Midva, draga poslušalka, dragi poslušalec, ki naju, ob morebitnem nujnem medicinskem primeru, od zdravnika in usposobljenih reševalcev loči le kratek telefonski klic, si težko zamisliva skrbi in težave ljudi, ki te možnosti skozi stoletja niso imeli. Nesreča in bolezen izbirata svoje žrtve ne glede na okoliščine, zato smo ljudje morali imeti pripravljene različne odgovore na tegobe, ki prizadenejo naše telo, um in duha. To, čemur v našem kulturnem okolju pravimo »sodobna medicina«, je le eden izmed takih odgovorov. Medtem, ko k nam v zadnjih desetletjih iz Kitajske, Japonske, Indije in od drugod prodirajo različni načini tradicionalnega zdravljenja, se ne zavedamo svoje lastne t. i. »ljudske medicine«, ki v svoji srži združuje izkušnje generacij tu živečih ljudi. Če smo pripravljeni prisluhniti tudi s srcem in ne le preko filtra razumskih predstav sodobnega izobraženca, nam lahko že kratek izlet med ljudi odkrije povsem nova obzorja, ki pa med nami pravzaprav vztrajajo že stoletja. Govorim seveda o veščinah zdravljenja z ljudskimi zdravili, zdravilnimi zelišči, magičnimi uroki in zagovori, ki jih moderni, a marsikdaj tudi površni um zavrača, saj se na prvi pogled ne razlikujejo od babjih čenč in praznoverja. V miselnosti preteklih generacij se je praktično-uporabno znanje brez sramu prepletalo z domišljijo in verovanji, kar je omogočala intuitivna povezava z naravnim okoljem. To smo Zahodnjaki danes, zaradi urbanega načina življenja in čaščenja zgolj razuma, skorajda izgubili.

Zagovori in uroki so govorjeni magični obrazci, ki se uporabljajo ob zdravljenju bolezni pa tudi ob neurjih. Tako poznamo na primer zagovor zoper nahod, zvin, oteklino, kačji pik, ječmen na očesu, protin, zlom, zobobol pa tudi zoper točo, hudo uro itd. Če že lahko dvomimo v učinke zagovorov zoper slabo vreme, pa je ob zagovorih proti boleznim in tegobam treba upoštevati vsaj dejstvo, da se marsikatera bolezen začne in konča v naših glavah. Če prizadeti verjame, da mu nek zagovor pomaga in odžene bolečino, se bo tudi zares bolje počutil. Skoraj v vsaki vasi je živel kakšen posameznik, bodisi moški ali ženska, vešč zagovarjanja, h kateremu so se ljudje zatekali v svojih stiskah. Znanja, ki ga je imel, ni smel za časa življenja deliti z nikomer, sicer bi besede izgubile svojo magično moč. Šele na smrtni postelji je moral predati ta zaklad - ponavadi se je zaupal kateremu od potomcev. Če znanja ne bi predal, potem bi dolgo in v mukah umiral. O tem nam bo nekaj povedala tudi današnja prva zgodba, medtem ko bomo v drugi zgodbi lahko slišali natančen opis zdravljenja ječmena po pravilih ljudske medicine. Tako kot v prejšnji oddaji sta tudi današnji zgodbi iz knjige in zgoščenke z naslovom »Dša na bicikli«, v kateri so objavljene folklorne pripovedi Brkinov, pokrajine v jugozahodni Sloveniji. Prvo zgodbo je na terenu povedala Nada Kerševan, drugo pa Pavla Malečkar.

»Zg'varj'nje« in »Ječmen«, iz Düša na bicikli, Ljubljana, Kmečki glas 2003

Glasba v podlagi: Trio Šćulci (Josip Šćulac, Toni Šćulac, Toni Paladin) - Valzer in Šaltin. Posnetka, ki sta nastala leta 1989 pri Šćulcih doma, sta iz zasebne zbirke Marina Kranjaca.

Oddajo je pripravil Miha Šinkovec.

P.S.: o zagovorih v ljudski medicini beri še: Zagovori.