Glede na to, da je danes na slovensko grudo po juniju 1993 drugič zakoračila noga izraelskega zunanjega ministra Šimona Peresa in da do obiska prihaja ob desetletnici diplomatskih odnosov, ki sta jih državi vzpostavili 28. aprila 1992, imajo domači gostitelji – prvi mož slovenske zunanje diplomacije Dimitrij Rupel, predsednik republike v odhodu Milan Kučan, morebiti tudi prav tako odhajajoči premier Janez Drnovšek in šele v zadnjem trenutku priključeni predsednik državnega zbora Borut Pahor - zgodovinsko priložnost, da svojega gosta vsaj opozorijo, da ne podpirajo in ne sprejemajo okupacijskih in agresorskih metod zagotavljanja le izraelske varnosti njegove vlade. Toda ne, za slovensko zunanje ministrstvo je današnji obisk izraelskega zunanjega ministra in namestnika izraelskega premierja Šimona Peresa le potrditev prijateljskih vezi in dobrega sodelovanja med državama.
Odnosi med Slovenijo in Izraelom so namreč, kot poudarja slovenska uradna zunanja politika, dobri in se razvijajo na podlagi številnih dvostranskih sporazumov, med drugim sporazumov o zračnem prometu, o sodelovanju v kulturi, izobraževanju in znanosti, o ukinitvi vizumov, o vzajemnem spodbujanju in zaščiti naložb ter o prosti trgovini. Tudi gospodarsko sodelovanje med obema državama naj bi bilo dobro in raznovrstno. Blagovna menjava med državama je lani dosegla 56 milijonov ameriških dolarjev, res pa je, da je v njej krajšo potegnila Slovenija, saj ima v njej kar za 38 milijonov ameriških dolarjev primanjkljaja.
Državi pa sodelujeta tudi na varnostnem in obrambnem področju, predvsem na področju visoke vojaške tehnologije. Na tem področju dodobra preizkušani Izrael je namreč pomembno prispeval k posodabljanju Slovenske vojske na področju taktičnih komunikacij, topništva in streliva, pomembno pa je tudi sodelovanje z izraelskimi podjetji, ki se ukvarjajo z visoko vojaško tehnologijo. Tako vsaj danes poročajo domača trobila večinskega medijskega diskurza. Nikjer pa niti besede o tem, da siloviti razvoj izraelskega vojaškega stroja in tehnologije, v največji meri sloni na izraelski agresiji in okupaciji palestinskih ozemelj, na katerih vsakodnevno v praksi preizkušajo svoje vojaško-tehnološke dosežke. In to tako na področju taktičnih komunikacij, kot tudi samega topništva in streliva.
To jim je seveda v prvi vrsti omogočeno predvsem zaradi brezmejne podpore Združenih držav Amerike in militaristične politike, ki jo je vzela za svojo korporacijska klika, ki si je nastavila trenutno predsedniško figuro v liku Georga Busha mlajšega. Sicer ni nikjer moč zaslediti niti besede o izraelskem deležu zaslug k prepovedi izvoza topovskih cevi v Sirijo, poslu, ki naj bi iz bankrota potegnil Ravensko železarno. Uradno so se namreč za moratorij na načrtovani izvoz v izraelskem imenu kakopak zavzele – slovenskemu zunanjemu ministru še prav posebej pri srcu - Združene države Amerike.
Šimon Peres, izraelski zunanji minister in namestnik izraelskega premierja, pa je v Slovenijo v imenu svoje vlade pripotoval naravnost iz Norveške, natančneje iz Osla. Tam se je namreč mudil ob 9. obletnici parafiranja izraelsko-palestinskega mirovnega sporazuma iz Osla. Kljub temu, da je ta predvsem za izraelsko sedanjo vlado že zdavnaj le mrtva črka na papirju, je tam vehementno zatrdil, da ta ni mrtev in da se tudi mirovni proces na Bližnjem vzhodu še ni ustavil. Nenazadnje je ta za svoje zasluge pri sporazumu iz Osla, katerega glavni pokrovitelj je bila takratna ameriška demokratska predsedniška figura v liku Billa Clintona, leta 1994 skupaj z že ubitim premierjem Jicakom Rabinom in še ne ubitim Jaserjem Arafatom pokasiral tudi Nobelovo nagrado za mir.
Toda mir na Bližnjem vzhodu pa je tudi te dni še vedno zelo relativna kategorija. Večina Palestincev je Izraelcem mir sicer pripravljena dati, toda le v zameno za umik izraelske vojske iz sicer prav v Oslu določenih palestinskih avtonomnih ozemelj. Uradno stališče izraelske vlade, ki jo v Sloveniji zastopa njen zunanji minister in namestnik premierja Šimon Peres, s katerim naj se pomiri zaradi izraelskega vojaškega divjanja razburjena mednarodna skupnost, pa je, da izraelski varnostni kabinet razpravlja o načrtu postopnega umika s palestinskih avtonomnih ozemelj. Izraelski tanki so se že umaknili – sicer le na mestno obrobje – iz Betlehema in mednarodno skupnost je zajel nov val optimističnega navdušenja.
Poročila o vsakodnevni izraelsko-vojaški terenski praksi pa pretiranem optimizmu v prihajajoči mir na Bližnjem vzhodu nikakor niso v prid. Samo danes zgodaj zjutraj so namreč izrealski tanki vdrli v palestinsko begunsko taborišče Han Junis na jugu območja Gaze in tam porušili več hiš. Ob uničenju nekega štirinadstropnega poslopja z izraelskim visoko tehnološkim eksplozivom je bil ubit še en Palestinec, štirje pa so bili ranjeni. Izraelska vojska pa na tem področju deluje že od torka zvečer, ko je začela obstreljevanje s topništvom in drugimi orožarskimi dosežki svoje visoke vojaške tehnologije.
In kaj bodo ob obisku izraelskega zunanjega ministra in namestnika izraelskega premierja Šimona Peresa ukrenili najvišji politični predstavniki slovenske države? Na diplomatskih obrokih po v ta namen odprtih gorenjskih protokolarnih objektih bodo sogovorniki največ pozornosti namenili dvostranskim odnosom med državama. Izmenjali bodo tudi poglede o na dogodke na mednarodnih prizoriščih, kamor nekako sodijo tudi razmere na Bližnjem vzhodu. Ministra Rupel in Peres pa bosta mimogrede še podpisala sporazum o sodelovanju na področju zdravstva in medicine ter sporazum o medsebojni pomoči pri carinskih zadevah. O načelnih zadevah pa nič.
ODPOVED: Tudi današnji N-euro moment z nenačelnostjo slovenske države do krize na Bližnjem vzhodu v zobeh sem prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>