V knjigi “Ptičja pesem” nam Anthony de Mello pripoveduje tole zgodbo: “Na bregu reke si je prodajalec vode postavil stojnico in tisoči so prihajali k njemu kupovat vodo. Uspeh njegove trgovine je temeljil na tem, da ljudje niso videli reke. Ko so jo naposled opazili, je bilo kupčije konec.”
Poduk zgodbe je nedvoumen: če bi nekateri nehali tako vsiljivo prodajati vodo, bi ljudje imeli več možnosti, da končno ugledajo reko. Starodavna zgodba prinaša sporočilo predvsem za sedanji čas. Govori nam, da je današnji človek, ki ga je vzgojila vodovodna pipa, še dlje od bregov reke življenja, saj je nasedel novodobnim trgovcem z vodo. Razpet med tistim, kar priteče iz vodovodne pipe, in med nakupom v plastiko zaprte mrtve vode. Voda iz pipe je onesnažena, vsa ustekleničena voda pa je mrtva voda.
Tako ena kot druga pa ne dajeta energije življenja in človek, ki se je odrekel izvirom žive vode, postane telesno in duševno bolan. Svoje bolno telo poskuša ozdraviti v betonskih bazenih, polnih klorirane mrtve vode, in svoje duhovne stiske poskuša reševati z begom v iluzije mrtvega elektronskega sveta. Prav tako je uničena tradicionalna krajina. In v bolni krajini oboleva vse, kar je v njej živega. Tudi ljudje.
Kako sramotno je sedanje stanje slovenske krajine imenovati “kulturna”! Krajino uravnanih in betoniranih vodotokov brez obrežne vegetacije, z izsušenimi rečnimi lokami in nasutimi povirnimi močvirji ter s protipoplavnimi nasipi moramo pravilno imenovati uničena krajina, barbarski izraz in odraz našega nespametnega početja.
Toda voda je v samem središču življenja, saj jo nosimo s seboj v svojih telesih. Porojeni smo iz vode in vodni tok nenehno teče skozi nas. Voda mrtvih potokov in zastrupljenih rek je ista voda, v kateri lebdijo celice naših teles.
Reševanje nakopičenih problemov porušenih vodnih režimov in onesnaženja vod je zaradi sedanje znanstvene specializacije, sektorske organiziranosti stroke in množice gospodarjev vode praktično nemogoče. Vsakdo gospodari s svojim delom vodnega kroga, ki si ga je prilastil v upravljanje. Čeprav se voda pretaka skozi celoten ekosistem planeta, številni konkurenčni interesi rabe in izkoriščanja razbijajo vodni cikel v majhne upravljalske dele. Tudi nadzor kakovosti vode je porazdeljen na nepregledno množico odgovornih institucij, ki uporabljajo različne in med seboj prepogosto neprimerljive metode nadzora kakovosti vode. Popolna zmeda in razsulo.
Najmanj, kar lahko rečemo, je to, da bo nova generacija okoljskih problemov, povezanih z vodo, v primerjavi s sedanjo izjemno kompleksna, za človeka dramatična in v svojih posledicah praktično nerešljiva. Pomembno je torej, da takoj prenehamo z rušilnim poseganjem v vodni krog in z zastrupljanjem vodnih virov.
Primer nespametnega gospodarjenja kmetijstva in vodnega gospodarstva je zdajšnje stanje kot posledica dolgoletnih posegov v vodni režim reke Savinje. Ukrepi vodnih gospodarjev so tako uspešni, da je sedaj občasno pod vodo tudi mesto Celje.
Začelo se je seveda z manjšimi posegi, ki naj bi zagotovili izsušene kmetijske površine, morda nekaj hektarov travnikov v zgornjem toku reke. Izsekavanje obrežne vegetacije in čiščenje bregov torej, zasipavanje rečnih lok in poplavnega gozda ter uravnava rečnega korita. Odgovor reke je bil: hitrejši tok, poglobljena struga in prekinitev stika rečnega telesa z naravnim retencijskim prostorom. Poplavni val je udaril nižje in tudi človek je sledil tej spremenjeni rečni dinamiki z novimi, vse večjimi posegi. Tako je šlo naprej nizvodno vse do Celja.
Nadaljnji posegi s čiščenjem gozda, urejanjem hudournikov in čezmerna paša so še pospešili in izostrili odgovor narave. Ob deževju so prihrumele visoke vode in poleti so se začele pojavljati suše, ki jih poprej ni bilo. Nakopičene nevšečnosti so bile izgovor vodnih gospodarjev za nadaljnje, vse večje posege s kanalizacijskim konceptom melioracij in drenaž. Pospešen odvod vode v nižje predele je še povečal sušo v zgornjem toku reke. Torej: zgoraj suša, spodaj vedno silnejše poplave.
To še ni vse. Spremembam vodnega režima praviloma sledijo še drugi ukrepi, ki prispevajo k dokončnemu uničenju tradicionalne krajine, kot so odstranjevanje grmovnih pasov in zadnjih ostankov gozda, zasipanje naravnih mokrišč, čiščenje in betoniranje rečne struge ter sečnja obvodne vegetacije. In takemu nasilju potem pravijo “urejanje kulturne krajine”?
Vse to in še več lahko opazimo pri urejanju reke Savinje. Prav ta reka nas uči, da lahko sicer drobni začetni posegi sprožijo nesorazmeren in nelinearen odgovor narave. Narava porušeno ravnovesje rešuje po načelih determinističnega kaosa, ki je nenapovedljiv in neobvladljiv. Kaotičnosti naravnega reda pa človek z vso svojo tehnologijo ni kos. Z “reševanjem” problema človek sproži katastrofalna stanja.
Albert Einstein je zapisal: “Zavest, ki je ustvarila problem, tega ni sposobna rešiti.” Rešitev torej tiči v spremenjeni zavesti, v našem spremenjenem odnosu do rek. Rešitev je predvsem uveljavljanje novega celovitega pogleda na vodno telo, ki je integralni del krajine, v novi etiki za vodo, v uporabi konceptov renaturacije in revitalizacije rečnega telesa ob polni in odgovorni udeležbi lokalne skupnosti ter doslednem uveljavljanju javnega interesa. Seveda pa je predpogoj kakršnegakoli uspeha ozaveščanje javnosti in politike. Prihajamo v obdobje posledic, v katerem je odgovoren prav vsak posameznik.
Dejstvo, da smo narod gasilcev, tudi gasilcev nakopičenih problemov, nas opozarja, da tudi za gašenje potrebujemo vodo in da naj nam naša obsedenost z ekonomskim pogledom na svet že enkrat dopove, da se cena vode vse bolj bliža ceni nafte. Iz povedanega sledi enostaven zaključek: če so danes naftne dežele pojem bogastva in blagostanja, bodo to jutri dežele, bogate z vodo. In Slovenija je bogata z vodo, torej jo je že iz tega aspekta vredno ohraniti zdravo in čisto.
Komentarji
komentiraj >>