Tudi ta teden so evropsko dogajanje zaznamovali številni evropski birokrati. Od dogodkov pa sicer nič pretresljivega: odzivi na vztrajanje pri embargu na prodajo orožja Kitajski, Francozi in ustavna pogodba, takšni in drugačni poskusi oziroma posegi v človeška telesa, regionalna razdelitev Slovenije in še kaj.
Pa začnimo tokrat z znanstvenega vidika. V francoskem centru za raziskovanje vesolja bodo v naslednjih dveh mesecih opravljali znanstveni poskus o učinkih breztežnosti. V poskusu bo sodelovalo 12 žensk iz Francije, Velike Britanije, Nemčije, Finske, Nizozemske, Poljske in Češke, starih od 25 do 40 let. Za ducat Evropejk, ki so jih izbrali med 1600 kandidatkami, se je začelo dvomesečno obdobje ležanja v postelji.
Izbrane kandidatke so sprejeli v kliniko za vesoljske raziskave, ki deluje v okviru francoskega inštituta za vesoljsko medicino v Toulousu. Poskusne zajklje ležijo v vodoravnem položaju v posteljah z naklonom šest stopinj navzdol, tako da leži njihova glava precej nižje kot stopala. Ležanje v takšnem položaju naj bi izzvalo podobne fiziološke spremembe kot pri astronavtih v vesolju. To pa seveda ni vse. V šestdesetih dneh bodo na prostovoljkah izvedli niz preizkusov. Dame bodo tudi jedle in telovadile, da bodo znanstveniki lahko ugotovili, na kak način bi se dalo ublažiti negativne učinke v primeru daljše izpostavljenosti breztežnosti.
Medtem ko se nihče ne sprašuje o etičnosti astronavtskega poskusa na dvanajstih pripadnicah ženskega spola, je Evropska skupina o etiki v znanosti in novih tehnologijah zaskrbljena glede etičnih vidikov nameščanja visokotehnoloških vsadkov v človeško telo. Skoraj »đejmsbondovsko« vgrajevanje naprav informacijskih in komunikacijskih tehnologij pod kožo je postalo moralno sporno, ko so začeli s temi vsadki ne samo popravljati in zdraviti, temveč tudi spodbujati in krepiti človekove sposobnosti.
Švedski filozof Goeran Hermeren meni, da s tem početjem znanstveni nameni dobijo novo razsežnost koristoljubja ter začnejo ogrožati nedotakljivost človeškega življenja in demokratičnost družbe. Pri tem je mislil predvsem na razne vsadke, dostopne na spletu, ki se lahko uporabljajo v najrazličnejše namene, nenazadnje na primer za nadzorovanje in upravljanje družbe. Zaradi teh in drugih pomislekov v skupini menijo, da je za ureditev tega vprašanja nujna obsežna socialna in politična razprava.
Francoski vrh pa žolčno razpravlja o tem, kako prepričati ljudstvo, saj zadnje javnomnenjske raziskave kažejo vse slabšo podporo evropski ustavni pogodbi. Sodeč po raziskavi na referendumu, ki bo 29. maja, namerava proti glasovati kar 55 odstotkov Francozov, kar je za štiri odstotke več v primerjavi s tednom poprej. Javnomnenjske raziskave so sicer v Franciji vedno pogostejše, v minulem tednu so izvedli kar tri.
Francoski politiki so tako rekoč mobilizirali vse sile, da bi prepričali volivce v podporo evropski ustavi, a stanje se ne spreminja. Še več, kar 69 odstotkov francoskih kmetovalcev je proti ratifikaciji evropske ustavne pogodbe. Pogodbi nasprotujejo predvsem moški, stari manj kot 50 let, volivci desnice in lastniki srednje velikih posesti. Glede na kmetijske panoge nasprotujejo v naslednjem vrstnem redu: najbolj pridelovalci mesa, nato rejci prašičev in perutnine, pridelovalci žita ter vinogradniki. Velika večina vprašanih kmetovalcev pa je nasploh precej črnogleda glede prihodnosti.
Mrko pa gleda tudi Kitajska. Prav nič ji ni všeč, da članice Evropske unije še naprej vztrajajo pri embargu na prodajo orožja Pekingu. Po mnenju kitajskega zunanjega ministrstva si nekatere države izmišljajo zgodbice, da bi preprečile ukinitev embarga. Evropska unija bi morala sprevideti te laži in začeti graditi na razvoju odnosov s Kitajsko, meni uradni Peking.
Na drugi strani pa množica mater žrtev krvavega pokola na Trgu nebeškega miru, ki je bil tudi povod za uvedbo embarga Evropske unije na prodajo orožja Kitajski leta 1989, ostro kritizirajo francoskega predsednika Chiraca in nemškega kanclerja Schroederja, ki si prizadevata za odpravo embarga. Predstavnik združenja mater je Chiraca posrečeno poimenoval za prijatelja samopašnih diktatorjev, Nemcu pa svetoval, naj mu ne sledi, sicer se utegne zgoditi, da bo postal drugi Hitler.
Tudi Japonska ni preveč navdušena nad možnostjo, da bi Evropska unija ukinila embargo na prodajo orožja Kitajski. Ko se je Chirac v nedeljo mudil na obisku pri japonskemu premieru Džuničiru Koizumiju sta si velikana izmenjala žogici. Francoz je mnenja, da pri tem vprašanju ne gre za preusmerjanje izvoza orožja ali visoke tehnologije na Kitajsko ter s tem za kršenje določenih omejitev in pravil, temveč za politično odločitev. Koizumi je poudaril, da Japonska ostro zavrača odpravo embarga, ker naj bi ta ukrep porušil trenutno ravnovesje svetovnih sil. Boji se, da bi svet dobil še eno veliko silo. Lepo je biti velik in močan, dokler ni takih še cel kup.
Ne samo Hrvaška, tudi Srbija in Črna gora si želita čim prej vstopiti v plemenito evroskupnost in zbežati iz Balkanskega geta. Minister za človekove pravice in pravice manjšin Rasim Ljajič je preudarno prekalkuliral možnosti za nadaljnji obstoj države kot take in ugotovil, da Srbija in Črna gora nikakor ne smeta zamuditi nobene priložnosti v približevanju Evropski uniji.
Kar obširen seznam haaških obtožencev pa bo podobno kot v primeru Hrvaške, glavni kamen spotike, ob katerega se bodo evropski možje vedno znova obregnili, ko bodo hoteli zaigrati po svoje. Igra pa se je že začela. Unija je namreč Beograd že pozvala, naj srbske oblasti do konca marca predajo generala Sretena Lukiča in Nebojšo Pavkoviča, obtožena za zločine nad kosovskimi Albanci v letih 1998-1999. Marec je tako rekoč že minil, Beograd pa na vse pretege skuša izpolniti zahtevo Evropske unije, vendar omenjena obtoženca še nista v Haagu.
Ob koncu minulega tedna je do svojih slovenskih kolegov zavil Jean Asselborn, zunanji minister Luksemburga. Svojega brata po poklicu Dimitrija Rupla je spodbudno potrepljal po ramenu, češ naj se Slovenija nič ne boji predsedovanja uniji v prvi polovici leta 2008.
Slovenijo je obiskal tudi predsednik Odbora regij Peter Straub. Po srečanju s slovensko delegacijo v istem odboru ter še s celo kopico drugih predstavnikov je podal svoj nasvet in zamisel, kako on vidi ureditev »dežele«. Straub je priporočil, naj Slovenija deluje v smeri delitve države na tri regije. To bi bil namreč idealni način, da bi država iz evropske blagajne potegnila več denarja in si tako zagotovila nadaljnji enakomerni regionalni razvoj države.
Komentarji
komentiraj >>