Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Srebrenica - Deset let negotovosti (4014 bralcev)
Ponedeljek, 11. 7. 2005
Karmelina



Deset let je minilo od padca Srebrenice, takrat zaščitene cone Združenih narodov. Krivdo za pokol si deli več strani: srbska stran, ki je zločin izvršila, kontingent holandskih modrih čelad, ki je bil zadolžen za zaščito, IN mednarodna skupnost, ki je pustila, da se je zločin zgodil vsem na očeh.

Po koncu vojne v Bosni in Hercegovini, deset let po tistem, ko so ženske in otroci bežali pred smrtjo, več tisoč mož pa je ostalo prepuščeno srbskim paravojakom, se srbska stran še vedno spreneveda. Kljub v nebo vpijočim dokazom o srbski vpletenosti v vojno v Bosni in Hercegovini po nekaterih raziskavah skoraj polovica Srbije ne verjame, da se je Srebrenica zgodila. Še več, mnogi mislijo, da Karadžić in Mladić nista nič manj nedolžna kot včeraj rojen otrok. Večina pa je mnenja, da so jo v vojni na Balkanu najslabše odnesli ravno Srbi.

Voditelji, ki sedijo na stolčkih genocidne tvorbe Republike Srbske, so na potek dogajanja v Srebrenici že pozabili. Vse večji pritisk javnosti in kriki iz grobov so nato le porinili Republiko Srbsko v priznanje, da se je v Srebrenici nekaj zgodilo. Toda odgovornosti neodgovorni politiki še vedno niso popolnoma sprejeli. Delno tudi zato, ker so ti neodgovorni politiki odgovorni dvema največjima zločincema: generalu Ratku Mladiču in osivelemu pesniku/psihiatru Radovanu Karadžiču. Ta dva naj bi po mnenjih mnogih analitikov bila z duhom še vedno prisotna v politiki voditeljev bosanskih Srbov.

V zadnjih mesecih smo bili tako priče mnogim revizijam ne tako oddaljenih dogodkov. Izjave, kot so: »nad Srbi v Sarajevu je bil izvršen večji genocid kot tisti v Srebrenici, masaker na tržnici v Sarajevu, na Markalah, je bil zrežiran s strani bosanskih muslimanov, ki naj bi ga potem zvalili na srbsko stran«, niso osamljeni primeri.

Politična elita, peščica srbskih posameznikov, ki v sebi še vedno goji velikosrbsko idejo, se ob takšnih in podobnih reinterpretacijah dogodkov, ki so se zgodili med letoma 1992 in 1995, zelo zabava. Niti prosrbski mediji se ne izogibajo tovrstnim izenačevanjem agresorja in žrtev. Največji absurd je nedavni seznam domnevnih zločincev, ki ga je oblikovala srbska stran in ga nameravala poslati haaškemu sodišču. Na tem seznamu, ki navaja okoli tisoč imen, se kot zločinca med drugim pojavljata bosansko-hercegovski legendi sevdaha: Hanka Paldum in Nedžad Salković, ki naj bi s prepevanjem tradicionalnih bosanskih pesmi mučila bosanske Srbe.

Resnico lahko preoblačimo po najnovejši modi, lahko ji predrugačimo videz, toda zares spremeniti je ne moremo. Tako kot nekdanje srbske oblasti ne morejo spremeniti zgodovinskih dokazov, ne glede na to, koliko se trudijo ljudem vsidrati mnenje, da je šlo v Bosni za državljansko vojno, v kateri so Srbi igrali zanemarljivo vlogo.

Eden takšnih neizpodbitnih dokazov je nekaj tednov pred obletnico genocida objavljeni videoposnetek hladnokrvnega uboja šesterice Srebreničanov, med katerimi so bili nekateri še mladoletni. Ta nesporni dokaz, ki priča o direktni vpletenosti policijske enote Škorpijoni iz Srbije v srebreniško in bosansko tragedijo, je le prisilil čelnike Republike Srbske ter Srbije in Črne Gore, da se končno javno opredelijo do dogodkov poleti 1995. Republika Srbska je na to reagirala tako, da je dejala, da se zaveda zločina, ki se je zgodil. V isti sapi pa je s tem, da je opozorila na žrtve na srbski strani, ki so jih pokosile muslimanske enote, skušala nevtralizirati pomen srebreniškega genocida.

Ne gre za napad na srbski narod, gre za napad na tiste, ki so v imenu naroda uresničevali svojo idejo o etnični čistki. Genocid, ki se je zgodil v Srebrenici, se že nekaj časa skuša prikazati kot vrsta posameznih incidentov in ne kot eden zadnjih poskusov uresničitve skrbno načrtovane velikosrbske ideje. Toda že deseto leto teče od zadnjega hujšega genocida na evropskih tleh. O tem je potrebno govoriti, pisati, se spominjati in opominjati. Kajti, če pozabimo, bo to, kot da ga ne bi bilo. In pozaba tepe huje kot bič.

Vsi zločini, ki so se zgodili v imenu kateregakoli naroda, boga ali ideje, ne smejo ostati prezrti. Srebrenica ni osamljen primer. Je simbol vseh žrtev nacionalističnega nasilja. Srebrenica je simbol tragedije, ki se je zgodila na območju nekdanje Jugoslavije. Je izpit, na katerem je padla mednarodna skupnost.

Za srebreniške matere pa ni utehe. Mi lahko razmišljamo o genocidu, ki se je zgodil pred desetimi leti, lahko ga obeležimo na tisoč in en način, lahko peljemo otroke na Debeli rtič, da jih izvlečemo iz vsakdanjika, lahko marširamo po poti smrti, po kateri so pred desetimi leti na svobodo bežali Srebreničani, toda srebreniške matere se bodo zvečer vrnile v prazne domove. Praznina pa boli kot deset let negotovosti.



Komentarji
komentiraj >>

Re: Srebrenica - Deset let negotovosti
RADE [04/05/2008]

srbi so ustavi nard v BiH srebrenica se nebi zgodila če bi jih 1992 druga 2 ustavna naroda imeli za enakovredna v rejšni svetovni vojni so oni počeli še hujše stvari kar srbi dobro vedo .
odgovori >>

Re:
Elka [11/07/2005]

Odlično napisano.
odgovori >>