RADIO ŠTUDENT 16.5.2005
OFF RECENZIJA 15:00
Koncert Lydie Lunch & Band-a v soboto, Cankarjevem domu, v okviru festivala Exodos.
Pa smo le dočakali ponovni postanek Lydie Lunch v Ljubljani. Na odru Cankarjevega Doma, nam je v okviru festivala Exodos kuhala, mešala in začinjala sobotno večerno zakusko, po kateri upaš na 'repete' v bližnji prihodnosti. Preteklo je že nekaj časa, odkar nam je avantgardna ikona iz New Yorka na posluh ponudila svoje muzikalične in spoken word sposobnosti. Nazadnje se je proslavila predvsem s “spoken-word nastopi”; enega so lahko nekateri med nami pred osmimi leti izkusili v trnovskem Kud-u, letos pa se je vrnila z bendom, v okviru iztekajoče se turneje Smoke In The Shadows. Naj omenim, da se je z novo ploščo podala na področje lounge in psycho-noir jazza z elektronskimi podlagami, medtem ko tematika ostaja bolj ali manj kontinuirana – še vedno poje o nasilju, o morilskih strasteh, o malodušju ... na kratko - o breznih človekovega bivanja.
Spremljevalni band te turneje predstavljajo odlični in izkušeni glasbeniki, in sicer hiperaktivni pihalec Terry Edwards, poznan po sodelovanjih z Nickom Cavom, Madness, Gallon Drunk, in še bi lahko naštevali, za bobni stoji njegov kolega iz Gallon Drunk, Ian White, za kitarske melodije in tudi hrup pa skrbi Mark Viaplana, ki z Lydio Lunch drugače sodeluje kot fotograf.
Njen sobotni nastop je bil po svoje tako vzvišen in osupljiv kot tudi omamen, toda priznam, da ne toliko z glasbenega vidika, kot zaradi samega naključja biti v istem prostoru z »babo« kot je Lydia Lunch. Mislim, da ne govorim, samo v svojem imenu, kajti skozi cel koncert je bilo vzdušje v Linhartovi dvorani nekako napeto ter neodločno in to bolj v smislu spoštovanja neke avtoritete, pred katero si ne upaš položiti vseh kart na mizo. Aplavzi so bili korektni, tu in tam kaki vzkliki navdušenja, vendar previdni in ne-izstopajoči. Skratka, podobno si predstavljam situacijo, ko moški med gledanjem porniča sanjarijo o neizčrpnem fukanju porno zvezde, medtem ko se na srečanju z njo spremenijo v fantke, ki si je ne upajo niti ogovoriti in se jo upajo le sramežljivo dotakniti ali pa jo opazujejo zgolj na daleč. Kakorkoli že, druga razlaga bi bila, da je pustila publiko preprosto neprepričano in hladno, vseeno pa se jaz z mojim prvim srečanjem z njo odločam za prvo varianto.
Njen prihod na oder je bil pravi »blitz-krieg« - takoj ko so se ugasnile luči, je izza odra začela zveneti v naprej posneta podlaga prvega komada, Lydia z ekipo pa se je tudi že postavila v vrsto na robu odra in brez nagovora ali drugačnega zavlačevanja začela svoj koncertni nastop. Prva dama je zgledala razpištoljeno, kot psica, ki se je pognala v ulični boj in tako naelektreno vzdušje je trajalo skoraj do konca koncerta. Po treh, še kar dosledno izvedenih komadih s plošče Smoke in the Shadows, je začela v komade vključevati svoje vznesene opombe in pripombe, ki so komade razpustile v kontekst njenega konkretnega doživljanja na odru. Iz predstavitve njenega zadnjega albuma se je tako za ljubljansko občinstvo izoblikovalo neko spontano, moralno obarvano, že skoraj freestyle pridigo, v kateri je bentila in opozarjala na nemogočo in absurdno -na "štiri nadaljna leta" zavléčeno- buševsko politično situacijo v ZDA, besnela je seveda tudi nad prepotentno moško dominacijo v globalni politiki, v vojnah in v običajnem vsakdanu, neizogibno pa je bilo seveda poudarjanje zapostavljene ženskosti in žensk ter užitka kot takega. Terry Edwards, ki je očitno že vajen takih 'bonusov', se je med Lydijinimi 'flashi' nasmihal, se sproščeno sprehodil po odru, tu in tam kako stvar s svojo sapo skozi saxofon ali trobento tudi poudaril, vmes pa parkat navdušil s svojstvenim svobodnjaškim prepihovanjem.
Z glasbenega vidika je bil koncert bliže tradicionalno pojmovanemu jazzu, vendar nabitim z rockovsko energijo. Med koncertom me je pravzaprav večkrat zbegal fancy avditorij, kajti energija, ki se je valila z odra, je bila dokaj umazana in neposredna. Po drugi strani pa je Linhartova dvorana ustrezala Lydijini pojavi, ki je po odru, z odločnim korakom kakšne domine, paradirala v sexy večerni obleki. Pravzaprav je celoten koncert vodil primarni sexualni nagon, sicer že nekoliko postarane, a zato nič kaj manj izživete gospe Lunch. Ko je držala v rokah mikrofon, se je zdelo, kot da grabi zatečen kurac; ko je pela vanj, se je zdelo, kot da je sredi oralnega sexa; ko se je konec koncev zvijala na odru, se je zdelo, kot da jo vodi neobrzdana želja po užitku.
Na trenutke je sicer res zgledalo, kot da gre le za odrsko rutino, za že neštetokrat izveden show, toda ne verjamem, da bi se spuščala v tovrstno prostitucijo, če ji že v osnovi ne bi predstavljala užitka. Njen nastop je predvsem izžareval avtoriteto, kar je bilo vidno v nekajkratnih opozorilih tehnikom za odrom, kot tudi v komunikaciji s publiko.
Še danes mi odzvanja v glavi njena mantra – sex, drugs and pleasure. Občinstvu je dopovedovala in ne samo pripovedovala, opominjala in se jezila z nemarnim, včasih rahlo histeričnim glasom in pogledom. Res idealno naključje se je zgodilo tik pred bisom, ko je zunaj zajokal otrok. Za konec je z bandom odpela še komad, tokrat brez podlag in nepričakovano zaključila z bolestno popačeno himno Doorsov – The End, in takrat je bilo res konec.
Vsekakor je predstavljal sobotni nastop Lydie Lunch poživitev koncertne ponudbe, v kateri predvsem zadnja leta prihajamo v stik z novodobnim anemičnim glasbenim miš-mašom, tako glede stila kot glede identitete posameznih izvajalcev. Kajti jasno je, da je obrazec njene svojstvene sreče - en ja, en ne, ena ravna črta, en cilj, kot je v Somraku malikov rekel Nietzsche.
MTina
Komentarji
komentiraj >>