V torek, 18. januarja, je bila ob 19. uri v galeriji Equrna otvoritev razstave perspektivnega avtorja iz vrste mlajših slovenskih sodobnih slikarjev, Mihe Štruklja.
Prepletenost in prekrivanje medijskih podob z našo zaznavo in razumevanjem sodobnega sveta sta neizbrisno določili ustvarjanje marsikaterega avtorja na področju likovne umetnosti. Tako tudi Štrukelj upodablja svet, ki ga ustvarjajo virtualne tehnologije in tehnologije spektakularne, množične produkcije. S statusom platna kot tako imenovanega okna v realnost, ki se v njegovem slikarstvu kaže kot distorzija, ki spominja na motnje pri kompresiranju računalniške slike, na tradicionalen slikarski način podvaja fotografijo. Tako fotografija dobi status modernistične slike in obratno. V najnovejšem opusu slik motnje sicer izginejo, vendar pa se dramatična vsebina zdaj kaže v močni luči, ki je posledica čistih barv in predvsem svetlo-temnih barvnih kontrastov. Hkrati pa s tovrstno novo motiviko pričara apokaliptično vzdušje subjektivnega doživetja nekega na prvi pogled banalnega trenutka v vsakdanjem življenju.
Miha Štrukelj se v svojem ustvarjanju ukvarja z dobesednim zrcaljenjem realnosti v slike, nastale iz fotografij. S tem med drugim potrjuje obče znano dejstvo o prilagodljivosti digitalne podobe, ki se lahko transcendira v skoraj vsako obliko. Ta se pri njem podvaja v obliki modernistične štafelajne slike, ki povzroča analogijo s fotografijo. Tako štafelajna slika pridobi status digitalnega »freeze frame-a«. Zato se pri njem dolgotrajna tradicija slikarstva meša z današnjo digitalno motiviko. S povečavo dokumentarnih dogodkov doseže efekt fotografske povečave, ki pa se zgodi na slikarskem platnu. Tako izguba vsakršne orientacije in gotovosti pri sodobnem individuumu skozi onesnaženost medijskih digitalnih podob pripelje do prevzetja očesa kamere za svoje oko.
V opusu slik pričujoče razstave Štrukelj upodablja trenutne vtise »urbane pokrajine«, ki jo prikaže v klasični tehniki olje na platnu. Del razstave se odvija v sprednjem prostoru galerije, kjer visita sliki z motivoma spektakelske industrijske arhitekture in fantastične nevtralne gorske pokrajine. V obe sliki vpadajo nekakšne tehnične motnje v obliki abstraktnih kvadratnih barvnih sekvenc. Te spominjajo na povečane piksle pri raznih digitalnih medijih, kar na vsebinski ravni ustvari efekt optične distorzije pri subjektovem dojemanju. Tako dobimo zgodbo subjekta, ki zaradi prevelikega vdora informacij digitalnih medijev ne more pristno in nemoteno konzumirati realnosti. Dramatično sporočilo, ki bi kaj hitro lahko postalo patetično, se med drugim tudi zaradi formalno dobro premišljene, čiste izvedbe odraža kot rafinirana kritika motnje sodobne komunikacije skozi dojemanja, ki temeljijo na digitalni tehnologiji.
V drugem delu galerije so razstavljene avtorjeve novejše slike, kjer so prav tako upodobljeni že omenjeni »freeze frame-i« velikih urbanih središč (upodobitev mest Berlin in New York), ki na prvi pogled delujejo kot nakjučno izbrane podobe nekega trenutka. Vendar pa izbor ravno teh krajev in podob ter njihove interpretacije priča o Štrukljevem intimnem odnosu do njih. Temu primerni so tudi formati platen, ki so tu večinoma manjši. Skopa barvna lestvica in uporaba svetlo-temnega principa upodabljanja danih motivov podvaja dramatični efekt slike. Prostor je tako dostikrat upodobljen z belino. Določajo ga barvni obrisi okoli njega. Pri novih Štrukljevih slikah ni več abstraktnih barvnih motenj. Podobe delujejo, kot da so se te motnje stopile z ostalimi objekti na sliki. S tem se pokaže avtorjev perceptivni kvalitativni preskok na vsebinski ravni, kjer se iz osebne drame dojemanja rodi neko novo, čistejše doživljanje realnosti, ki očitno izhaja iz intimnih izkušenj, povezanih z upodobljenimi kraji.
Forma in vsebina sta se zamenjali. Zdaj je prva bolj dramatična in druga bolj kritično distancirana, zrelejša. Hkrati pa je spremenjeno tudi subjektovo očišče, ki se je za razliko od prejšnjega, oddaljenega, zdaj zreduciralo na veliko bolj osebno raven. Medtem ko so bili motivi prejšnjih Štrukljevih slik spektakelski posnetki zloveščega postapokaliptičnega vzdušja, so zdaj prestavljeni na vogale ulic, križišča in mostove velikih mest. Velike zgodbe, ki so se globalno dotikale celega človeštva, je avtor torej zamenjal z intimno sporočilnostjo na osebni ravni.
V tokratnem opusu slik je formalno najbolj izpostavljena dramatičnost, ki je pri večini slik dosežena s črno-belimi efekti, poleg katerih se tu in tam pokaže še kakšen detajl rdeče, modre in rumene barve. Tako s čistimi toni in izborom treh primarnih barv ter predvsem z belo in črno avtor prikazuje realnost nekega naključnega trenutka. V njem banalnost vsakdanjika zaradi načina harmonične barvne upodobitve pridobi dramatične razsežnosti in s tem odpira vrata v nek veliko globlji diskurz od tistega, ki ga med drugim tudi zaradi nepretenciozne, a obrtniško dobro dovršene izvedbe na začetku mogoče spregledamo.
Kljub modernističnemu statusu slik Mihe Štruklja so podobe, ki si jih trenutno lahko ogledate v Galeriji Equrna, zavezane predstavam našega časa. V sodobnem vizualnem kaosu si je kot slikar izboril svoje mesto z mimetičnim upodabljanjem ravno tega kaosa. Uspešno pa se čedalje bolj izogiba tudi pomanjkanju vsebine in poetike, kar se pri fascinacijah tako spektakelske in banalne motivike kaj rado zgodi. Beline, iz katerih vstajajo na videz nepomembne ulice, mostovi in trgi, avtor osmišlja s kontrastno podanimi temninami, skupaj pa v nemem dialogu sobivajo na njegovih slikah. Hkrati pa odpirajo diskurz o negotovosti stanja stvari, kjer se iz mirne harmonije že naslednji trenutek lahko rodi katastrofa. Prav mogoče je, da je navidezna mirnost, prikazana v čisti barvi in tako zelo močni luči na njegovih trenutnih platnih v resnici zlovešča slutnja neizogibne apokalipse.
Na razstavi je bila Maja Smrekar.
Komentarji
komentiraj >>