Občina Ormož vzorno skrbi za zagotavljanje zadostne količine zdrave pitne vode za približno 25.000 ljudi. Poleg svojih še za del prebivalstva sosednje občine Ljutomer. Toda območje Dravskega polja je izredno obremenjeno z nevarnimi kemikalijami, ki izvirajo iz kmetijstva. Da bi zavarovali dragocena zajetja pitne vode v vodarni Mihovci, so leta 2000 sprejeli »Odlok za določitev vodovarstvenega območja in ukrepov za zavarovanje«. Na območju vodovarstvene cone 1 - območju najstrožje sanitarne zaščite - je bila prepovedana vsakršna uporaba pesticidov in kemičnih gnojil. Tudi na coni 2 - območju stroge sanitarne zaščite -je bila uporaba agrokemije omejena na minimum. Vzoren primer skrbi za varnejšo prihodnost ljudi torej, kajti pitna voda postaja vse bolj dragocen naravni vir.
Potem je prišel hrošč, natančneje koruzni hrošč (Diabrotica virgifera) in nič več ni bilo tako kot prej. Čez noč je bilo vse prekucnjeno na glavo. Na plan so pridrli eskadroni agrokemičnih »fanov« in prevzeli oblast. Varovanje vodnih virov je bilo v imenu koruznega hrošča suspendirano.
Začelo se je z alarmom, s preplahom, z razglasitvijo splošne nevarnosti, skratka z vojaškim besednjakom, kot ga poleg armad tega sveta premorejo le še kemični bojevniki proti škodljivcem. Njihove bojne formacije imajo glavni štab v Fitosanitarni upravi Republike Slovenije, potrebno formalno in logistično podporo pa v Uradu za kemikalije. In tudi sicer je situacija v Sloveniji idealna za nemoteno agrokemično zastrupljanje. Kmetijsko ministrstvo praktično vodi Franc But, za okoljsko-prostorskega ministra Janeza Podobnika pa lahko le upamo, da ne bo nadaljeval katastrofalne politike predhodnikov Gantarja in Kopača. Urad za kemikalije pa po novem vodi Marta Ciraj, ki jo je prejšnja vlada odstavila prav zaradi agrokemičnih miškulanc. Dovolj razlogov za zaskrbljenost in ukrepanje aktualnega premiera.
Fitosanitarna uprava je torej 28. januarja izdala »Odločbo o razmejitvi območij napada in ukrepih za zatiranje koruznega hrošča«. Militantna dikcija odločbe je jasna: hrošč je začel napad, torej so za obrambo koruznega premoženja nekaterih dovoljena kemična sredstva, ki ogrožajo zdravje velike večine. Za suspenz kemične varnosti ljudi je bilo dovolj nekaj najdenih hroščkov, ki jih je zaneslo iz Hrvaške. Razglašena so bila »varnostna območja« (radij 1 do 6 km od »žarišča napada«), v katerih naj bi se sejalo s sistemičnimi insekticidi tretirano koruzno seme.
V uporabo sta bili priporočeni dve aktivni snovi: clothianidin in thiamethoxam, ki v pa Sloveniji nista registrirani. Njuna uporaba je nezakonita in ne ve se, kako se strupa v našem okolju vedeta. Pregled lastnosti obeh pove, da gre za tako imenovane neonikotinoide (mednje spada tudi zloglasni morilec slovenskih čebel imidakloprid), ki so blokatorji delovanja živčnega sistema, torej živčni strupi, ki dolgoročno poškodujejo holinergične možganske receptorje. Da snovi nikakor niso nedolžne, dokazuje dejstvo, da uporaba tretiranega semena koruze NI dovoljena v območju življenjskega prostora panonskega hrčka med Ormožem, Središčem ob Dravi, Trnovcem in reko Dravo. Lepo in prav, da varujemo hrčka, kaj pa zdravje in pitna voda za ljudi? Kaj počne s pesticidi tretirano koruzno seme na najstrože varovanem območju vodarne, ki oskrbuje z vodo 25.000 ljudi?
Občina Ormož se je seveda pritožila in namesto strupov predlagala dvoletni kolobar, ki je tudi po zakonu primarni ukrep. Enoletni izpad kuruze namreč povzroči pogin ličink, ki se sicer hranijo z njenimi koreninami, s tem pa uničenje populacije koruznega hrošča. Uvedba kolobarja je torej najbolj učinkovit ukrep za nadzor škodljivca. Ampak hudič se vedno skriva v podrobnostih in resnica o grozeči nevarnosti invazije koruznega hrošča tiči prikrita v besedilu zavrnitve občinske pritožbe, ki jo je podpisala direktorica Fitosantarne uprave Katarina Groznik. Tam črno na belem piše: »če kolobarjenje letos zaradi pomanjkanja zemljišč ali prevelike potrebe po krmi ni mogoče, je potrebno uporabiti seme, tretirano z insekticidom.« Komentar ni potreben!
Torej koruzni hrošč sploh ni problem. Problem je kronično pomanjkanje koruze, ki se uporablja kot osnovna hrana za farmske živali. Resnica je, da je vhlevljenih živali preveč glede na kapacitete okolja. Pomanjkanje zemljišč seveda pomeni namig, da se lahko gre s kuruzo in vsemi njenimi strupi tudi na najbolj varovana vodozbirna območja. To pa je zelo nevarna praksa in ormoški primer je »dead line«, Rubikon, ki ga pod nobenimi pogoji ne smemo prestopiti. Vprašanje, ali več koruze za prašiče ali pitna voda za ljudi, je dokončno zaostreno in to je lep primer vojne za vodo, o kateri se toliko govori. Vojna za vodo na slovenski način, po domače.
Komentarji
komentiraj >>