Dokumentarec »Tlatelolco: Las claves de la masacre« - projekcija se je pred dnevi zgodila na ljubljanskem inštitutu Studia Humanitatis - skuša prikazati ozadje študentskih demonstracij 2.oktobra 1968, ko je mehiška vojska s tanki prodrla v okrožje Mexico Citya, imenovanem Tlatelolco, in pobila na desetine protestnikov.
Dogodki, ki so se tedaj odvijali, so še danes zamolčani. Čeprav je ameriška obveščevalna služba izdala zaupne dokumente v zvezi z demonstracijami, bolj znanimi kot masaker v Tlatelolcu, pa mehiške oblasti še vedno zavračajo razkritje vojaških in policijskih dokumentov ter posnetkov dogajanja z izgovorom, da bi bila na ta način ogrožena nacionalna varnost. Še več, vlada še vedno zagovarja stališče, da so bile na demonstracijah vojaške čete sprovocirane, da so uporabile orožje.
Režiser Carlos Mendoza je leta 1988 ustanovil neodvisno produkcijsko hišo »Canal seis de julio«, ki ustvarja dokumentarce o zgodovini mehiške družbe in kršenju človekovih pravic. V filmu o masakru v Tlatelolcu je uporabil izvirne posnetke demonstracij in na podlagi njih skušal razkriti resnico ubojev na Trgu treh kultur.
2.oktobra 1968 se je na študentskih demonstracijah, ki so se jim pridružili tudi okoliški stanovalci, v Tlatelolcu zbralo okoli deset tisoč protestnikov. Kljub temu, da je med dvotedenskimi protesti policija zaprla do tisoč demonstrantov dnevno, so bile demonstracije relativno mirne. Vendar je bil očitno pritisk olimpijskih iger, ki so se začele 12. oktobra, na vladne sile premočan. Ob šestih popoldne je okoli tristo tankov, džipov, neprebojnih vozil, pet tisoč vojakov ter več sto policistov obkolilo trg.
Deset minut čez šesto so zeleni svetlobni signali dali znak za začetek streljanja. Med študente infiltrirana elitna policijska enota Olimpia, ki naj bi skrbela za varnost na olimpiadi, je zajela vodje študentskega gibanja, jih pretepla, nekatere tudi ubila. Člani bataljona Olimpia in policisti v civilu so z okoliških balkonov in znotraj množice pričeli streljati na civiliste. Streli so utihnili šele po uri in pol. Mehiška vlada je prevzela odgovornost le za 32 mrtvih, po razkritem poročilu Obrambnega ministrstva ZDA pa je številka narasla do 350.
Vlada Mehike za masaker krivi ostrostrelce med študenti. S pomočjo analize avtentičnih posnetkov, prikazanih v dokumentarcu »Ključi do masakra«, in intervjuji s takrat stanujočimi v predelu Tlatelolco film skuša dokazati, da so bili ostrostrelci po navodilih vlade dejansko pripadniki mehiške vojske, infiltrirani med študente. Večina jih je na rokah za medsebojno razpoznavo nosila bele trakove. Vendar pa so demonstracije v Tlatelolcu eskalirale v kaos, v katerem niti bele rokavice niso zadostovale za preživetje. Tanki so zanetili tri nadstropja bližnje stavbe »Chihuaha«, okoliški stanovalci pa so se v svojih stanovanjih skrivali stran od oken, saj so krogle letele vsepovsod.
Film izpostavlja glavne krivce pobojev na trgu Treh kultur - kolonialistične, postkolonialistične in moderne. Mehiška vlada je proti študentskim demonstrantom v sodelovanju z ameriško obveščevalno službo organizirala vojaško ofenzivo z namenom, da dokončno zatre, kar je bilo javnosti predstavljeno kot komunistično gibanje. Po svetu je - Mehika ni bila izjema - vladal izrazit antikomunistični diskurz politike in medijev. Poleg tega je bila Mehika prva izmed držav Latinske Amerike, v kateri naj bi bile organizirane olimpijske igre. ZDA so hotele svojo južno sosedo prikazati kot model rasti in gospodarske stabilnosti. Študentje so bili ogorčeni nad tovrstno ameriško dominacijo. Zahtevali so socialno enakost in osvoboditev političnih zapornikov. Hitro so se jim pridružili tudi ostali družbeni sloji, kmetje in delavci.
Leto 1968 je potekalo v znamenju uporov, iniciiranih skozi revolt mladih, večinoma študentov. Študentje po celem svetu so zahtevali spremembe. Vendar pa nobene od demonstracij v Evropi ali ZDA niso dosegle podobne stopnje nasilja. Masaker v Tlatelolcu je samo dokazal, da v zatirani državi pretveza demokratične nacije deluje samo v zatišnem obdobju. Ko je oblast ogrožena, zelo hitro poseže po totalitarističnem intšrumentariju.
Dokumentarec s prstom pokaže na odgovorne za poboje. Tako imenovano operacijo »Galeana«, kot se neškodljivo imenuje masaker, si je zamislil takratni notranji minister Echeverria, ki je leta 1970 postal celo mehiški predsednik. Večina generalov, ki je akciji poveljevala, pa je v državi zasedla visoke položaje. Do danes za dogodke 2.oktobra 1968 še nihče ni bil spoznan za odgovornega.
Komentarji
komentiraj >>