Današnji dan pred natanko 60-imi leti je bil za peščico preživelih izobčencev nacističnega režima Adolfa Hitlerja srečen. Vsaj na začetku. Trdno zaprta vrata neizbežnega koncentracijskega taborišča Dachau so se jim na široko odprla. Kakih 67.000, kolikor jih je še spominjalo na živa bitja, so jih osvobodili ameriški vojaki, ki so se za pohod v notranjost stare celine odločili zgolj iz strahu pred Stalinovim imperializmom. Okoli 7000 do smrti izčrpanih živih okostnjakov so soldati odrešilne 42. ameriške pehotne divizije prisilili k tako imenovanemu "pohodu smrti" proti jugu Nemčije. Med potjo so mnogi umrli od lakote, izčrpanosti in mraza. Tisti, ki poti niso mogli nadaljevati, so dobili šus v glavo. Kak mesec kasneje, ko so taboriščniki že prišli na svoje domove, jih je življenju na tem svetu dahnilo “zbogom” še 2000; podlegli so posledicam krutih razmer v taborišču.
Dachau je bilo prvo nacistično taborišče za ljudi, ki so na kakršenkoli način ogrožali prevlado arijske rase v svetu. Spomladi leta 1933 ga je ustanovil takratni muenchenski policijski šef Heinrich Himmler. Skupno naj bi v tem taborišču do osvoboditve nacisti pobili okoli 66.000 ljudi, med njimi 1602 Slovenca. Več deset tisoč naj bi jih pobili tik pred prihodom zavezniških sil, ko je bilo jasno, da bo Nemčija kapitulirala.
Sprva so bili v taborišču zaprti politični zaporniki, nasprotniki nacionalsocialističnega režima, in sicer komunisti, socialdemokrati, sindikalni zaupniki, pa tudi predstavniki konzervativne in liberalne stranke. V naslednjih letih so taborišče zapolnili z judi, Romi, katoliškimi in protestantskimi duhovniki, Jehovovimi pričami, homoseksualci, Slovani in drugimi osebami napačne nravi.
Na mestu, kjer so nekdaj hirale nedolžne žrtve nacistične nestrpnosti, zdaj stoji muzej. Te dni je v prostorih nekdanjega taborišča na ogled razstava slovenskega slikarja in grafika Antona Zorana Mušiča. Slikar je s pomočjo umetniške inspiracije in energije preživel izčrpavajoče bivanje v Dachauu. Že v času internacije je skrivaj skiciral grozljive prizore taboriščnega življenja in še danes v glavnem slika spomine na taborišče.
Poslušate informativni program Radia Študent, ki poziva, naj se poleg preteklih Dachauov začne obsojati in javnosti razkrivati tudi aktualne kampe smrti, z ameriškim Abu Graibom na čelu.
Iraški parlament je z veliko večino končno potrdil vlado premiera Ibrahima al Džafarija. Vlada se je s 180-imi glasovi “ZA” in le petimi proti rodila po treh mesecih pregovarjanj in prepirov glede ključnih ministrskih pozicij. A še vedno ni kompletna. Blagoslovljenih je 27 ministrov in pet vršilcev dolžnosti ministrov, sedem ključnih položajev, med njimi obrambnega in naftnega, pa naj bi določili in potrdili v prihodnjih dneh. Mesto obrambnega ministra bo do tedaj zasedal kar premier al Džafari, ostale prazne funkcije pa njegovi štirje namestniki.
Parlamentarna seja, na kateri so odločali o prvi demokratični iraški vladi, se je začela z minuto tišine v spomin na Lamijo Abed Kaduri, parlamentarko in članico prejšnje začasne Alavijeve vlade, ki so jo v torek umorili na njenem domu. V novi vladi je 17 šiitskih ministrov, osem kurdskih, šest sunitskih ter en kristjan. Med njimi je šest žensk. Državo bodo pod taktirko ameriških okupatorjev furali do parlamentarnih volitev, ki so predvidene za december.
Najboljši prijatelji iraškega ljudstva, ZDA-jci, so danes skorajda izgubili svojega šefa. Ena od številnih tamkajšnjih tajnih služb je Georgea Busha sinoči na hitro odpeljala v podzemni bunker pod Belo hišo, saj naj bi nad njo krožilo neznano leteče telo. Na radarju, ki nadzira zračni prostor okrog Bele hiše, se je namreč pojavil sumljiv utrip. Bush je v bunkerju, kjer je že veselo planiral maščevalne tehnike za neznanega napadalca, presedel le nekaj minut. Tajni agenti so ugotovili, da je radar pokvarjen in je bil preplah torej popolnoma odveč.
Povsem upravičeno preplašeni pa so bili protestniki na Haitiju, ko so se nanje usule krogle policijskih pištol. Medtem ko so pred sedežem mirovne misije Združenih narodov v prestolnici Port-au-Prince glasno zahtevali izpustitev zaprtih podpornikov strmoglavljenega predsednika Jeana Aristida, je nanje začela streljati policija in ubila najmanj pet srboritežev, nekaj pa jih je dobilo hude rane. Piarovec Združenih narodov je streljanje policije utemeljil z dejstvom, da demonstracije niso bile prijavljene.
Palestinskim aktivistom, ki kot orodje za reševanje dolgotrajnega izraelsko-palestinskega spora uporabljajo radikalne metode, je predsednik Mahmud Abas zagrozil z železno pestjo. Vsem, ki bodo kršili dogovor o prekinitvi ognja z Izraelom, bo Abas povzročil hude težave. Kakšne, ni povedal, je pa dejstvo, da gre za najostrejšo Abasovo izjavo doslej. Razumemo jo lahko kot dejanje obupa in stiske, saj je Abas pod hudimi pritiski Izraela in ZDA, naj ostreje nastopi proti skrajnežem. Škoda, da je Abas le izraelska ovčica in si enake grožnje ne upa obrniti proti Izraelcem, ki kljub premirju še vedno udrihajo po palestinskem narodu, in to na njegovih domačih tleh.
Izraelski premier Šaron pa se medtem rokuje z ruskim “prezidjentom” Putinom, ki je zjutraj prispel na Bližnji vzhod. Takoj ko sta možakarja sedla na pogajalske fotelje, je Putin poudaril nujnost sodelovanja med Rusijo in Izraelom na področju boja proti terorizmu. Svojemu sogovorniku Šaronu se je slinil še naprej in svoj obisk v Izraelu označil kot "najpomembnejši mejnik za razvoj naših odnosov v prihodnosti".
Putin se je pomenkoval tudi z izraelskim predsednikom Kacavom. Modrovala sta o tisočletni nerešljivi uganki - o vzpostavitvi trajnega miru na Bližnjem vzhodu. Putin je izjavil, da je mir možno doseči na podlagi časovnega načrta in v okviru tako imenovanega kvarteta posrednikov, med katerimi je poleg ZDA, Evropske unije in Združenih narodov tudi Rusija. Predsednika sta podpisala tudi skupno izjavo, s katero pozivata k ohranjanju bližnjevzhodnih mirovnih poskusov. Ko bi tile politikanti malo manj peli in se sladkali drug drugemu, pa bi mir v Palestini postal vsaj mogoč, če že ne realen.
Naš ljubljeni in nadvse spoštovani Dimitrij pa danes modruje o nasilju nad ženskami. V Parizu se udeležuje delavnice, ki jo soorganizirata slovensko predsedstvo OVSE-ja in Francija. Delavnica je namenjena vodilnim strokovnjakom za področje nasilja nad ženskami v okviru Združenih narodov, Sveta Evrope, OVSE-ja, Evropske unije in drugih mednarodnih organizacij. V okviru dvodnevne delavnice bodo potekala plenarna zasedanja in okrogle mize, ki bodo obravnavali tri vidike nasilja nad ženskami - nasilje v družini in doma, nasilje na podlagi socialnih in ekonomskih razmer ter spolno nasilje v oboroženih spopadih. Skratka, spet se bo govorilo in govorilo in nazadnje še ugotavljalo in na koncu sklenilo, spremenilo pa se ne bo čisto nič!
So pa iz ministrstva našega vrlega Dimitrija sporočili, da ostro obsojajo skrunjenje spominskega parka na Trnovem nad Novo Gorico, ki je posvečen padlim v drugi svetovni vojni. Nad grafiti, ki med drugim obljubljajo, da bodo predsednik deželne vlade Furlanije-Julijske krajine Illy, goriški župan Brancati in novogoriški župan Brulc končali kot Ana Frank, je ogorčena tudi Zveza združenj borcev in udeležencev NOB. Na “Društvu za negovanje kulturnih tradicij organizacije TIGR na Primorskem” pa so vandalske čičkarije na spomenikih žrtev komentirali takole:
//////////////////////////////////////////////////////////
Glede na to, da so v Italiji še vedno žive iredentistične težnje po povrnitvi slovenskega ozemlja najmanj do Postojne, smo tajnika primorskih TIGR-ovcev Lucijana Pelicona vprašali, ali je možno, da se med Italijo in Slovenijo vname še kakšen vojni spopad.
//////////////////////////////////////////////////////////
Kaj dejansko počne Evropska unija za zaščito vseh ogroženih skupin, vidimo iz dneva v dan, zato lahko Peliconu le čestitamo za tako izrazit optimizem. Naj pa, takole mimogrede, naše fašistoidne italijanske sosede spomnimo, da so točno na današnji dan italijanski partizani z obešenjem umorili Benita Mussolinija.
Za lepši in srečnejši svet, v katerem bo drugačnost cenjena in zaželena, pa se dnevno borijo aktivisti in svoje nemoči zavedajoči se državljani iz vsega sveta. Konec tega tedna bomo slavili prvi maj, praznik vseh izkoriščanih delavcev, ki jih vladajoči neoliberalizem ničesar ne vpraša, ampak jih brezsramno ožema. Po vseh evropskih prestolnicah se bodo dogajale manifestacije, ki bodo beležile EURO MAY DAY. Pri nas so se tokrat angažirali Mariborčani. Drugega maja se v drugem največjem slovenskem mestu obeta velik dogodek, ki ga nikakor ne gre zamuditi. Podrobnosti o njem bo razložila Lana Zdravković iz radia MARŠ, ki bo prav tako sodeloval na prvomajskem spektaklu:
//////////////////////////////////////////////////////////
“Prekerneži vseh dežel, združite se,” se torej glasi novi slogan, ki naj bi mobiliziral vse ljudi, ki jim ni vseeno za sranje, ki so ga dnevno deležni, in ki verjamejo, da je ta svet mogoče izboljšati!
Komentarji
komentiraj >>