Zdi se, da se vsi odtenki modre barve, ki jih odsevata nebo in ocean, hitreje najdejo zapisani med turističnimi zgibankami kot v leposlovnih delih. Agencije kar tekmujejo v poudarjeni metaforičnosti: smaragdno zelena, turkizno zelena, turkizno modra, globoka modrina, nebeške barve, in tako dalje. Na spletni strani slovenske turistične agencije z zgovornim imenom Imperial travel, pa lahko preberete sledeče: “Otok Mauricijus je med Slovenci že vrsto let zelo priljubljen kraj za preživljanje sanjskih počitnic. Palme, peščene plaže, sinje moder ocean, nasadi sladkornega trsa, nizko gorovje, so poleg več kot 1000 vrst rib značilnosti, ki vas bodo prepričale, da je Mauricijus pravi tropski raj.” Kar pa je trdil že Mark Twain, ki je zapisal: “Človeku se zdi, kot da je bog najprej ustvaril Mauricius in šele nato raj, a raj je le kopija Mauriciusa.” No, če ima res kakšno zvezo z rajem, potem ga ima z izgubljenim in ne reproduciranim. Lonely Planet pa pravi, da je Mavricij dobrodošel kraj za počitek, saj je dostopen, poceni, kjer lahko srkaš pomembno vino na terasi francoskega kafiča, pri tem pa poslušaš kreolsko glasbo in se mirno pogovarjaš z lokalci, in to kar v angleščini, ki je tam eden uradnih jezikov. Pa še yorkshirski pudding lahko najdeš. Ja, res je vse zelo lepo. Ampak, poudarja Lonely Planet, če hočeš doživeti pristno lokalno sceno, če hočeš najti domačine, ki imajo po cel dan časa čebljati s tabo in kjer ni hord turistov, potem pojdi na Rodrigues.
Ananda Devi, frankofona pisateljica iz Mavricija nas v svojem zadnjem romanu Vzdih, ki je izšel leta 2002 pri založbi Gallimard (GALIMÁR) in prejšnji mesec v prevodu Suzane Koncut še pri založbi Sanje, popelje prav na otok Rodrigues. 144 kvadratnih kilometrov velik, leži uro in pol leta stran od Mavricija. Je zadnji naseljeni otok na vzhodu Afrike, na katerem živijo ljudje, ki se jim zdi, da se krčijo, ko pomislijo na razbohoteni Mavricij. Glavni pripovedovalec v romanu Vzdih, Patrice Razsvetljeni, domačinom občasno pravi o trkih, umorih in ostali črni kroniki iz sosednjega otoka. Zgodbe po malem tudi spreminja, da se ljudje ne bi preveč spraševali, kaj sploh počno in jokali nad svojo usodo. Želi si, da bi občutili, da je morda prav ostati na svoji zemlji in ne zamenjati Trgala srca z Zlatim prahom, Ožganine s Prijateljstvom, Otoka usode s Pustolovščino ali nazadnje, Vzdiha z Dobro zemljo. Vzdih je namreč slaba zemlja, je kraj na Rodriguesu, za katerega se zdi, da je zadnja točka tega sveta. Je kraj za ljudi sedanjosti, ki ne vedo nič o preteklosti in ki nimajo prihodnosti. Je goli grič, prepojen z duhom pokojne noríce in njenih zajcev. Nanj se iz spodnjih predelov Rodriguesa preseli druščina, ki izgublja vsakršen up za preživetje. Vsak ima svojo kruto preteklost, zato so vsi enako zlomljeni in upognjeni. Vsak ima svojo hibo: Božična je brez nog, Marivonne, njena mati, živi v okovih občutkov krivde, Pločevinasto beli je brez črne barve pripadnosti in Royal Palm, kot dete pobran iz smetnjaka, kjer je ležal med ribjo drobovino, ima epilepsijo. Določa jih enako vzdušje, ki pa ni novo upanje ob preselitvi. Kajti odhod na Vzdih lahko pomeni, kot pravi Patrice Razsvetljeni, le pohod zapuščanja. Druži jih hlad, ki prihaja iz notranjosti teh odhajajočih starcev, slabotnežev, pohabljencev in je podoben strahu. In drugo kar jih druži, je gotovost, ki se v vsakem nagrmadi in zaradi katere nič ne uspe. Še najmanj kar bi uspelo, je nora ideja Pločevinasto belega, da bo na hribu rasla gandža, s katero bi dobro preživeli, saj bi jo prodajali turistom. Duh čarovnice Constance, ki je s svojimi zajci živela pred njimi na Vzdihu, Pločevinastega opozarja: »Vsi ste si podobni, vsi enaki. Ženete se za neobstoječim. Rodrigues ne obstaja. Razpoka v domišljiji je, zmota stvarjenja. Ne bi vas smelo biti.«
Rodrigues je vsekakor sanjski. Za tujce konkretno zaradi miru in zapuščenosti, saj so veseli, če ga najdejo, za domačine pa zato, ker mu vladajo čarovnice in notranja tesnoba. Pločevinasto belega je Constancin duh zvabil na grič zato, da bi pomagal mrtvim dušam najti počitek in ne zaradi gandže, kot je sprva mislil sam. Ta v suhi, trdni zemlji, ki ne prenese korenin v sebi, ni uspela in vsem, ki so se mu na tej poti pridružili, ostaja ob koncu le še »modra črnina usode«.
Prisotnost čarovnice in drugih magičnih namigov priča, da je pisateljica uporabila nekatere izmišljene tradicionalne vsebine. Vendar pa jih je, kot je poudarila tudi prevajalka Suzana Koncut, popolnoma predelala. Osrednji vzgibi protagonistov namreč kljub vsemu ne izhajajo iz magičnega, temveč iz krute vsakdanjosti. Nanjo opozarja malone vsak afriški roman, kajti ta je vedno angažiran, in takšen je tudi Vzdih Anande Devi. Opozarja na tipično afriške probleme boja z zemljo in posledicami imperializma, tokrat celo na primeru otoka, ki ga določajo še zaprtost, ogroženost in osamljenost. In če je Chinua Achebe v svojih romanih zapostavljal položaj afriških žensk, potem je izjemno pomemben obraten doprinos Anande Devi, ki v Vzdihu ob vseh težavah izpostavi posebno ženske probleme. Denimo prostitucijo in pa odhajanje moških, ki jih je strah prej omenjene gotovosti, kajti to je občutje, zaradi katerega nič ne uspe, kot pravi Patrice Razsvetljeni. Zelo doživeti so opisi žensk prepuščenih samih sebi, po možnosti brez mame v podporo in z otrokom v naročju. Roman je tako poln izrazito ženskih čustev, prepojenih s čutnostjo. Znotraj knjige najdemo misli, ki bi jih nikoli ne zapisal noben moški. In če potrebujete še dokaz, preberite odlomek, ki opisuje malo Corinne, na sredi prvega od treh delov romana.
Pisateljica Ananda Devi ob prozi piše tudi poezijo. Ob tem pa je še socialna antropologinja. Iz česar sledi, da so lahko težave ljudi, o katerih piše, predstavljene bodisi v poetični bodisi izrazito racionalni strukturi. Izbrala je prvo, kajti svoje delo, kot pravi, jasno ločuje od pisanja. Roman Vzdih je poetičen, z izjemno metaforiko, ki ne popusti niti do zadnjega, 32. poglavja. Pisateljica je ustvarila »čipkast oblak«, »nabreklo žalost«, »meseno pričakovanje«, »obilno namaščena srca«, »šotnato tišino«, »temno kri vetra« in »svetlobno reko utrujenosti«. Zdi se, kot da je zgolj zemlja ostala prašna, suha in je edina, zaradi katere resničnost obstaja. Slednjo poudarijo tudi umeščeni stavki v kreolščini, ki so ohranjeni tudi v slovenskem prevodu.
Nova zbirka založbe Sanje, imenovana Pod afriškim soncem, nosi zgovorno ime. Sonce je varljivo in modrina z mnogimi pridevniki prav tako. Ananda Devi v Vzdihu zapiše, da je lahko nebo tudi preveč modro, s čimer prične ljudem pritiskati na glavo. Prijetno modrino opazujejo prišleki, pisatelji pa kot domačini, ostajajo usmerjeni v prst, ki jo žge afriško sonce. In Ananda Devi gre včasih še globlje, v rove Rodriguesa, v magičen prostor in čas.
Roman Vzdih je z osuplostjo nad podobami prebrala Petra Slatinšek.
Komentarji
komentiraj >>