Medtem ko galerija Kapelica za vašo telesno kondicijo skrbi s projektom Run Motherfucker run, se je skoraj istočasno v Ljubljani odprla še ena razstava, vezana na svet športnih aktivnosti. Šport in sodobna umetnost danes nista besedi, ki bi ju povezovali v isti stavek, razen kadar se govori o razdeljevanju sredstev in pomanjkanju le teh tako na eni kot na drugi strani. A tema športa se je v preteklosti že nemalokrat uvrstila v umetniško delo. Utrjeno in izoblikovano telo športnika se je tako prikazovalo na mnogih platnih, predvsem v družbah, ki so stremele k popolnosti predpisane podobe lepega telesa. Toda v podobi popolnega telesa, se razkriva srhljiva realnost discipliniranih teles. Pod drobnogled sta jo vzeli umetnici Tanja Vujinović in Zvonka Simčič.
Tanja Vujinović in Zvonka Simčič že od leta 2002 tvorita prav poseben tandem. Takšen umetniški, ki se loteva prave množice medijev za izražanje in preizpraševanje idej o discipliniranju teles. Tega sestavlja vrsta označevalnih praks, kot so institucionalni red, ideološke zapovedi in z njimi povezana politična (ne)korektnost, spolnost in nasilje kot tisto, kar je največkrat predmet sporov in poskusov discipliniranja - prikazovanje seksualnosti v najrazličnejših besedilnih ravneh in žanrih, od zgodovine umetnosti, pa do elektronskih množičnih medijev včeraj, danes in jutri.
Danes pomislite na Foucaulta in ga vizualizirajte in zgodilo se bo umetniško delo Tanje Vujinovič in Zvonke Simčič. Že njuna prejšnja dela: Hardbody, Love-Plus, in Plasma by Stigmata so se vsaj deloma navezovala na svet množičnih medijev in razkrivanja ideologizacije, ki nam jo ti servirajo. Tokrat sta pod drobnogled vzeli šport, konkretno žensko športno gimnastiko, čemur je gotovo botrovalo dejstvo, da je tej športni panogi ena od umetnic posvetila vrsto let svojega življenja.
V tistem hodniku Cankarjevega doma, ki največkrat ponuja na ogled fotografske razstave, si lahko ogledate projekt Dinamo. Tudi tokrat se je podoba ideje realizirala v več medijih. Če bodo razstavljene fotografije z nejasnimi obrisi najbolj pritegnile vaš vidni možganski center, pa se vam bo ob interaktivnih kompjutrskih animacijah pričelo bliskati v možganih, video pa vas bo popeljal do končnega spoznanja…
Ja, tudi v športu vlada ideologija. Športna gimnastika, ki na televizijskem ekranu pritegne marsikatero oko, je plod dela discipliniranega telesa. Telesa primerno grajenih deklic so podvržena dolgim letom treninga, napornih vaj, stradanja in samodiscipline in s tem nastane tisto, kar vzburja naše oko. Navidezna lahkost gibanja, ki jo še poudarjajo dekorativni povezovalni elementi so tipični le za gimnastiko, ki jo gojijo ženske. Športna gimnastika lahko velja za še en prikaz stereotipiziranega ženskega telesa, ki je gibčno, spretno in seveda nujno tudi ljubko!
Pod krinko lahkosti gibanja se skriva druga plat športne gimnastike in tu se začne tudi zgodba razstave Dinamo. Stres in nervoza tekmovalk, še stopnjevana na tekmovanjih, povzroča fizične sledi na telesu. Nekontrolirani gibi in nenadzorovani telesni trzljaji so spremljevalci drugače tako obvladanega discipliniranega telesa. Tanja Vujinović in Zvonka Simčič sta z manipulacijo že obstoječih posnetkov treningov in tekmovanj ženske ritmične gimnastike, dosegli vidnost nehotenih trzajev in jih še potencirale z montažo video materiala.
V projektu Dinamo ženska športna gimnastika ostaja lepa in ljubka vadba telesa zgolj še v spominu opazovalca razstave. Tako v videu, kakor v interaktivnem delu se pred nami v loopih vrtijo in zamrzujejo sekvence gibov gimnastičark. Spreminjajo se v grozljivo mehanizacijo, ki jo prekinja srhljiva skica trza, nekakšnega tika podobe telesa na 3D animirani mreži. K nelagodnemu občutju, ki se iz projekta v projekt, ki se ga lotita Vujinovićeva in Simčičeva še stopnjuje, pripomore tudi mehansko hreščanje v ozadju.
Kot najboljši del projekta bi izpostavila predvsem interaktivno delo, ki s svojo domiselnostjo in za tandem značilno estetiko gledalcu posreduje tako čutno zaznavo, kakor tudi idejo dela. Poleg tega je gledalec s premiki miške prisiljen k sodelovanju in sam določa trajanje posamezne sekvence ter spreminja in razkriva polje pogleda. Tudi linearnost videa še omogoča zaznavno podobo in hkratno idejno razodetje, medtem ko se slednje v fotografijah izgublja. Fotografije naj bi prikazovala psihosomatska stanja orientiranega in dezorientiranega subjekta ter notranjost spektakla, a jih, brez dodatne informacije gledalec ne bere kot takšne. Zdi se, da angažiranemu umetniškemu delu, kakršno je Dinamo, bolj odgovarja odločitev za medij s časovno in več-ekransko razsežnostjo.
Razstava Dinamo bo razsvetlitvi naših oči in možganov služila do dvajsetega aprila. Priporočam jo vsem ljubiteljem novih medijev, sodobne umetnosti in športne gimnastike, pa tudi tistim, ki to še nameravate postati. Sama pa že čakam na naslednji projekt Tanje Vujinović in Zvonke Simčič in se sprašujem, kateri trenutek življenja bo naslednji, ki bo padel v njuno kritično montirnico.
Nov trz sem ob razstavi razvila Petja.
Komentarji
komentiraj >>