Danes bomo slišali dve zgodbi iz Brkinov, ki pripovedujeta o srečanju našega sveta z onostranstvom. Človekova zavest o obstoju nekega drugega, ne-fizičnega sveta je mnogo starejša od vseh danes izpričanih veroizpovedi in filozofij. Človek se v svojem iskanju smisla lastnega obstoja ne more izogniti vprašanjem v zvezi s smrtjo. Kaj se v tem usodnem trenutku zgodi z nami? Je to konec vsega ali začetek nečesa novega?

Ne glede na najini mnenji, draga poslušalka, dragi poslušalec, zgodovina izpričuje dejstvo, da v katerikoli družbi in času obstajajo prepričanja, ki smrt vidijo kot prehod v nek drug, skrivnosten in nepoznan svet. Ob takoimenovanih »obredih prehoda« posameznik izgubi svojo prejšnjo vlogo in položaj ter pridobi novega. Tako v nekaterih družbah duhovi umrlih postanejo zaščitniki svojih še živečih potomcev in za njih posredujejo na duhovni ravni, spet drugod se duše po smrti vračajo k Izvoru, Prabiti, Počelu, Bogu in na ta način dopolnijo svoj namen. Obstajajo tudi verovanja, pri katerih duša po smrti ob pomoči Stvarnika spozna svoje pravilne in napačne odločitve v preteklem življenju, nato pa se po določeni dobi zopet vrne na Zemljo, da bi popravila lastne napake. Tako reinkarnirana duša ponovno vpliva na ta svet.

Tovrstni prehodi so vedno zelo nevarni, saj takrat stopamo po robu prepada med dvema svetovoma in iščemo varno pot na drugo stran, medtem ko nam temne sile dihajo za vrat in komaj čakajo na našo najmanjšo napako. Namen vseh spremljevalnih, simbolno močno nabitih obrednih dejanj, besed, gibov in glasbe je zagotoviti srečen prehod duše ali duha umrlega v drugo dimenzijo. Kljub vsej skrbi in naporom vpletenih pa se lahko včasih zgodi, da duša ne najde počitka in spokoja, ki ji ga vsi želijo. Takrat se mrtveci vračajo med žive v iskanju svojega zadoščenja, največkrat ponoči pod okriljem teme – noč ima pač svojo moč. Razlogi so različni, lahko gre za neko nedokončano početje, breme nepravičnih dejanj za časa življenja ali pa za nesmrtno ljubezen. Duša včasih na svojem nekdanjem domu zganja hrup ali daje kakšna druga znamenja, lahko se potika po stezah in straši mimoidoče in podobno.

Tudi današnji dve zgodbi govorita o mrtvih, ki se niso uspeli dokončno posloviti od tega sveta. V teh in podobnih zgodbah, ki med ljudmi nikakor niso redke, smo marsikdaj priče verovanjem, v katerih se prvine krščanstva združujejo s starejšimi predstavami o dogajanju ob in po smrti, ki v tej obliki vztrajajo dolga stoletja, celo tisočletja. Prepletanje, dopolnjevanje in sožitje med elementi sicer različnih prepričanj je v ljudskih predstavah dokaj pogosto. Temu pojavu delno botruje dejstvo, da je Cerkev ob pokristjanjevanju namesto ukinjanja in prepovedovanja starejših obredij ali praznikov, te poskušala zgolj napolniti z novo vsebino in simboliko. Deloma je za to odgovorna čisto navadna domišljija.

V današnji prvi zgodbi hodijo mrtvi v osvetljeni procesiji okoli pokopališča in medtem pojejo, nakar izginejo v trenutku, ko stopijo na blagoslovljeno zemljo. Druga zgodba pa govori o nočni maši, ki jo vodijo duše umrlih v sicer opuščeni cerkvi. Obe sta, kot rečeno, iz Brkinov, hribovite pokrajine v jugozahodni Sloveniji med Pivko in Pograjskim podoljem. Zgodbi je Nadi Kerševan na terenu povedala Ivanka Maslič in sta objavljeni v knjigi Düša na bicikli iz knjižne zbirke Glasovi, posnetek pa je sposojen s pripadajočega CD-ja.

"Precesja" in "Maša" iz Düša na bicikli, Ljubljana, Kmečki glas 2003.

Glasba v podlagi: John Fahey - Dance of Death iz John Fahey: The Dance Of Death & Other Plantation Favorites (Takoma, 1999)

Oddajo je pripravil Miha Šinkovec.