recenzija 9. 6. 2005
SREDNJEAZIJSKI ZVOKI NA DRUGI GODBI, sinoči v Cankarjevem domu
*Letošnja 21. Druga godba je v polnem zamahu, do sinoči so se zgodili že trije večeri, vsi na toplem v Cankarjevem domu, nocoj pa se dogajanje seli za nadaljnje tri godbene večere v – upajmo, da ne premrzle – Križanke. Zame, to je za podpisano recenzentko, je bil včerajšnji večer vsekakor najbolj nestrpno pričakovani letošnji glasbeni dogodek, kajti godbe Srednje Azije vrtim v temle etru že dobro desetletje, v živo pa jih imamo v naših krajih le redko priložnost preverjati, zlasti tisti muslimanski del, ki sodi tudi med moje verjetno očitne osebne preference. Zato bi lahko kratko in jedrnato ter po strokovnem nasvetu muzikologa Theodorja Levina, ki nam je zbranim v dvorani na začetku tudi spregovoril, s tole recenzijo na hitro opravila takole: sinoči je bilo odlično, super in res naj!
In res je bilo tako, čeprav – vedno mora biti kakšen če, kajne – je vsaj mene kljub skupnemu trajanju dobrih dveh ur – z odmorom vred – vse skupaj šele ogrelo za kakšno konkretnejše poslušanje šašmakamov in sufipoezije. Na srečo so me vzeli s sabo na večerjo, kjer so prepevanje in pritrkavanje ritmov ter ples trajali krepko čez polnoč, dokler niso stanovalci okoliških stavb po telefonu zapretili z bližnjim srečanjem s policijo, namesto da bi bili hvaležni, da jim z odlično izvedbo Rumijeve poezije in drugih tadžikistanskih napevov strežejo v posteljo, vrstili in izmenjevali pa so se solisti Pesmi in plesa iz Badahšana, torej odlična pevka Sahiba in znani pevec Aknazar, ter res izvrstni pevci Makamske akademije, zraven pa smo imeli še manjšo delavnico igranja tadžikistanskih ritmov na mizo, meni je šel kot ponavadi predvsem tisti dum v ciklu na sredi mize, medtem ko so me taki na robu takole v akciji preveč zmedli. Žal na delavnici z Makamsko akademijo, ki se začne čez pol ure v Klubu Cankarjevega doma, ne bo priložnosti za popravni izpit, kajti tam bodo učili petje, tudi ornamentacijo in improvizacijo ter seveda lovljenje pravega ritma z glasom. Kakopak še mnogo bolj zapleteno od bobnanja na mizo.
In če se vrnem v pravi sinoči pred polnočjo in začnem s konca: drugi, najdaljši del nastopa je pripadel mojstrom in učencem Makamske akademije iz Dušanbeja, trajal je polnih 45 minut, niso pa izvajali neprekinjenega makamskega cikla, kakor sem pričakovala, ker je bojda za evropsko občinstvo prenaporno skoraj celo uro poslušati en tak cikel. V takšni obliki so ga izvedli predsinočnjim na festivalu v Fesu, pa je bil še za tamkajšnje občinstvo, vajeno makamov in makamskih cikov, sicer malo drugačnih, skoraj preveč. Zato so se odločili za evropski del turneje cikel rahlo razbiti in bolj variirati s skladbami in improvizacijami, nekje proti začetku smo tako prisotni lahko slišali solo z dutarjem, to je dvostruno lutnjo, ki ga poslušalci Idealnih godb morda poznajo iz izvedbe uzbekistanskega mojstra Abdurahima Hamidova, spisal pa ga je tadžikistanski mojster z Akademije in je hitro postal popularna last vse Srednje Azije. Poleg tega je ob Makamski akdemiji, ki izvaja izbran repertoar šašmakama ali šestih makamov, zaplesala tudi nadvse graciozna plesalka z naborom barvitih oblek.
Če sem prav razumela, je ansambel Novobar, omenjan na redkih dostopnih posnetkih, trio dveh znamenitih že omenjenih pevcev in tolkalca, ki igrajo tudi dolgovrati srednjeazijski lutnji setar in tanbur, medtem ko je zasedba Glasba in pesmi Badahšana razširjena in zvočno polnejša zasedba z vsaj tremi vodilnimi pevci in več omenjenimi dolgovratimi lutnjami ter tolkaloma doira in daf. In to razširjeno zasedbo smo slišali sinoči v drugem kosu prvega dela trojnega koncerta. Izvajali so repertoar sufi poezije in drugih mističnih pesmi izmailske skupnosti iz Badahšana v Tadžikistanu, podoben repertoar sufi poezije pa prepevajo bolj ali manj po vsem azijskem muslimanskem svetu, tako da je bilo slišati kar nekaj znanih napevov, če pa bi razumeli jezik, bi morda prepoznali tudi poezijo. Morda najbolj zanimiva stvar v tej najbolj muslimanski in skoraj sakralni od sinočnjih zasedb je bilo dejstvo, da je osrednja osebnost sicer povečini moške zasedbe ženska, resda pa je pevka in plesalka Sahiba Davlačajeva tako markantna in izrazita osebnost, da na prvi pogled pritegne pozornost nase in bi težko ostala v ozadju, čeprav sta v zasedbi še dva pevca z močnim in lepim glasom. Ta nastop se mi je zdel najboljši in najprivlačnejši od vseh treh, očitek leti deloma le na dokaj šibko ozvočenje glasov, ki jih morda namenoma potisne rahlo v ozadje, sicer bi res: vladali! In seveda na kratkost: vsekakor je bilo dobre pol ure ali slabe tričetrt urice vsaj zame premalo. Lahko bi poslušala še in še.
Še najkrajši, polurni pa so bili prvi in po svoje najbolj izrazito azijski Tengir Too iz Kirgizije. Azijski kakor si predstavljamo, čeprav je v resnici Azija silno velikansko zemljepisno ozemlje z zelo raznolikimi glasbami, torej azijski v recimo stepskem in šamanskem pomenu, ki je soroden glasbam Tuve in bližnjim predelom Sibirije. Po pričakovanjih smo slišali repertoar, sestavljen iz predstavitve odlomkov različnih žanrov teh krajev, posebej poudarjena in tudi napovedana pa sta bila drobec iz kirgizijskega epa Manas in pesem o pticah možu in ženi, ki tudi instrumentalno in s kretnjami posnema ptice. Vsekakor zanimivo in poučno, za kaj več pa bi morala recimo samo manašija ali pripovedovalca epa gledati vsaj uro ali dve, po možnosti s podnapisi. No, vsaj dromljanja je bilo zame ravno prav.
In če se vrnem na konec: tolkalski tadžikistanski duet in ples Makamske akademije in Badahšancev za slovo in poklon je bil, enako kot vse skupaj, odličen. Skratka, šukran, hvala za pozornost in na svidenje nocoj in jutri in še zlasti pojutrišnjem na Drugi godbi v Križankah.
TC Lejla Bin Nur
Komentarji
komentiraj >>