Zadnji podatek o stopnji brezposelnosti v Sloveniji, ki se nanaša na letošnji januar, je 10,3 odstotka, kar je za 0,3 odstotka več kot decembra lani. In za 1,8 odstotka manj kot v Nemčiji, kjer je brezposelnost 12,1 odstotna. Danes, 16. marca, je brezposelnih pri nas še za kakšen delež odstotka več. In pri tem gre le za registrirano nezaposlenost, se pravi za tiste, ki so prijavljeni na Zavodu za zaposlovanje. Reveži, ki jih zavod iz takih in drugačnih razlogov ne sprejme, niso prešteti in v celoti znani.
Seveda pa je znano, da nam dejanska številka brezposelnih ni nikoli čisto iskreno podana. Statistika je pač kraljica povprečja. Lani so nas tako celih 12 mesecev nategovali, da je stopnja brezposelnih pri nas nižja, kot je bila v resnici. In to zaradi posebne metode štetja, ki dejansko ni štela nezaposlenih, ampak zaposlene. Staro metodo, ki je pregledovala plače zaposlenih v raznih podjetjih in organizacijah, je s prvim januarjem letos zamenjala drugačna. Tudi po tej Statistični urad Slovenije šteje zaposlene, a zdaj za vir podatkov uporablja podatke o delovno aktivnem prebivalstvu.
In glej ga zlomka! Zaradi spremenjene metodologije je življenje v Sloveniji videti lepše. Pri štetju za nazaj se je pokazalo, da se je število delovno aktivnih prebivalcev v lanskem letu dejansko povečalo za približno 25.000, stopnja brezposelnosti pa je bila za kak delček odstotka nižja, kot je bilo videti.
Učinki nove vlade, ki nam obljublja sladko življenje, se očitno že kažejo! In, kot kaže, nam bo še mnogo bolje: zdravstvo bo privatizirano in s tem nedostopno za vse več ljudi, zaradi česar se bo povečala umrljivost – in brezposelnih bo manj! Zaprlo se bo še nekaj domačih tovarn in prodalo par podjetij, delavci pa bodo postali penzijonisti – in brezposelnih bo manj! Obdavčili bodo bolne samske ljudi, ki nimajo otrok in s tem narod prisilili k večji proizvodnji novih državljanov. Sledil bo zakon o obveznem delu otrok, starejših od 12 let, in brezposelnost bo še manjša.
Dragi naši ob radijskih sprejemnikih, ničesar se vam ni treba bati! Brezposelnost bo izkoreninjena! Tako nam pri svetem očetu v nebesih prisega naš minister Drobnič, strokovnjak za družinske zadeve in delavsko politiko. In seveda mu moramo verjeti, saj je vendar veren kristjan, pa še predstavnik slovenskega ljudstva obenem!
Palestinci so iz rok izraelskega sovraga dobili sveto mesto Jeriho na Zahodnem bregu. Predaja nadzora se je začela potem, ko sta izraelska in palestinska patrulja mestnih poveljnikov poparadirali po mestu. Nato so izraelski vojaki začeli odstranjevati betonske bloke z glavnega vhoda na jugu mesta in porušili nadzorno točko na zahodu, s čimer bo odprta pot do Ramale. Ostale nadzorne točke v mestu bodo ostale. Jeriho je prvo od petih mest na Zahodnem bregu, glede katerih sta se izraelski vodja klanja Palestincev in palestinski predsednik Abas minuli mesec dogovorila za predajo nadzora. Jerihu naj bi sledil Tulkarem. A vse je seveda odvisno od vedenja palestinskih aktivistov in izraelskih vojakov v prihodnjih tednih.
Na afganistanskem pogorišču je bližnje srečanje z mino odvzelo življenje ameriškemu vojaku, štirje njegovi kolegi pa so ranjeni. Eksplozija je odjeknila kakih 120 kilometrov južno od Herata, največjega mesta na zahodu države, in sicer v bližini vojaškega letališča Šindand, ki ga nadzorujejo ameriški prinašalci blagostanja in demokracije.
Prvo zasedanje novoizvoljene iraške narodne skupščine v Bagdadu se je končalo po 90-ih minutah. 275-članska prehodna skupščina ni določila datuma naslednje seje in ni izvolila svojega predsednika in predsedniškega sveta. Prvo zasedanje, ki mu je predsedoval najstarejši član parlamenta, je bilo zgolj simbolno dejanje, s katerim so ljudstvu želeli pokazati, da se stvari v državi premikajo. Pravo srečanje bodo lahko imeli šele takrat, ko se bodo vse politične sile pogodile glede vodilnih mož v vladi. Šiitska skupnost, ki ima v parlamentu večino, se s kurdsko skupino pogaja o usodi aretiranih kurdskih borcev in o nadzoru nad severnoiraškim mestom Kirkuk, kjer se skrivajo velike zaloge nafte.
Zasedanje se je začelo z branjem verzov iz Korana. Sledili so govori predstavnikov iraške začasne vlade in vodij političnih strank, nato pa je bila na vrsti slovesna zaprisega članov skupščine. Še pred začetkom zasedanja je na območju zelene, torej s strani ameriški rešiteljev najbolj zaščitene cone, eksplodiralo več bomb. O žrtvah ni nobenih poročil, se pa ve, da so v Bakubi, 60 kilometrov od Bagdada, v eksplozivnem bumu življenje izgubili trije iraški vojaki, sedem pa se jih je izvleklo s hudimi ranami.
Obveščevalna služba države, ki je bojda naslednja tarča ameriške demokratizacije, Sirije, je zapustila svoj glavni štab v libanonski prestolnici Bejrut. To so storili na ukaz libanonske opozicije in seveda Združenih držav. Ko so sirski agenti zapustili Bejrut, so navdušeni, proameriško usmerjeni Libanonci zasedli kompleks in v njem obesili libanonsko zastavo ter fotografijo v nedavnem atentatu ubitega Rafika Haririja.
Prosirske skupine v Libanonu pa obtožujejo ZDA, da izvajajo pritisk na Sirijo, in jo silijo, da umakne svoje sile iz Libanona. Sirski vojaki se že nekaj dni premeščajo na vzhod države, približno 2500 od okoli 14.000 sirskih vojakov v Libanonu pa se je že vrnilo v domovino. Bela hiša je seveda ocenila, da je to "korak v pozitivno smer".
Proti neusmiljenim krempljem neoliberalnega kapitalizma, ki izvira iz ZDA, se še vedno borijo delavci največje italijanske letalske družbe Alitalia. Tokrat so svojo prisotnost na delovnem mestu odpovedali stevardese in stevardi, zaradi česar bo danes odpadlo 88 letov. Stavka strežnikov na letalu je še ena v seriji stavk delavcev vseh vrst v Alitaliji, ki se že več kot leto dni zagrizeno borijo proti načrtu prestrukturiranja družbe, v okviru katerega se namerava odpustiti 3700 zaposlenih. Gre seveda za prestrukturiranje, ki del družbe iz rok države predaja različnim privatnim kapitalistom.
Evropski parlament se bo za to, da bo evropska ustava stoodstotno sprejeta, izprsil z osmimi milijoni evrov iz svojega proračuna. Namenil ga bo preostalim 21-im državam, ki še niso potrdile ali zavrnile velike evropske listine. Bruselj je načrtoval, da na osnovi števila prebivalcev in posebnih potreb, povezanih z načrtovanimi referendumi o evropski ustavi, vsaki državi članici nameni določeno količino denarja za obveščanje o dokumentu, a so nekatere države, konkretno Velika Britanija in Češka, že zavrnile dodatno pomoč. Slovenija je v svoji tipični ihtavosti in nenehni želji po tem, da prva zadovolji mednarodno javnost, pa najsi bo ta ameriškega ali evropskega izvora, ustavo že ratificirala prvega februarja letos. In se s tem pod nosom obrisala za evropsko finančno injekcijo. Spretnost pa taka!
Hrvaška se z evropsko ustavo strinja. Strinja se pravzaprav z vsem, kar je povezano z Evropsko unijo, da bi ji evropski elitneži le enkrat za vselej začrtali pot do nje. O njeni usodi trenutno odločajo evropski diplomati. Vprašanje, ali bo Hrvaška v Unijo ponosno vstopila v paketu z Romunijo, ali pa sklonjene glave v paketu s Srbijo in Črno Goro, bo odgovor dobilo danes. Slovenski diplomat Dimitrij je prijateljem Hrvatom, proti katerim »nekateri v Sloveniji prav grdo rovarijo«, žalostno priznal, da so možnosti za pozitivno odločitev, torej za začetek pogajanj z Unijo 17. marca, majhne. Znano je že, da je Rupel, skupaj z madžarskim, avstrijskim in slovaškim kolegom podprl takojšnji začetek pogajanj s Hrvaško za vstop v Unijo.
Slovenskega muzikanterja in politika, Lojzeta Peterleta, je Dimitrij Rupel osebno pooblastil kot svojega predstavnika v OVSE za Srednjo Azijo, medtem ko se on, kot že rečeno, mudi v Bruslju. Prva misija je Lojzka čakala v tadžikistanskem Dušanbeju, kjer se pravkar udeležuje rednega srečanja regionalnih vodij misij OVSE v Srednji Aziji. V njegov urnik je Rupel zapisal tudi postanek v kirgizistanski prestolnici Biškek, kjer naj bi se udeležil debate o strategijah za blagostanje Kirgizistana. Med odmori naš znani veseljak Lojzek srednjeazijske politične kolege seznanja s tradicijo slovenske orglične glasbe in z okušanjem pristnega domačega cvička. Najprej zdravje in kultura, potem pa politika, se glasi geslo našega Lojzeka.
Ljubljanske študente politologije zadnje čase bolj kot zabava zanima, kaj se dogaja na Balkanu, zibelki našega obstoja, od katere pa si naša uradna politika že dolgo prizadeva distancirati. Povezali so se s študenti politologije iz Albanije, Bosne in Hercegovine, Hrvaške, Kosova, Makedonije, Romunije ter Srbije in Črne Gore in se odločili sfurati poseben projekt z naslovom »Balkan – quo vadis«, s katerim nameravajo ugotoviti, kakšno je stanje v balkanskih državah na vseh mogočih področjih. Projekt jim bo, če ji bodo dovolj všečni, financirala Evropska unija.
Prvi produkt politološkega projekta se je zgodil sinoči na Fakulteti za družbene vede v obliki okrogle mize o obstoju socialne države na Balkanu. Čeprav so na debato povabili predstavnike malone vseh balkanskih držav, so se je udeležili le romunski ambasador v Sloveniji, druga sekretarka iz srbsko-črnogorske ambasade pri nas ter direktorica Inštituta za socialno varnost.
Vsi trije sogovorniki so se strinjali, da sta za socialno državo nujni stabilnost v politiki in trdna ekonomija. Prav zaradi tega je model socialne države, ki vključuje brezplačno izobrazbo, zdravstvo, socialno zavarovanje in pokojnine, v večini balkanskih držav še v povojih. Politični nestabilnosti botrujejo pred kratkim padli diktatorski režimi, revolucije in vojne. Vse to pa so razlogi za šibkost gospodarstva. Ambasador iz Romunije, Viktor Kjudžja, je o socialnem modelu v svoji domovini povedal naslednje:
////////////////////////////////////////////////////////
Najbolj problematično v vzhodnobalkanskih državah je dejstvo, da smernice ekonomije določajo nadnacinalne institucije, konkretneje Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka. Obe instituciji države, oslabljene od političnih pretresov, z ekonomijo popolnoma na tleh, učita neoliberalnega kapitalizma, v okviru katerega morajo na noge postaviti svoje ekonomske sisteme. Ta model pa zaradi različnih značajev držav ni vedno primeren in marsikatero državo tudi sesuje, sploh v socialnem smislu. Zaradi nečloveško naravnanega gospodarstva je socialni model ureditve države nemogoče vzpostaviti.
V Srbiji in Črni Gori zaradi znanih dogodkov v bližnji preteklosti o socialni politiki sploh še ne razmišljajo. Kot je povedala predstavnica srbsko-črnogorskega veleposlaništva v Ljubljani, Aleksandra Stanković, srbske oblasti čaka še ogromno dela in volje, da bi lahko dosegli kolikor toliko uspešen model izvajanja socialne politike.
////////////////////////////////////////////////////////
Doktorica Mojca Novak z inštituta za socialno varnost meni, da glasovi, ki so zadnje čase vse pogostejši in tožijo, kako socialna država v Sloveniji umira, sploh ne vedo, kaj socialna politika je. Izpostavila je predvsem pred nedavnim izvedeno pokojninsko reformo, ki je ena najboljših v Evropi, saj je bila izvedena po kompromisu z vsemi socialnimi partnerji, poleg tega pa se vanjo ni vmešal denar Mednarodnega denarnega sklada. To se je na primer zgodilo na Madžarskem, ki pri pokojninski reformi skorajda nič ni upoštevala delavskih sindikatov, zato ima še danes velike probleme s socialnim modelom nasploh. Slovenci smo po mnenju Novakove lahko srečni, da imamo tako državo, saj imamo še vedno relativno brezplačno šolanje, socialno varnost in lahek dostop do zdravstvene oskrbe.
Na debato je bil povabljen tudi naš Drobnič, minister za delo, družino in socialne zadeve, ki bi lahko najbolje odgovoril na vprašanje, ali bo v Sloveniji sploh še ostalo kaj socialne države, pa ga ni bilo. Kako tipično za našo novo oblast, ki nenehno poudarja svojo ljudskost, obenem pa vztrajno zavrača stike z javnostjo in mediji.
Komentarji
komentiraj >>