Škofjeloška galerija Ivana Groharja ni prvo slovensko razstavišče, ki je začasni dom ponudilo slikam Mirjam Marussig. Arterija je zamudila njeno razstavo v Novogoriški galeriji, ki je nosila naslov Intimnosti. Od intimnosti, ki so poleg slik gledalcu nudile še videoinštalacijo, so v Škofjo Loko pripotovale zgolj slike. Čas, prisoten v videu, se je izgubil v spomin in ostali so zgolj Trenutki. Pomanjkanje videodela gre verjetno pripisati manjšemu prostoru in skromnejšim sredstvom galerije, a obisk razstave ni prav nič razočaral.

In kdo je Mirijam Marussig? Slikarka se je rodila v plodnem letu 1976 in osemindvajset let kasneje, leta 2004 zapustila Akademijo za likovne umetnosti v Ljubljani s slikarsko diplomo v žepu. Diplomirala je pri profesorjih Bojanu Gorencu in Tomislavu Vignjeviču, ki sta ji morda ponudila možnost vstopa v novo slikarstvo prežeto z medijskim. A Marussigova ne preslikava podob iz medijev kar križem kražem. Njene tokratne slike niso vezane na raziskovanje medijev, niso direktno politično kritične in nikakor ne posegajo po pop-kič lahkotni in privlačni dizajnerski estetiki. Podobe iz medijev, konkretneje fotografije, je slikarka sicer uporabila za motive svojih slik, a jih hkrati izbrala za vzpostavljanje distance.

In zakaj je bila za cikel slik, ki se z naslovom Trenutki predstavljajo v Škofji Loki slikarki potrebna distanca? Motivi osmih slik so povezani s privatnim, skritim, intimnim. Osebnosti protagonistov na slikah niso razvidne, nekako skrite so. Moški obraz na eni izmed slik je prelep, preveč klasično grški, da bi iz njega razbrali individualnost. Na drugi sliki je profil ženske neonsko oranžno napol zabrisan. Ne bi je prepoznali na ulici. Ostalih šest motivov iz podobe izloči obraz, ki bi nam pomagal razbrati karakteristiko posameznika. Ta je včasih odrezan, zakrit v temi, ali pa prisotnost človeškega bivanja izdajajo zgolj še kosi oblačila raztreseni po tleh. Ne, lastnosti posameznika na slikah Mirijam Marussig niso pomembne. Celo namerno so zakrite. In zakaj? Verjetno zato, ker se dejanja prikazana v slikah tičejo vseh nas. Brez karakternih posebnosti upodobljenega subjekta nam je omogočena lažja identifikacija s samo sliko. S tem, ko je slikarka za motive izbrala nevtralne medijske podobe, je iz slik na nek način umaknila tudi lastno prisotnost. A dejanja in stanja, prikazana na slikah, še zdaleč niso nevtralna. Nasprotno, takšna so, ob katerih marsikoga še vedno oblije rdečica. Pa vendar so taka, ki se jih lotevamo prav vsi. Trenutki, v katerih so prikazane predvsem ženske protagonistke, se ponavadi dogajajo za zaprtimi vrati, v prostorih zaznamovanih z zasebnostjo. Tu pred nami, razgaljeni, z neonskimi barvami žareči iz teme, trenutki intime postajajo javni in malodane šokantni. V slikah so pod krovnim pojmom zasebnega izenačena naslednja dejanja in stanja: šepetanje, britje podpazduhe, zvezana oseba, ljubkovanje penisa z jezikom, molitev, deli oblačil, očitno slečeni v naglici, ki ležijo na tleh, ženska, ki v počepu urinira v travo in odpenjanje nedrčka. Spolnost, na katero očitno namigujeta vsaj dve sliki, je v delu Mirijam Marussig izenačena z molitvijo, oboje pa z opravljanjem osebne higiene in izločanjem. Slike, v katerih se deli telesa in predmetov izločajo iz temnega, navadno nedefiniranega ozadja, s svojimi neonskimi, enobarvnimi nanosi povzročajo žarenje. Slika in z njo dejanje na njej postane nekakšno žarčenje svetlobe, mitični objekt, ki avro mističnega, morda celo tempeljskega ali verskega prenese na predstavljeno dejanje. In zakaj bi bilo fafanje manj povezano z duhovnostjo kot prebiranje kroglic rožnega venca. Banalna dejanja so v slikah izvzeta iz konkretnih prostorov in prenesena v prostorsko nevtralni prostor slike. A slike same, če jih gledamo v tem kontekstu, še zdaleč niso nevtralne. In v tem trenutku slike Mirijam Marussig lahko postanejo družbeno kritične.

Zanimivo se zdi, da je večina protagonistk na slikah ženskega spola. Ali lahko to dejstvo kaj pomeni? Mar je na slikah več žensk zaradi tega, ker je Mirjam Marussig ženskega spola? Morda. Pa bi isto vprašanje zastavljali, če bi bil slikar moški? Mislim, da ne. Je ženski spol tisti, ki je še vedno, bolj kakor moški, povezan z intimnim, s privatnim. Morda. Verjetno dejstvo, da so na slikah večinoma upodobljene ženske, za izraz samih slik pravzaprav ni pomembno. Slikarka, ki izhaja iz sebe, je izbrala intimne prizore, ki so ji blizu, ki se jih zaveda. Ti pa so seveda povezani z njenim bivanjem, ki je zaznamovano z odločitvijo za ženski spol.

Dela Mirjam Marussig si še nismo imeli priložnosti velikokrat ogledati. A razstava v Škofji Loki napoveduje prihod obetavne in zanimive krepke slikarske osebnosti na slovenski umetniški prostor. Če ste zamudili razstavo v Novi Gorici,  video-projekcijo v Gromki lansko leto in če vam do 30. aprila ne bo uspelo odhiteti v Škofjo Loko in obiskati galerije Ivana Groharja, kjer vas vsak dan razen ob ponedeljkih pričakuje razstava Trenutki, upam, da nas bo Mirjam Marussig kaj kmalu navdušila z novimi deli.

20. aprila se je v Škucu odprla retrospektiva videoinštalacij Roka Siebererja – Kurija, ki že dvajset let aktivno deluje na več umetniških področjih. V osemdesetih je pod okriljem  aktivistov iz FV založbe s somišljeniki ustvarjal program v zloglasnem MC Zgornja Šiška. Je avtor mnogih stripov, oblikovalec plakatov in še marsikaj. V prvi polovici osemdesetih je bil tudi kitarist v hard-core bendih in sicer: Stres D.A. (državnega aparata), Depresiji in III. Kategoriji. Lahko pa si tudi preberete kakšen njegov »science fiction« roman, saj je lani s »Sherryjino zgodbo« zaključil trilogijo z naslovom »Zgodbe družine Nissan«, znotraj katere obstajata še romana z naslovoma: »Jessijeve zgodbe« in »Zgodba Frenka Nissana«. V času med 1988 in 1999 je Kuri posnel več kratkih humorističnih avtorskih videov, ki jih je združil pod naslovom Kuri kompilacija. Sicer pa Rok Sieberer v svojih video delih na prodoren način in z dobršno mero ciničnega humorja kritizira potrošniško družbo in konzumerje njenih instant izdelkov ter jih na najrazličnejše načine poskuša zbuditi iz njihove pasivnosti.

Ob ogledu razstave si lahko kupite Dvix ali DVD s Kurijevimi video izdelki iz opusa »Media Terror Vision«, ki so prikazovani tudi znotraj samostojne video instalacije na razstavi. Videofilmi in instalacije so produkt neodvisne produkcije, znotraj katere je nastal projekt z naslovom »Media Terror Vision«. Videofilmi odpirajo problematiko agresivnosti TV medija, ki prikazuje politično klimo in reklamna sporočila, s čimer pripelje protagonista do osebne krize. Sestavljeni so iz devetih podpoglavij. V njih Kuri skozi formo hitro menjajočih se podob, s čimer zadržuje fokus gledalca - potrošnika, torej skozi preverjeno formulo pop kulture, kritizira konzumerja produktov te kulture in ga posredno nagovarja naj se zbudi iz pasivnosti, ki mu jo povzroča tovrstna »zabava«.

Videi iz opusa »Media Teror Vision« so skupek referenčnih podob, ki izpostavljajo problematiko manipulativnosti politike, nizkotnih nagonov pornografije, prvinskega nasilja med ljudmi, ljudi do živali, narave in v končni fazi skozi vse navedeno, do sebe samih. Kritizira torej družbo, spasivizirano skozi filter pop kulture in jo nagovarja naj že enkrat zavzame lastno stališče. Do česarkoli. Vsak video se prične in konča z odštevanjem  rdečih digitalnih števil, ki se prične pri videu z naslovom »Bombo ob 12h« iz leta1995 in konča z videom  »PSY«, kjer se na koncu videa številke odštejejo do konca. Kratki kolaži »Media Terror Vision« nam razkrijejo pisano družbo poznokapitalističnih medijskih posnetkov. Gre za mešanico TV oddaj, tiskanih oglasov, videosekvenc in risank, ki je zlepljena v nekakšno agresivno vizualno celoto. Sporočilo je  preroško in svarilno, formirano z obilico humorja in ostre kritične distance, vendar pa v svojem bistvu izpostavlja sicer že dolgo prisotno in aktualno temo, o kateri pa očitno še nismo dovolj razmišljali.

Sicer pa je razstava sestavljena tudi iz duhovitih instalacij z naslovom »Tišina, prosim. Gledamo!«, ki jo je Kuri prvič postavil v galeriji Kapelica leta 2001. V njej raziskuje razmerje med statično podobo klasičnega slikarskega motiva tihožitja, minimalne premike v kompoziciji v toku časa in podobam ustreznimi vonjavami. Tako se v naslovu na simpatičen način poigrava s kombiniranjem časovno oddaljene motivike predstavljene skozi sodoben medij in hkrati prepletom čutnih perceptorjev, kjer čut za sluh zamenja čut za vonj.

Razstava se nadaljuje z instalacijo, ki na nek način napoveduje njegovo najnovejše delo. Ta prikazuje TV zaslon kot subjekt,  postavljen v nekakšen insceniran odrski prostor. Snopi reflektorjev, ki ustvarjajo spektakelsko vzdušje z dimnimi efekti poudarjajo formo šova. Tako gledalec z vstopom v prostor instalacije postane glavni protagonist. Ob njem nastopajo TV zasloni, ki do celotnega dogajanja zavzemajo indiferenten status s predvajanjem »snega« in »pogledom« navzgor. Tako pri gledalcu povzročijo nelagodje. Ta se namreč prične spraševati,  kdo je zvezda tega šova,  kdo je torej nastopajoči in kdo gledalec.

Instalacija tako vsebinsko kot delno formalistično napoveduje naslednjo postavitev, s katero avtor nadaljuje svoje ustvarjalno raziskovanje na področju videoinstalacij. Tu raziskuje odnos obiskovalca do razmerja med subjektom in objektom. Videoinstalacija »Opazovalec – Opazovanec« je prostor virtualne komore. Obiskovalci se z vstopom v komoro iz subjektov, ki opazujejo, preobrazijo v objekte, opazovance. Postavitev sicer aktualne teme pa pusti gledalca nekako indiferentnega, saj smo paranojo pred »Velikim  bratom« že preboleli. Mogoče pa smo se z njo le sprijaznili. Vsekakor bivanje v komori v gledalcu sproži vprašanje o tem, koliko smo sploh še občutljivi na raznorazne voajerizme različnih nadzornih objektov okoli nas.

Vsekakor tako v zadnjem delu, kakor tudi v celotnem Kurijevem opusu lahko razberemo svojevrstni, nekonformistični in kritični pogled, ki ironizira temeljne antagonizme človeške družbe. Njegov vsebinski slog je vseskozi prežet s svežo duhovitostjo, kar uporablja celo v uporabi tehnologije, ki jo Sieberer ves čas tako ali drugače ironizira. Vendar pa gledalec – opazovalec ali opazovani ves čas v nasprotjih sodobne človeške družbe skozi lestvico političnih ter poslovnih nasprotij in intrig, ekološke neosveščenosti, rasizma, seksizma in podobnega, ves čas prepoznavamo svojo lastno resničnost. Rok Sieberer kratkomalo predstavi kakofonijo tega sveta, z njim pa tudi vsa vznemirljiva in dandanes aktualna vprašanja v morda ne tako daljno prihodnost, v kateri bo človek, če se ne bo zbudil iz pasivnosti, v kateri je trenutno le ničvreden kolešček grozljive tehnologije ter potrošniške mrzlice. V Kurijevih delih sicer vidimo odraz avtorjevega nemirnega in nenehno iščočega duha, globoko v sebi pa vsi skupaj vemo, da so kruti koščki bizarnih izsekov metaforične fikcije odraza  naše stvarnosti dejansko že realnost, ki jo živimo tukaj in zdaj.

Od 8. aprila v Galeriji Photon poteka 2. salon erotične fotografije z naslovom Erotica. Na razstavi sodeluje 27 bolj ali manj uveljavljenih fotografov, med katerimi so trije iz tujine.  Razstava je pregled različnih generacij večinoma slovenskih fotografov in fotografinj, hkrati pa odpira vrata mladim neuveljavljenim fotografom ter podpira starejše, že uveljavljene.

Kljub temu, da je pri razstavah s tolikšnim številom avtorjev posploševanje skoraj nemogoče, sem se tokrat odločila, da vam, kljub uveljavljenosti in kvaliteti izvedbe veliki raznolikosti sodelujočih fotografov, posredujem  generalizirano mnenje o razstavi. Govorila bom torej o subjektivnem prvem vtisu. Zato v prispevku ne navajam nobenega avtorja posebej, razen dveh, ki kljub vsemu ne sodita v okvire mojega posploševanja. S tem seveda delam krivico nekaterim izmed sodelujočih, vendar sem se odločila, da podrobnejšo kritiko in presojo prepustim obiskovalcem razstave.

Slovenski fotografi imajo očitno idealističen odnos do telesa, ki ga predstavljajo znotraj splošnih aktualnih kriterijev »lepega«. Čeprav večina uprizarja estetiziran ženski akt, so se nekateri lotili upodabljanja podobe moškega telesa, a tudi ti ne odstopajo od splošnih pravil standardnega dojemanja estetike kot nečesa lepega. Izjema je izvrsten Goran Bertok, s svojima specifično prepoznavnima formo in vsebino, znotraj katerih prikazuje telesu povzročeno nasilje. Prav tako se z naivno duhovitim pristopom skozi iskanje analogije intimnih delov človeškega telesa v naravi fotografinja Dunja Wedam s serijo Naturae Veneris znajde zunaj okvirjev mojega posploševanja.

Nekatere fotografije prikazujejo na estetiziran način v idealistično vzvišeni lepoti prikazan spolni akt. Tudi tu se poraja vprašanje, ali je danes edini način za razlikovanje pojma erotično od pojma pornografsko v fotografiji le skozi filter modernističnega sublimnega. Veliko avtorjem se namreč zgodi, da se v želji po ustvarjanju na ravni, ki naj bi se povzdignila nad  vulgarno pornografsko in banalno realno, s svojimi izdelki znajdejo znotraj področja, ki ustreza  terminu pop kultura. Fotografiranja človeškega telesa se lotevajo z nekakšnim akademskim strahospoštovanjem, za katerega vsi zatrjujemo, da smo ga že zdavnaj prešli in do katerega naj bi imeli neko kritično distanco.

Večina del je obrtniško dobro izvedenih, nekatera tudi vrhunsko, tako s kompozicijsko postavitvijo figure v prostor, kakor tudi znotraj uporabe svetlobnih kontrastov in barve. Tako mnogim avtorjem vsekakor ne manjka obrtniškega talenta. V vsakem primeru pa bi bilo potrebno prestopiti meje percipiranja akta kot nečesa, kar je oddaljeno in nedosegljivo, saj po vseh dejavnikih na različne načine agresivne realnosti, ki vpliva na nas, nedosegljiva podoba romantične sublimnosti na gledalca trenutno nekako nima več efekta. Sicer pa na drugi strani ravno takšna upodobitev akta ustreza samemu nazivu »salon«.

Glede na to, da je Salon erotične fotografije dolgoročen projekt, ki naj bi se zgodil vsako leto, predvidevam, da je to za fotografijo v našem prostoru dobra poteza, saj se bo s tem začela razvijati in sčasoma tudi vsebinsko, kljub samemu nazivu razstave prestopila meje konzervativnega in skozi prevrednotenje pojma »lepega«  znotraj upodabljanja akta dobila težo, ki je zaenkrat še nima.