Sreda, 11. 9. 2002
Ana
Kaj lahko za avtorja stori založnik? Andrej Arko: Nagrajenke
Z založništvom v Sloveniji je zadnje čase hudič. Odkar so jih pred dobrimi desetimi leti ovile pohlepne ročice privatizacije, se založbam slabo piše. Tudi tistim večjim, ki so imele dobro izdelan program. Poglejmo, na primer, DZS: odkar se je iz Državne založbe Slovenije čez noč preimenovala v Drzno znanilko sprememb, ni iz svojih neder iztisnila nobene pametne reči več. Pametnih reči se menda ne splača več tiskati, ker ne prinesejo v blagajno nobenega pametnega dobička. Ali pa Cankarjeva založba: hiša je vedno slovela po izredno kvalitetnih domačih in prevodnih programih in zbirkah, tudi takšnih za najbolj zahtevno bralsko publiko. Zdaj je več mesecev trepetala pod grožnjo, da jo bodo kupili prav Drzni znanilici in iz nje naredili masovno proizvajalko dosti bolj donosnih kuharic in ženskih revij. Ko se je pred nekaj dnevi izvedelo, da sta DZS in Mladinska knjiga sklenili kupčijo, po kateri Cankarjeva pripada slednji, so si Ivanovi uredniki oddahnili: hvala bogu, pri Mladinski vsaj vedo, kaj je to knjiga.
Pa res vedo? To se vprašam potem, ko sem prebrala zbirko novel Andreja Arka "Nagrajenke", ki je letos izšla pri Mladinski knjigi. Ko sem prvič slišala, da je prevajalec in novinar Arko izdal svoj literarni prvenec, sem zastrigla z ušesi. Ne samo zaradi svoje osebne naklonjenosti do vsega, kar diši po krajših proznih besedilih, temveč tudi zato, ker sem od človeka s toliko izkušnjami pričakovala vsaj slogovno in jezikovno zanimivo pisanje, če že drugega nič. Konec koncev mi je to obljubljala tudi kratka predstavitev knjige, zapisana na zadnji platnici, ki je načeloma urednikovo delo. Končala se je namreč s trditvijo, da so »novele jezikovno odlične«. Pa še dejstvo, da so zbrana besedila novele. Uau. Novele so dandanes precej redke. Avtorji sodobne kratke proze svoja dela dosti raje označujejo kot kratke zgodbe ali pa jih pustijo kar brez zvrstne oznake. Novela je namreč precej stara zvrst z jasnimi in strogimi določili, ki so lahko za sodobne vsebine in velikokrat zelo edinstvene avtorske sloge precej omejujoča. Približno tako, kot je s sonetom v poeziji. Napisati sonet, ki ne bo zgolj posnetek katere izmed starejših mojstrovin, je dandanes umetnost. In z novelo je prav tako.
Že po prvih prebranih besedilih se je moje pričakovanje prevesilo v razočaranje. Nekatera sicer res sledijo formi novele, vendar pa so vsebinsko, jezikovno in slogovno strašansko okorna. Rdeča nit je prvoosebni pripovedovalec, ki pa iz zgodbe v zgodbo menja svojo identiteto. Kljub temu je očitno, da gre pri vseh za isti avtorjev alter ego, ki obračunava s polpreteklo, pa tudi zelo bližnjo zgodovino naše mlade države na eni in njene komunistične predhodnice na drugi strani.
Njegov junak je v vsakem primeru plemeniti nasprotnik obstoječega sistema. Vzorec je v vseh besedilih enak: sistem je hudoben, junak pa neznasko pogumen in pravičniško dober, ker si mu upa postaviti se po robu. To je vse. Nobenega osebnostnega konflikta, nobene krize identitete, še dobronamerne napake ne. Čez čas dobi bralec občutek, da je piscu bolj kot sama literatura pomembno to, da se pred občinstvom izkaže kot neoporečen borec za človekove pravice, ki mu je bilo že od vsega začetka jasno, da so komunisti »bad guys« in da bo po njihovem padcu vse drugače. Še za napake mlade Slovenije krivi predstavnike bivšega sistema, ki jim je uspelo obdržati svoje riti na prestolih tudi v novi državi. Njegov junak je večna žrtev, po kateri neprestano tacajo represivni organi oblasti, a mu kljub temu uspe pravičniško ostati nad vsem skupaj in prav po božje razdeliti svet na črno in belo stran.
Z jezikom ni nič kaj bolje. Nemalo presenečena sem bila, ko sem ugotovila, da Arko preživetim vsebinam in miselnosti brez pravega razloga dodaja tudi jezikovno arhaičnost. Njegove stavčne strukture izgledajo približno tako, kot bi jih pobral iz Kersnikovih kmečkih povesti. Tak jezik se pod nobenim pogojem ne bi smel pojaviti v sodobnem pisanju, razen mogoče v premem govoru določenih literarnih oseb ali v stilno tako ali drugače zaznamovanih besedilih, kar pa Arkova zagotovo niso. Edini jezikovno zanimivi deli so tisti, v katerih uvaja narečno govorico slovenskega primorja in Krasa. Pa tudi na tem mestu bi stavčne strukture lahko bolj približal pogovornim, besede pa izpisal v navadnem, ne v poševnem tisku. Na ta način bi govorna odstopanja njegovih junakov postala bolj živa in samoumevna, kar je sicer eno od zelo pogostih prizadevanj sodobnega proznega pisanja.
Problem Arkove zbirke je v tem, da v celoti deluje nekoliko zastarelo in zaprašeno. Vendar pa imam občutek, da bi se iz objavljenih besedil z nekoliko dodelave dalo narediti čisto spodobno zbirko kratke proze. To me vrne na začetek, k mojim razpredanjem o založništvu in k dvomu v Mladinsko knjigo. Oziroma konkretno k uredniku Aleksandru Zornu, ki je odgovoren za Arkov prvenec.
Njegova naloga je, da kot sestavljalec knjižnega programa sledi sodobnim literarnim smernicam in objavlja tiste sodobne avtorje, ki dejavno vplivajo nanje ali pa vsaj ne izpadajo popolnoma iz trenutnega literarnega dogajanja. Kot urednik bi moral opozoriti avtorja - še posebej, ker gre za prvenec – na njegovo literarno neaktualnost. Njegova odgovornost je tudi zvrstna oznaka zbranih besedil, ki niso vsa novele. Tudi vrstni red, po katerem so besedila objavljena, bi lahko bil boljši. Objavljena so namreč po nekakšnih tematskih sklopih – bolj, ko sta si dve zgodbi vsebinsko podobni, bliže skupaj sta v kazalu njuna naslova. Zaradi tega zna biti branje precej dolgočasno. Urednik bi moral zelo natančno razmisliti o vseh teh rečeh, preden je poslal knjigo v tisk. Zorn je najpomembnejši urednik na eni najpomembnejših slovenskih založb. Če on v teh trapastih založniških časih ne bo pazil na to, kaj izdaja – kdo pa potem bo? Ja, s slovenskim založništvom je zadnje čase res hudič.
Je ugotavljala Ana Duša.
Komentarji
komentiraj >>