Starosta svetovnih bienalov se je v zgodovino prvič vpisal leta 1893, ko so beneški velmožje zapisali ustanovitveno listino o bienalni umetnostni razstavi. Prva otvoritev se je zgodila šele dve leti kasneje, ob praznovanju srebrne poroke kralja Umberta in Margarite Savojske. Seveda smo leta 2005 že davno izstopili iz pravljičnega 19. stoletja, koncept bienala pa je ostal bolj ali manj nespremenjen. Združuje kontradiktornost trenutnih trendov, ki so živa ekspresija sodobnosti. Tokrat sta taktirko razstave prvič v zgodovini bienala v roke vzeli kustosinji. Maria de Corral je postavila razstavo v Velikem italijanskem pavilijonu v Giardinih. Ta naj bi raziskovala razvoj trendov sveta umetnosti od polpreteklih časov pa do danes. Druga kustosinja Rosa Martinez je zasedla Arsenale in njena razstava naj bi predstavljala pogled v bodočnost in trende, ki zaznamujejo sodobno umetnost. Letos se bienale ne bo končal samo z razstavami, ampak bo decembra tega leta v Benetkah potekal velik simpozij o sodobni umetnosti. Njegov šef je Robert Storr.

In kaj so tiste vidne značilnosti obeh letošnjih velikih razstav, ki so opazne na prvi pogled? Za razliko od prejšnjega bienala, ki je ponujal množico malih del, smo bili letos priča manifestaciji orjaških umetniških projektov. Ogled bienala je tako zahteval manj časa, kljub temu pa sva s Saro ob enodnevnem obisku obhodili le Arsenale in Giardine, tako da od centrov razstave oddaljeni nacionalni pavilijoni še čakajo na Arterijin obisk.

Kot vsaki dve leti so tudi letos podelili nagrade za domnevno najboljša dela in tudi letos so slovenski umetniki ostali praznih rok. Zlatega leva je prejel nemec Thomas Schütte, ki je razstavljal v Italijanskem pavilijonu, na razstavi The Experience of Art. Ko smo brzeli po pavilijonu, so se nam njegovi kipi, nekakšne težke gmote človeških teles, le bežno vtisnili v spomin.

Zlatega leva za mladega umetnika, torej osebo staro manj kot 35 let, je dobila gvatemalčanka Regina José Galindo, ki je razstavljala v Arsenalu na razstavi Always a Little Further. Regina se je izkazala z dokumentarnim videom performanceov. Enega od njih je izvedla tudi na prejšnjem bienalu. Z nogami namočenimi v kri se je sprehajala po mestu, v drugem videu pa smo jo videli, ko se je po mestu sprehajala gola in obrita. Njeno delo je reakcija na življenje v povojni Gvatemali, ki še vedno ponuja kruti vsakdan. Galindova s svojimi deli opozarja na družbena dogajanja, med drugim tudi na 394 žensk, usmrčenih v letu 2004.

Zlatega leva za najboljši nacionalni pavilijon si je prislužila Francija. Annette Messager je pavilijon spremenila v nekakšen Kazino v katerega smo vstopali pri glavnem vhodu. V treh sobah pavilijona je, kakor smo prebrali, po modelu vzetem iz italijanske literature predstavila potovanje Ostržka. Ta predstavlja človeka, ki se iz lesene lutke spremeni v model univerzalnega heroja. Morda smo se tudi mi počutili vsaj malce herojsko, ko smo preživeli šok v zadnji sobi. Tam nas je, morda kot asociacija na Ostržkove prigode na morju, presenetil neznani veliki pok, ko so z nekakšne rulete v zrak skočili raznoliki predmeti. Vendar pa mora Arterija priznati, da ji tudi Francoski pavilijon, ob množici drugih, morda zanimivejši del, ni dolgo ostal v spominu. A takšen je pač beneški bienale. Kot supermarket kjer vsak izbere tisto, kar mu je drago. Na Bienalu so podelili nagrado najboljši mlademu italijanskemu upu. To je Lara Favaretto, ki razstavlja v Beneškem pavilijonu. Prvič v zgodovini bienala so se odločili še za posebnega zlatega leva. Sploh ni bilo nobene možnosti, da ga ne bi dobil preminuli Harald Szeemann. Veliki kustos je namreč poveljeval likovnemu delu bienala vse od leta 1998 pa do 2001. Na željo Maríe de Corral in Rose Martínez je bil podeljen še en beneški simbol. Barbara Kruger si je nagrado zasluženo prisvojila za življenjsko delo.

V tem duhu nas že ob vstopu v bivše skladiščne prostore Arsenala sprejme veličastni in gromozanski lestenec narejen iz tamponov portugalske umetnice Joane Vasconcelos, ki je svoje delo poimenovala Nevesta. Skozi ta projekt je izrazila bistvene probleme ženske kot umetnice.

Feminizem je beseda, ki povečini zaznamuje celotno razstavo Arsenala. Tako nam je skupina ameriških umetnic z imenom Guerrilla Girls na ironičen in subverzivni način, v obliki jumbo plakatov in v Mtv-ijevski pop-art estetiki servirala s Čudnimi, a resničnimi dejstvi o Beneškem Bienalu. Tako poimenovana serija plakatov problematizira neenakomerno prisotnost žensk umetnic na bienalu in v umetnosti nasploh.

V nepregledni množici del, ki so se vrstila pred našimi kulturne hrane željnimi očmi, so naše lačne poglede ujela dela kot so + and –, Libanonske umetnice Mone Hatoum. Njena velika okrogla estetska umetnina, ki spominja na peščeno uro, je z nazobčanim vrtečim se rezilom rezala v pesek zanimive brazde.

Japonska umetnica Mariko Mori je v svojem projektu poimenovanem Wave UFO združevala znanost in tehnologijo z umetnostjo in poskušala deliti razumevanje vesolja kot svobodne in enakopravne celote z vsemi obiskovalci. Prečudovita instalacija, ki je spominjala na veliko spolirano vesoljsko ladjo v obliki orjaške solze ali kaplje, je bila deležna največje pozornosti udeležencev. Dolga vrsta čakajočih, ki so želeli v vesoljsko fantazijski solzi izkusiti in doživeti vizualizacijo valovanja svojih možganov, nas je zaradi časovne stiske, na silo odtegnila od te veličastne umetnine.

Tisti, ki ste obiskali nedavno razstavo 7 grehov v naši Moderni galeriji, verjetno niste ravnodušno obšli dela Normal Everyday conversations ruskih umetnikov Blue Noses Group. V škatlo postavljena video inštalacija zreducira in ironizira vsakodnevne potrebe človeka na sex, hranjenje in sranje. Na beneškem bienalu raztegnejo svoj projekt na več projekcijskih škatel, kjer problematizirajo podobne teme z obilico črnega humorja.

Vsem nam pa je v oči najbolj padlo delo Samuela Becketta, ki je s svojim delom Breathe zamajal zakonitosti naše percepcije. Na tla projecirana gibljiva slika smeti je zmedla naše receptorje ravnotežja, tako, da se je prebijanje skozi polzečo sobo zdelo tako težko kot umetnost. Upehani in lačni smo prikrevsali ven iz Arsenala, nato pa je Sara po nesreči skoraj oskrunila umetniško delo z naslovom Toilettes. Za to prigodo pa izveste v jeseni, ko sledi nadaljevno poročanje iz Bienala.

Kustosinja razstave ni zastavila kot trditev o tem kakšna je umetnost in o njenem linearnem razvoju, ampak je vzpostavila prostorsko/časovno polje in ga poizkušala predstaviti z izbranimi deli, ki stojijo kot oporne točke tega polja. Poizkusila je ustvariti razstavo, na kateri bi obiskovalec lahko ustvarjal povezave in razhajanja med različnimi umetniki, njihovimi deli in idejami. Kustosinje ne zanima zgolj vidno, ampak predvsem tisto kar se skriva za pogledom – ideje in koncepti, teme in težave sodobne civilizacije ter poetika v katero te teme spremeni delo umetnika. Ne poskuša ustvariti univerzalnega ampak skupnost fragmentov. Izbirala je umetnike, ki so jo spremljali na njeni delovni poti in tej listi dodala mlada imena. De Corralova z razstavo ugotavlja, da današnje umetnosti ne definira skupen stil, ampak umetniki ustvarjajo lastne svetove in novo, svojim željam in prepričanjem lastno realnost.

Razstava ustreza kuratoričinim željam. Ni vezana na nikakršen opisljiv koncept, ampak pred nas stopajo posamezna dela, ki funkcionirajo kot samostojni gradniki in jim šele naš vedno iščoči um določa povezave.

Na razstavi je Arterijo navdušil video Eije-Liise Ahtile s prepletom različnih zgodb, v živo in ne le po reprodukcijah je vzdihovala nad velikani slikarstva Francisom Baconom, Philipom Gustonom in Antonijem Tapiesom ter se sprehodila skozi pihajoči tunel Miroslava Balke. Zastala je ob Vijoličnem križu Jenny Holzer in se počutila prijetno v živopisanem prostoru, ki ga je Maider Lopez označil z barvami in mero. Navdušila jo je Candice Breitz, ki je svoj projekt predstavila v dveh prostorih. Arterija je najprej vstopila v sobo Mater, kjer se je pred njo vrtel pogovor ali bolje samogovor šestih ikon igralskega sveta. Podobe žensk, izrezane iz znanih filmov prejšnjih desetletij, so v loopih, pretrgano ali pa dokaj jasno izražale rituale materinstva. V sosednji sobi so svoje očetovstvo izpovedovali njihovi soigralci. Breitzova je v delu razgalila vrednote, ki jih zagovarja mainstream hollywoodska industrija. Zvezde filmov ustvarjajo vzorec, ki gledalcu ponuja stereotipne in tradicionalne načine obnašanja. Vendar pa se ob opazovanju njenega dela gledalec ne počuti več vplivanega. Z odstranjenim dekorjem in zgodbo, ne vstopa več v zgodbo filma in ni več golo prepuščen njegovi ideologiji. Od zunaj strmi v razkrinkane ideologije in uživa v ideji umetničinega projekta.

Projekt ki je, vsaj po našem mnenju, vase najbolje objel družbo in poetiko obenem, se je, kako prikladno, imenoval Poetic Justice. Tania Bruguera je iz tisočev uporabljenih čajnih vrečk ustvarila tunel, v katerem je pozorni obiskovalec opazil majhne, med čajne vrečke skrite projekcije. Instalacija na gledalca ni delovala le vizualno, ampak ga je vase vpletla tudi z eksotičnim vonjem, ki so ga izpuščale ostaline čajev. Vse je delovalo poetično, potem pa se je v nas prikradla ideja kolonializma. Čaj predstavlja indijsko tradicijo, ki jo je prevzela kolonizatorska Anglija, ga zapakirala in kot lastno značilnost, saj veste - ob petih popoldne – poslala nazaj v deželo od koder je prišel. Instalacija združuje skoraj naravno – posušene uporabljene vrečke čaja in virtualno, ki se beleži na video zaslonih; kontrast med tradicionalnim in novim tehnološkim.

Tokrat vam je Arterija ponudila prvi sprehod čez supermarket – pardon – bienale sodobne umetnosti, ki si ga boste še dolge mesece lahko ogledovali v Benetkah. Ko bomo spet vzeli pot pod noge in obredli še ostale državne pavilijone, bo sledil drugi del poročanja z velikega dogodka sodobne umetnosti. Arterija bo z vami spet 2. avgusta, ko jo bova pripravili Petja Grafenauer Krnc in Saša Bučan. Danes pa sva se za vas trudili Sara in Petja, ki ju je v Benetke peljal Gorazd.