Sredi osemdesetih je Anglija vnovič postala svetovno središče razvoja sodobne glasbe. Po zaslugi Michaela Nymana, muzikologa in skladatelja, ki je leta '68 prvi prenesel termin 'minimalizem' s področja likovnih umetnosti na področje glasbe, ter Gavina Bryarsa, nekdanjega filozofa in jazzovskega glasbenika, so se tudi na Otoku pridružili trendom, ki so že slabo desetletje zoreli na različnih koncih sveta. V New Yorku in Kaliforniji, na Poljskem, v Estoniji in na Nizozemskem so se nekateri skladatelji obrnili k različnim tradicijam pred-razsvetljenske in ljudske glasbe, k Stravinskemu in Bartóku, pisali so v preprostejših glasbenih formah in se ponovno bolj neposredno približali poslušalcem. Namesto atonalnosti, sprememb in ritmične asimertije so njihovo pozornost usmerili na preprost, počasi razvijajoči se vzorec, ki z nenehno repeticijo proizvaja hipnotični učinek.

Nepogrešljivi sodelavec Nymana in Bryarsa je bil tudi romunski violinist Aleksander Balanescu, ki je sodeloval na celi vrsti antologijskih posnetkov zgodnjega obdobja angleškega minimalizma. Sprva je deloval kot solist in član različnih zasedb, kasneje pa kot vodja svojega Balanescu Quarteta, ki ga je ustanovil leta '87. V njem je dobil priložnost tudi kot skladatelj in svoje prve skladbe predstavil na plošči Luminitza iz leta '94. Tematsko se je v njej navezal na spomine iz otroštva, ki ga je preživljal v Bukarešti, ter se z distanco življenja na Zahodu ozrl na spremembe, ki so Romunijo doletele po padcu Čaušeskujevega režima. V svojo domovino se je z glasbo ponovno vrnil na novi plošči, ki je posvečena glamurozni romunski divi, legendarni pevki in igralki Marii Tanase. Vmes sta za Aleksandra Balanescuja kot skladatelja pomembni še plošči Angels And Inscts in Il partigiano Johnny: obakrat gre za filmsko glasbo, pri čemer se je pri prvi Balanescu še naslanjal na slog Michaela Nymana, na drugi pa razvil svojo vizijo glasbenega postmodernizma ob začetku novega tisočletja.

Balanescu še vedno goji klasična določila minimalističnega sloga: za njegove skladbe sta značilni statika in repeticija. Ponavadi mu za posamezno skladbo zadostuje zelo preprost melodični ali ritmični motiv, ki ga na različne načine obrača, razstavlja in nadgrajuje s kontrapunktom, brez radikalnih rezov v »dramaturgiji« sklade. Forma je tradicionalna in z enakomernimi izmenjavami dveh ali treh tem, ki navadno tvorita skladbo, še najbolj spominja na oblikovna določila v ljudski glasbi. Glasba je tonalna, harmonski jezik osnoven, ritmi pa se ne lomijo več tako kot še na plošči Lumitza. Za skladatelja je zdaj bolj pomemben konstanten pulz, ki skladbam daje lebdeč občutek, kot da bi šlo za ambientalno glasbo. Balanescu tudi ljubi lirični patos, še posebej če je vsebina glasbe tako nostalgična kot na plošči Maria T. Spogleduje se s kičem, ki ga niti ne poskuša ironizirati, ampak v njem uživa.

Plošča Maria T se izogiba kakršnikoli historični rekonstrukciji fenomena Marie Tanase. Portret pevke je zavit v skrivnostno tančico, ki jo tu in tam prekinjajo izvirni posnetki, a še v njih se diva pokaže kot kakšen duh iz stare legende. Balanescu s poslušalcem manipulira, skriva resnično podobo pevke in jo povzdiguje v mitske razsežnosti. Skladateljeva osebna interpretacija njenega življenja in glasbe zato na plošči izstopi v toliko bolj jasni in čarobni podobi. Poslušalec jo lahko sprejme in v njej zasanjano uživa ali pa se ji upre. Vsekakor je vsebinski kontekst plošče Maria T simbolna pripoved, ki jo skladatelj vešče in učinkovito razpleta okoli lika romunske pevke, njena največja odlika. Aleksandru Balanescuju se pozna, da je zadnja leta preživel ob pisanju filmske glasbe, saj je s temi izkušnjami lahko ustvaril meta-pripoved o Marii Tanase, podobno filmu, ki učinkuje brez slike.

Drugače kot o vsebini plošče in njenih »cinematičnih« učinkih bi lahko govorili o sami glasbi, ki sicer izvrstno služi nakazanemu namenu, a je po svojih imanentnih kriterijih dokaj konservativna. Medtem ko je post-minimalistična glasba po svetu začela vsrkavati številne nove vplive, znova sprejela kompleksne prijeme serializma in se podala na pot eksperimenta, Balanescu vztraja pri enostavnih glasbenih formah, ki so sredi osemdesetih služila kvečjemu obračunu z institucijo zahodne resne glasbe. Ko sem pred štirimi leti ocenjeval prejšnjo ploščo Aleksandra Balanescuja Il partigiano Johnny, sem zapisal, da tej glasbi manjka inovativnosti in radovednosti. Ob novi plošči se je izkazalo, da je imel skladatelj za izbiro tovrstne estetike tehtnejše razloge: temelje svojega glasbenega idioma se je očitno odločil graditi z izraznimi sredstvi, ki se nam nekaterim zdijo presiromašna. A tega mu ne moremo oporekati – še več, z veseljem lahko ugotovimo da je v svojem razvoju konsistenten in da je plošča Maria T. zrel in umetniško dovršen izdelek.

V nocojšnji Tolpi bomo zavrteli le polovico skladb s plošče Maria T, ki uradno izide 28. marca. Ostale skladbe lahko že čez uro in pol slišite v živo v Cankarjevem domu, kjer bodo Balanescu Quartet nastopili skupaj s tolkalcem Steveom Arguellesom. Ob njih bodo posluh ostrile še video projekcije Klausa Obermaierja z arhivskimi posnetki Marie Tanase in prizori iz romunske zgodovine. Glede na razloge, zaradi katerih cenimo ploščo Maria T, bi se vizualni prispevek h koncertu lahko izkazal celo za odločilnega.

Poslušanje bomo pričeli s skladbo Spotdance, sicer predelavo hita Marie Tanase Butelcuta me. Sledil bo zasanjan ples Empty Space Dance, za njim pa skladba Life and Death v kateri je Balanescu uporabil izvirni posnetek petja Marie Tanase in mu dodal še aranžma za kvartet. Podobno je storil tudi pri zadnjih dveh pesmih, ki smo jih izbrali za nocoj – Mountain Call in Wine's Good, predelavi ene najbolj znanih pesmi Marie Tanase, ki v izvirniku nosi naslov Bun ii vinul Ghiurghiuliu.

Peter Kus