Vsemogočni Vitez je padel s konja. Junaški ep Silvija Berlusconija se je zaključil brez rekorda, ki si ga je obetal. Veselil se je namreč naziva prvega predsednika vlade od ustanovitve italijanske republike leta 1948 dalje, ki bo svoj mandat privlekel do konca. A to se ni zgodilo - Silvio je bil prisiljen odstopiti po samo štirih letih oziroma 1.409-ih dneh vladavine.
Silviju se zgodba demokrščanske izdaje ponavlja kot »deja vu« dogodkov iz oddaljenega leta 1994. Takrat je njegovo koalicijo sicer zapustil padanec Umberto Bossi, a za to so bili krivi demokristjani in njihova ideja o pokojninski reformi. Zdaj, 11 let kasneje, je Vitezova vlada razpadla zaradi naslednikov tedanjih demokristjanov. Ti zahtevajo rošade v vladajoči garnituri in nov vladni program, kajti dosedanji je, kot kažejo rezultati nedavnih regionalnih volitev, neučinkovit.
Če bi se le dalo, bi Berlusconi vladno krizo preklical in jo izbrisal s propagandnim spotom na kateri izmed svojih televizij. A te moči zdaj nima več – izgubil je demokristjane, ki so za sabo potegnili še Nove socialiste Giannija DeMichelisa. Slednji mu ne prinašajo nobene koristi, mu jo pa zato demokristjani. Skupaj z njimi je izgubil absolutno večino v parlamentu, podpredsednika vlade, tri ministre in pet državnih sekretarjev.
Pogodba uspešnega podjetnika z Italijani, ki jo je ob začetku svojega mandata, poleti 2001, v podpis poslal vsem gospodinjstvom 60-milijonskega naroda, je torej pretrgana. Če smo natančni, jo je s svojim odstopom prekinil še uradno, de facto jo je, tako kot celo vrsto drugih zakonov, že prekršil z vsakim novim dnem svoje vladavine. Izpolnil ni niti ene od dobrih sto obljub, namenjenih italijanskemu ljudstvu, naveličanemu levičarskih bojev, ki si je izvolilo vladarja s pravljično zgodbo o uspehu za sabo. Zgodbo o sinu bančnega uslužbenca in gospodinje, ki si je kruh začel služiti s petjem po turističnih barkah, potem pa postal najbogatejši Italijan.
Namesto da bi iz Italije napravil obljubljeno deželo, kakršno so Italijani z ameriškimi sanjami v žepu nekoč iskali onkraj luže, jo je popolnoma izčrpal. S svojim »berluskonomskim« modelom si je nakopal sovražnike med navadnimi smrtniki, med levičarji in celo v lastnih vrstah. Zapravil je ves davkoplačevalski denar, ekonomski sistem popolnoma oslabil, znižal brutodružbeni proizvod, letno gospodarsko rast pa zreduciral na en sam odstotek. Berlusconi v desetletju svoje politične kariere ni dojel, da politike in naroda ne moreš voditi kot podjetja.
Prav tako Silviju še ni jasen vzrok za nastanek vladne krize. O tem priča stavek, s katerim je v sredo popoldne senatu razglasil svoj odstop: »Italijanska ustava me zavezuje k odstopu, zato odstopam z mesta predsednika vlade,« je izjavil. V tem stavku sta vsaj dva paradoksa. Prvi je v situaciji, ki ga je v resnici prisilila k odstopu. Silvio ni odstopil zaradi ustave, ampak zato, ker mu zaradi izgube koalicijskih zaveznikov in zmanjšane podpore volivcev drugega ni preostalo. Drugi paradoks se skriva v dejstvu, da se človek, ki je vse svoje življenje ignoriral zakone in prekršil tudi marsikateri člen ustave, sklicuje prav na ta temeljni dokument italijanske državnosti.
Pred nekaj urami so se končali posveti 28-ih italijanskih političnih strank s predsednikom države Ciampijem o novi sestavi vlade. Ciampi bo Berlusconiju podelil mandat za oblikovanje nove garniture oblastnikov, saj druge osebe, ki bi v tem trenutku lahko načelovala vladi, ni. Z nekaj ministrskimi zamenjavami bomo dobili renovirano Hišo svoboščin z enako krhkimi vezmi med njenimi stanovalci.
V naslednjih mesecih lahko pričakujemo nespremenjenega Silvija, ki bo s svojimi »okrancljanimi« besedami ter z znanim razorožujočim nasmeškom ljudstvo prepričeval, da je štiridelna zveza Naprej Italija – Severna Liga – Nacionalno zavezništvo – Demokrščanska unija trdna in nepremagljiva. Da bo zadostil krščanskim demokratom, bo spisal fatamorganski program, ki bo v zadnjem hipu rešil Italijo. Obljubljal oziroma zagotavljal bo ekonomski čudež, ki bo končal socialno mizerijo vseh Italijanov, iz blata potegnil domača podjetja, iz obubožanega juga pa ustvaril nebeško kraljestvo.
A Berlusconi je s svojo aroganco v trenutku izbruha vladne krize izgubil vso kredibilnost, s svojim odstopom pa dosegel de-sakralizacijo svoje podobe sodobnega rimskega cesarja. »Vitez je stopil s piedestala,« je pripomnil eden od odstopljenih demokristjanov. In res: Silvio ni več veliki poglavar, capo di banda Hiše svoboščin. Če bo sreča še naprej na njegovi strani, bo naslednje leto preživotaril na premierskem fotelju in izpolnil vsaj eno obljubo italijanskemu narodu. Tisto, da se ga ne bodo zlahka znebili. Pa tudi to bo prelomil s svojim skorajda popolnoma gotovim porazom na bližajočih se parlamentarnih volitvah.
Komentarji
komentiraj >>