko, cikel pa se imenuje Nismo poslednji.
Takšno figurativno slikarstvo ni več figuralno, če figuralno slikarstvo imenujemo tisto, ki je hkrati ilustrativno in pripovedno.
Figuralne so gotovo Pregljeve upodobitve, ki jih Medved povezuje z Goyo, zaradi podobnosti v kompoziciji in namestitvi vira osvetlitve. Pregljeva slika Diptihon je za Medveda slovenska Guernica, saj se v njej “ikonografsko ponovi scenarij Goyeve podbe in arhetip uboja talcev.”
Stupčevih deklic, nevest, ki bele stojijo na belih platnih pred belimi mensami, Medved ne obravnava zgodovinsko, ampak o belini razpravlja kot o irealnem prostoru. Prostoru, ki ne obstaja, ampak za seboj zapušča duhovni preostanek samega slikarstva. Tudi za slike Stupice je značilna svetloba, a to je svetloba brez vira, svetloba v površini, ki kaže na odsotnost le-te. Ženska v tej ne-površini in ne-svetlobi ni več prostor resnice, ampak se spreminja v duhovno sliko, likovnost kot tako.
Tudi podobe Šuštaršičevega slikarstva, ki spominjajo na portrete v krajini – razglednici, Medved imenuje bele slike. Tudi tu je figura v krajini kozmična podoba.
Ko govori o meni izredno ljubih Prisotnostih Metke Kraševec, nam jih predstavi kot naslikana duhovna stanja, kjer je razum iz slike izrinjen. Spet je pomembna zgolj svetloba, ki tokrat izvira iz obrazov in se razliva preko nebesnih sfer v ozadju. Medved v teh slikah prepoznava nadvlado apoliničnega, ki ne razlikuje med nezavednim in zavednim. Vsa likovnost in barva sta tu le zato, da služita užitku našega pogleda.
Dela Živka Marušiča Medved umesti v figurativno linijo modernizma, abstraktni liniji pa po njegovem pripadajo dela Emerika Bernarda. Abstraktna linija je v delih slovenskega slikarstva najmočnejša in jo zastopajo dela Gnamuša, Prančiča in Gumilarja.
Marušičeva slika je na drugi strani vedno figuralna. V svojih delih povezuje različne dobe in obdobja, vedno ahistorično in skrajno subjektivno. Slike so največkrat vezana na literarne vire. Realnost je v njegovih delih nepomembna, važna je le instanca znamenj.
Medvedova knjiga torej ni priročnik, ki bi ga vzeli v roke, ko bi se hoteli seznaniti z deli dvanajstih slovenskih umetnikov. Je dodatek, ki razpira naše razmišljanje o umetnosti in umetnikih, ki nam daje nov pogled. Opisali bi jo lahko s parafrazo zadnjega stavka v knjigi s katerim opisuje Marušičeva platna: “… oko drsi prek vrstic in uživa.”
Komentarji
komentiraj >>