Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Sreda, 23. 3. ´05, 19h: GRAFTON – Blind Horse Campaign (Dead Canary Records, 2003) (2726 bralcev)
Sreda, 23. 3. 2005
BIGor



RADIO ŠTUDENT sreda, 23. 3. 2005
TOLPA BUMOV ob 19.00

GRAFTON – Blind Horse Campaign (Dead Canary Records, 2003)

V sredo, 30. marca, bo v Ljubljani nastopila skupina Grafton. Z namenom, da se pred koncertom seznanite z godbo te rockovske zasedbe, v današnji Tolpi predvajamo njihov drugi album Blind Horse Campaign, ne glede na to, da je album izšel že pred dvema letoma. To sploh ni pomembno.

Z Grafton stopamo v ameriško rockovsko podzemlje, ki ima dolgo kontinuiteto. Ko nas danes šponajo z neorockovskimi in art-rockovskimi skupinami, se zdi prav smešno, da se v tem pumpanju ne znajdejo, kaj šele omenijo skupine z založb kot sta Estrus in Gearhead. Tudi Grafton so še ena skupina, ki nikakor ni v ospredju medijskega zanimanja, je pa med aktualnejšimi mlajšimi rockovskimi imeni, ki je našla založniško streho pri mladi, še uveljavljajoči se neodvisni založbi Dead Canary Records. Za to vam predvajamo njihov predlanskoletni album Blind Horse Campaign, sestavljen iz naslednjih komadov: I've Been Lookin', Sinker, Pour Like it Tains, Sumbitch, The Day They Ran Us Out of Town, The Captain and Big Muskie, Down The Road, Slowpoke, Visible Signs, Fine Good Go in Lord Baltimore.

Trio Grafton prihaja iz univerzitetnega mesta Columbus iz Ohia, iz istega mesta kot na primer New Bomb Turks, ki so bili v 90. letih ena ključnejših zasedb punkrockovske kontinuitete. Na tej poti ostajajo tudi Grafton, ki so se v zadnjih štirih letih prebili iz anonimnosti. Pozornost so nase privlekli z ostrim in trdim punk rockom. Prav v tej luči najbolje gori ogenj drugega albuma Blind Horse Campaign, ki ste ga ravnokar preposlušali. Zelo močne punkrockovske skladbe jim na omenjenem albumu gredo zelo mastno in najbolje od prstov. Z njimi so se brez težav priključili vlaku, ki nas z redno linijo opozarja, da je rock oziroma punk rock že dolgo aktualen ne glede na množičnost in njegovo spopulariziranost. Danes se na veliko odkrivajo imena z začetka 80. let, obujajo se nekateri bendi iz časa tako imenovanega proto-punka (The Stooges, MC5, The Dictators). Vse poteka v smeri obujanja in ponovnega odkrivanja, a Grafton sodijo med tiste punkrockovske skupine, ki ne obujajo, ampak nadaljujejo pot. Prav zaradi te nepretenciozne kontinuitete ostajajo bolj v zaledju, v undergroundu, kjer so privlekli pozornost predvsem s koncerti. Ta izkušnja je šele pred nami. Ali so Grafton resnično tako napojeni z močvirnim bluesom, kot nam jih opisujejo ameriški kolegi, se bomo lahko šele prepričali. Njihovo početje povezujejo in celo enačijo z Laughing Hyeans in Mule. Te bluesovske pristnosti pa jim na drugem albumu ni uspelo najbolje ponazoriti. Z bluesom obarvane skladbe so odigrane dokaj neizrazito in nimajo dimenzij kot pri omenjenih primerjavah. Preveč jih vleče k ostremu in trdemu punk rocku, v katerem so prisotni številni elementi preteklosti, polpreteklosti in tudi sedanjosti. Podobno kot prijatelji Fireballs of Freedom ali Federation X z našpičeno punkovsko rudimentarnostjo presnavljajo MC 5, AC/DC, Motorhead, južnjaški in garažni rock, Monomen in številne nepozabne temelje punk rockovskega šusa. Na trenutke celo zasmrdijo po Skandinaviji. Podobno kot zgodnji Hellacopters, udarni Gluecifer in številni drugi bendi s severnega polotoka tudi Grafton presnavljajo vso to rockovsko in punkovsko zapuščino v zelo pristen punk rock brez rolla.

BIGor


Komentarji
komentiraj >>