MAŠČEVANJE KOT MOČ
Bliža se prva obletnica. Aktualnost političnega, zgodovinskega, sociološkega, etičnega in filozofskega dogodka, povezanega z datumom 11. september 2001 in krajem New York, še dolgo časa ne bo izhlapela. Izčrpni članki še vedno polnijo časopisne strani, v pripravi so knjige in filmi na temo delno verificiranih utopičnih oziroma distopičnih razodetij, ki so predstavljeni v možni realnosti in v kronološkem zaporedju. Njihova naloga je zbistritev duha v upanju, da nam razodenejo vzročno-posledične segmente datiranega pripetljaja. Nekatera dejstva so znana, druga bodo to šele postala. Ogromno je še nepojasnjenih, nepreverjenih, skritih in docela misterioznih, v tančico skrivnosti ovitih »grozodejstev«.
Članki, povezani z dejstvi, s pridobljenimi informacijami različnih svetovnih tiskovnih in televizijskih medijskih hiš, so nam vsekakor v veliko oporo pri odkrivanju »režiserjevih didaskalij«, večerne premierne, brez ponovitev uprizorjene tragedije. Važno je, iz katerega zornega kota in kako opazujemo, okarakteriziramo, interpretiramo, analiziramo in medsebojno smiselno povežemo dobljene informacije. Zato ne bi bilo odveč s pomočjo podkrepljenih, že objavljenih dejstev, dogodek in vsesplošno dogajanje okrog njega predstaviti s filozofskega stališča.
Zelo pomembna so medijsko posredovana izhodišča in neizbežna vprašanja zakaj, kako, čemu. Kot da gre za ne-računalniški, ne-animirani ne-Dan neodvisnosti in ne-Armageddon. »Vojno dejanje« po besedah ameriškega predsednika Georga Busha, ter »skrajno nehumano, mačistično, umetno ego-trip napihujoče dejanje«. Primerno za nadaljevanje pravljice Sneguljčica in sedem palčkov, v kateri čarovnica zastrupi Sneguljčico, ki naj bodo streznjene ZDA, palčki, to je zaveznice, pa naj ji pomagajo ozdraveti. Najpomembnejša je vprašljivost vzroka terorističnega dejanja ter sporočilni nauk, ki ga vsebuje vsaka basen, tudi sodobna, v kateri je nauk skrit v samem besedilu, ki ga je treba prebrati vsaj dvakrat. To zahteva malce napora, koncentracije. Šele nato se pričnejo ugibanja, domnevanja, iskanje Resnice. Če so storilci z Bližnjega ali Srednjega vzhoda, se sporočilo napada lahko glasi: ne vmešavajte se v našo življenjsko sfero, sicer se bomo mi v vašo. Ali pa: zadeli smo vas v center, v bogastvo, nepripravljene, lahko vas še kam, še kdaj.
Vmešavanje ZDA na Bližnjem vzhodu je najverjetneje povezano s političnimi kampanjami in boji za oblast ter z dokazovanji in pogajanji za dosego naravnega bogastva. Izjava Janeza Janše: »To je eden tistih terorističnih napadov, ki so se ga v ZDA in drugih državah Nata najbolj bali. To je vrsta napada, proti kakršnemu ni protiorožja.«, priča o Zlo dejanju. Po Locku gre za moralno zlo, kršitev naravnega stanja, ki predpostavlja prepoved škodovati življenju, zdravju, svobodi, imetju in uničevanju drugega, kajti ljudje se po družbeni pogodbi združujejo v skupnost – državo, z deljeno oblastjo, z delom pridobljenimi dobrinami in religiozno strpnostjo.
Vsekakor je to docela v protislovju z omenjenim terorističnim napadom, če kot dokaz uporabim izjavo Atvana, urednika Londonskega časnika Al Quds al-arali. Izjava je nastala kmalu po dogodku. Atvan je že v preteklosti opravil intervju z bin Ladnom ter od takrat ohranil stike z njegovimi privrženci. Atvan pravi: «Najverjetneje je to delo islamskih fundamentalistov. Osama bin Laden je pred tremi tedni napovedal, da bo izvedel obsežen napad na ameriške cilje, kakršnega še ni bilo.« Da gre za resnično popolno kršitev in oporekanje Lockovi družbeni pogodbi, morda še stališče domnevnega izvedenca, izjava, ki ne hlasta po komentarju: « Z božjo pomočjo pozivamo vse muslimane, ki verujejo v Boga, naj izpolnjujejo božji ukaz in ubijejo Američane ter plenijo njihovo premoženje, kjerkoli naletijo nanj.«
Ob poznanih občih in preverjenih informacijah, se nemudoma odpira še eno pomembno vprašanje: samomor, skupinski samomor ali prisiljeni samo-umor? Ugrabitelji letal so vedeli, kako zelo so udeleženi poslednjega leta in tudi to, da potniki niso imuni na gorečo eksplozijo. Dve muhi na en mah torej. Verjetno pri »vojnem dejanju« ni odveč citirati 5. člen Splošne deklaracije človekovih pravic, ki jo je sprejela 10. decembra 1948 Generalna skupščina Združenih narodov: »Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali okrutnemu, nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju.« Precej podobno vsebini 6. božje zapovedi:»Ne ubijaj.«
Gre za globalno vprašanje o svetosti življenja samega, ogroženosti življenja sočloveka in za vprašanje o zavzemanju za demokratično in pravno državo. Fanatična vera v samomorilsko poslanstvo, ki prinaša sovražnikom na Zemlji biblijsko zlo, storilcem pa blaženost v posmrtnem življenju v nebesih. Grozljivo je, da je ta moderna verzija samomorilskih napadov za seboj pustila nepredstavljivo množico nedolžnih žrtev. Kot vračanje v srednji vek, v osrčje grmade, na kateri so kurili čarovnice, izobražene ženske in tudi znanstvenike.
Ljudje smo vse to gledali in doživeli predvsem psihološki učinek in transparent: «Prepričajte se zdaj in tukaj, v živo: tudi Vam se to lahko zgodi!«. Glavna moč terorizma so namreč njegov psihološki efekt, preplah in ustrahovanje javnosti. Iz psihološkega vidika lahko pojasnimo nesorazmerje med dejanskimi žrtvami terorizma in njegovim vplivom na ves svet, ki je bil v tem primeru množica, javnost, ki ji je bila grmada pred očmi.
V vsaki industrijski družbi se z množičnimi mediji, predvsem s televizijo, učinkovitost psiholoških posledic terorizma le še stopnjuje. Prav to okolje pa narekuje teroristom skoraj idealne pogoje za svoje delovanje. Želeli so udariti ZDA ravno tja, kjer zagotovo psiho-fizično najbolj boli; v srce, v poslovne, vojaške, politične simbole ameriške premoči, v svetovni trgovinski center, v Pentagon. Letalo ameriške letalske družbe, ugrabljeno na ameriškem letališču zruši ameriški WTC v Ameriki, pred Američani, povzroči škodo Ameriki in ubije tudi Neameričane. Ugrabitelji letal se najverjetneje niso strinjali s Hobbesovo filozofijo, ki za človekovo najbolj temeljno vrednoto določi samoohranitev, kar pomeni, da vsak organizem stremi za tem, da si ohrani svoje vitalno gibanje, to je, da se izogne smrti.
Ne smemo pozabiti na religiozen segment pričujočega dejanja. Boga je treba ubogati, kot so ugrabitelji letal ubogali svojega »delodajalca«. Leibniz je že v začetku 18. stoletja zagovarjal stališče, da je Bog edini, ki je popoln. Ustvaril je svet, najboljšega izmed vseh svetov, z največ popolnosti. Vendar se takoj pojavi vprašanje: zakaj potem vojne, zakaj orožje, ubijanje, mučenje, trgovanje s sužnji, rasizem … Zakaj v najboljšem od vseh svetov obstaja zlo? Leibniz prične opravičevati Boga in pravi, da obstajajo tri vrste zla. Prvo je metafizično zlo, ki nastane na podlagi ustvarjenosti; vse, kar je ustvarjeno, je torej nepopolno, ker bi sicer bilo vse božje, kot je sam Stvarnik. Drugo je fizično zlo, na primer bolečina ali trpljenje, ki je utemeljeno na podlagi njegove funkcije in je lahko koristno ali pa služi kot kazen in za poboljšanje. Tretje pa je moralno zlo t.j. greh, ki je posledica človekove svobode in temelj za krščansko odrešenje.
Kakšno vrsto zla so povzročili avtorji katastrofe, o kateri že ves čas teče beseda, prepuščam vaši presoji, menim pa, da je šlo za preplet vseh treh vrst zla, z dodatkom prisilnega zla, kajti žrtev v letalu, v WTC-jih, v Pentagonu in okolici ni nihče vljudno prosil za sodelovanje. Čeprav bi imeli možnost odločitve med dobrim in zlim, bi kot zadnja beseda odtehtala nadvlada avtorjev projekta.
Kako zelo zvest Bogu je Osama bin Laden, je poročal Jamail Ismail, predstavnik arabske televizije Abu Dhali iz pakistanskega Islamabada, ki navaja, da je Osama čestital napadalcem, ki so izvedli smrtonosno teroristično dejanje, a je zanikal svojo vpletenost. Dodatno se je zahvalil še vsemogočnemu bogu Alahu, padel na kolena in se mu poklonil. Kako velikodušno! Če bi bil kristjan, bi verjetno zmolil rožni venec in rekel: »Pojdite v miru. Amen.«. Vendar pa vsa ta dejstva tako ali tako ostajajo vprašljiva, zato si nemara lahko upravičeno privoščimo začimbo cinizma.
Zakaj so najprej osumili ravno Osamo bin Ladna, črno ovco, pardon, ovna, grešnega kozla. Viri navajajo, da baje nikoli ni skrival, da je zanj naduti in vplivni Washington prav takšen sovražnik kot Moskva. Svoje znanje in izurjenost je pod krinko svete vojne za zaščito islamske vere postavil v službo najbolj brezčutnega mednarodnega terorizma, ki mu nič ni sveto. Leta 1995 naj bi bil vpleten v eksplozijo bombe pred egiptovskim veleposlaništvom v Pakistanu. Dve leti pred tem pa vsaj delno odgovoren za bombno eksplozijo pred bivšim WTC-jem v New Yorku. Tudi atentata na egiptovskega predsednika Hosnija Mubaraka, med njegovim poslovnim obiskom v Etiopiji, je bil baje sumljivo vesel. Lahko omenim še sum sodelovanja pri napadih na ameriška oporišča v Saudski Arabiji ter na vojašnico v Dharanu, kjer je umrlo 19 pilotov.
Če nadaljujem z vprašanjem, zakaj ravno afganistanski Arabci, morda podatek, objavljen v sredstvih javnega obveščanja, da bi naj bili vpleteni v spopade na vseh kriznih žariščih zadnjih let, od Bosne in Somalije, do Čečenije in Kašmirja ter Makedonije. Če domnevanja opazujemo s filozofskega stališča predsodkov ali sociološkega iskanja krivca, ki je v kriznih obdobjih največkrat kar najbližji že poznani »etiketiranec« oziroma nekdo z odprto kartoteko pri »državnem aparatu«, moramo omeniti Rogerja Bacona iz 13. stoletja, ki je takratni znanosti (predvsem teologiji in filozofiji) očital neznanstvene metode in ubadanje z navideznimi problemi. No ja, terorističen napad po mojem mnenju ni ravno navidezen problem, princip iskanja krivca pa je že bližje omenjenemu.
Bacon v nadaljevanju poudarja pomen metodičnega izkustvenega vedenja. Pravi, da niso izključene zmote, ki vsebinsko nakazujejo slepo vero v napačno avtoriteto; navado, s katero se ohranjajo napake, predsodki nepoučene množice, domnevno vedenje, izza katerega se skriva nevednost. Vsekakor je treba upoštevati zgodovinska dejstva, predvsem življenjepis tako znane osebnosti, kot je Osama bin Laden, a zagotovo ne moremo trditi in sklepati na podlagi že storjenih grozodejstev, podkrepljenih z njegovimi izjavami.
Morda je bila tokrat izjema! In sicer glede na to, da ga še niso našli, čeprav so ga agenti ameriške tajne službe CIA zasledovali z vohunskimi sateliti. Neverjetno, kaj vse zvemo, če spremljamo sredstva javnega obveščanja, gledamo televizijo in beremo časnike. Danes ima tako ali tako že vsak svojo teorijo o vzponu, vrhuncu in razpletu moderne ameriške tragedije. Gre za »posodobljenost antike«, če uporabim renesančno opredeljenost.
In nato veliko presenečenje: klin se s klinom zbija oziroma zob za zob. Prvi napadi ZDA na Afganistan so se zgodili 7. oktobra 2001. Maščevanje je sladko. Ameriški predsednik Bush je opozorilno najavil: «Napadeni sta bili svoboda in demokracija. Sovražnik se poskuša skriti, kar mu ne bo uspelo. Nikoli več ne bo varen. Napadi so bili uperjeni proti vsem svobodnim ljudem sveta, a ne bomo dopustili, da bi sovražnik dobil vojno.« Izjavo bi lahko komentirali kot monumentalni boj dobrega proti zlu, kjer dobro vselej premaga zlo. Vendar kako, če nasilje rodi nasilje? Mar gre za dokazovanje moči?
Nietzsche je zahodni civilizaciji postavil diagnozo nihilizma: »radikalno zavračanje vrednot, smisla in željnosti«. V delu »Volja do moči« je razkril voljo do samoohranitve, do krepitve življenjskega občutja in sposobnosti, do pridobitve sile in moči. Rešitev vidi v prevrednotenju vseh vrednot, ker so stare zbledele, nove pa usmerja načelo volje do moči. Dobro in zlo se določata po uporabnosti za vitalnost in za pridobitev moči. Na večno filozofsko vprašanje, kaj je dobro, Nietzsche odgovarja, da vse, kar krepi v človeku občutek moči, voljo do moči in moč samo. In:« Kaj je zlo?« Pravi, da vse, kar izvira iz šibkosti.
Napadene ZDA igrajo na isto noto: napadejo nazaj, z orožjem, torej ne gredo po diplomatski, inteligentnejši poti, ne, ne, imajo posodobljena tehnološka materialna sredstva. Na to kaže še ena izjava, tokrat generala Petra de la Billiera, poveljnika britanske odprave v zalivski vojni leta 1992, ki pravi, da mora Amerika uničiti tiste, ki so odgovorni za teroristični napad in ukrepati proti državam, ki so dajale zatočišče »sofisticirani organizaciji« v ozadju napada. Ugledni general je v nadaljevanju, kmalu po 11. septembru, pritrdilno napovedal, da bo ameriški povračilni ukrep potekal v obliki obsežnega raketnega in letalskega napada ali celo vsestranske oborožene akcije z uporabo najsodobnejšega tako imenovanega »pametnega orožja«.
Seveda, spet v srce; tokrat Afganistansko: sistemi talibanske zračne obrambe, obrambno ministrstvo, letališča, elektrarne in druge pomembne objekte. Ponoči. Da bo prizanešeno afganistanskim domačinom, ki niso nič krivi in ki bi jih bilo sila nevljudno motiti med dnevnimi opravki. Dobili bodo tudi pošiljke hrane, padle bodo z neba, da bodo imeli civilisti urejeno vsaj področje prehranjevanja. Kar bi Nietzsche zloglasno komentiral kot sočutje, ki je sebičnost, ljubezen do bližnjega, ki je samoljubje. Gre namreč za brezobzirno razgaljenje mask čednostnih ali religioznih ljudi in spodbijanje zahteve po njihovi utemeljenosti.
Zakaj prevrednotenje vrednot? Zato, ker gre za »napačno psihologijo pri razlaganju motivov in doživetij«. To se je pokazalo pri krščanstvu in pri na videz etično utemeljenih dejanjih, ki so jih vodili nepošteni motivi. Bo nova religija nova vrednota, vera v iskanje teroristov in ugotavljanje njihovega namena? Bo iskanje pravega odgovora na vprašanje, zakaj napadi, na poti aktivne dolgoročne protiteroristične operacije širom po svetu. In morda celo drugače – bo to sprememba ameriške politike, ki je očitno v nekaterih delih sveta sprožila takšno sovraštvo do ZDA, da je rezultat nasilni napad?
Bodo poslej v svetu namesto povezovanja ljudi, narodov, kultur, prevladovali izolacija, nasilje, teror? Kdo bo koga, kam, hitreje? Obrat hipijevskega slogana: « Make love, not war!«? Nove vrednote, moderne vrednote? Niso mi všeč, več praktične koristi vidim v prijateljstvu, najvišji vrlini, ki jo je utemeljil že Aristotel. A časi se spreminjajo. Danes je po Bushevi odločitvi modernejše maščevanje. Kot vemo, je najavil povračilne napade Afganistanu, a se kmalu za tem pričel spraševati, ali bodo sploh kaj zalegli. Psihološko najverjetneje potrjujejo zaupanje državljanov ZDA in drugih razvitih držav v moč zahodne civilizacije. Nič novega, tako ali tako ne dvomimo, da so močni. Mišičasti. Žilavi.
Toda zakaj? Analitiki razlagajo, da je bila to kazen za politiko na Bližnjem vzhodu. Teroristi naj bi želeli Američanom pokazati, da so ranljivi tudi na svojem ozemlju. Doslej so napadali predvsem vojaške enote in diplomatska predstavništva na Bližnjem vzhodu in v Afriki. Zdaj gre za globalizacijo terorizma. Motiv za napad je golo maščevanje za vse, kar doživljajo Arabci na Bližnjem vzhodu, kjer, kot je znano, ZDA podpirajo izraelsko politiko.
Naj zaključim s filozofskim stališčem. Gabriel Marcel se dotika dveh temeljnih življenjskih naravnanosti: Biti in Imeti. V modusu Imeti se kaže posesivna drža do sveta, soljudi in sebe samega, kar ustreza abstraktnemu in objektivirajočemu mišljenju. Vendar na ta način človek ne ustreza svoji ontološki določitvi, kajti izvorno ne eksistira v razmejevanju, pač pa v sodelovanju s soljudmi in božjo bitjo. In to v nasprotju z Bushevo filozofijo, ki v prevodu pomeni: imeti oblast, imeti nadvlado, imeti moč nad Bližnjim vzhodom. Izrecno je namreč najavil, da bodo ZDA uporabile vsa sredstva za odstranitev Osame bin Ladna in ključnih članov njegove organizacije Al Kaida. Še preden je dokazana vsemogočna krivda.
Marcel pravi, da si človek v notranji pobožnosti zagotovi sodelovanje s soljudmi, s tem pa se predaja Biti. V praksi to pomeni uresničevanje Biti v ljubezni, ki se drugemu odpira brez pridržkov ter se tako usmerja k Bogu kot absolutnemu Ti. A »vojno stanje« seveda ne izbira, takrat nastopi razpolaganje z življenji, z materialnimi sredstvi poznega kapitalizma. Posledica je razhajanje v etiki in pomanjkanje čuta za soljudi. Med bombnimi napadi je domala »fensi« moralizirati in govoričiti. Tega nihče ne sliši, četudi naš predsednik kmalu za tem v kravati pred ozvočenim mikrofonom, daleč stran izjavi: «Globoko sem pretresen in zgrožen nad brezumnim zločinskim terorističnim dejanjem. Iskreno sočustvujem s svojci umrlih in z ranjenimi.«
Vse lepo in prav, tudi meni ni vseeno, a žalostno in celo tragikomično je, da se v letu 2002 stvari ne morejo povedati z besedami, z dialogom, z občo komunikacijo. Brez tiste najbolj grozne, najostrejše besede obstanem. Torej tiho. ZDA bodo s predsednikom Bushem na čelu imele še veliko dela s posodabljanjem svoje dežele. Predvsem z izobrazbo ljudi. Nekaj novega si bo treba izmisliti. Računalniške igrice že dolgo niso več »in«. Morda bi si bilo prikladneje kupiti kakšnega Arabca, da jih nauči arabščine. Ali Afganistanca. Da jih nauči … in nauči … in nauči ...
Komentarji
komentiraj >>