Teden je naokoli in teza, ki ste jo lahko slišali na teh radijskih valovih v tem terminu prejšnji teden, se je le še bolj potrdila. Na primeru 11-i dan gladovno stavkajočih izbrisanih na mejnem prehodu Šentilj lahko povsem gotovo zatrdimo, da so v Republiki Sloveniji, državi, za katero pač ni vredno umreti, tako mediji domačega množičnega državotvornega diskurza kot famozna civilna družba iz še bolj famoznih osemdesetih let prejšnjega stoletja zgolj še režimski. Pri tem pa pravzaprav res sploh ni več važno, kdo, oziroma katere stranke so na oblasti, saj je dejstvo, da se je takšna upogljiva in ubogljiva družbena klima sicer res nekoliko obrnila po na zadnjih državnozborskih volitvah zmagovitem, toda po postanem dehtečem pomladnem političnem vetru, da pa njeno bistvo ostaja isto – državotvorno in oblasti všečno ter ustrežljivo. In prav od tod tudi izhaja vsa ta blokada informacij v domačem medijskem mainstreamu o tem, kaj se pravzaprav ta čas sploh res dogaja z gladovno stavkajočimi na mejnem prehodu Šentilj.
Kako drugače bi bilo sicer mogoče, da bi vsi ti silni borci za človekove pravice in demokratizacijo prejšnjega, po prepričevanju aktualnih oblastnikov totalitarnega režima, in vsi ti domači najbolj nakladni in najbolj poslušani ter najbolj gledani mediji gladko prezrli poziv oziroma peticijo, ki je v teh dneh zaokrožila po elektronski pošti domačih uporabnikov medmrežja. Njen naslov je »Povrnite pravice izbrisanim«. In z željo vsaj nekoliko prebiti ta medijski molk o vidno opešanih gladovno stavkajočih in ignoranco državnih organov, ki se še naprej oklepajo protiustavnih in zato nezakonitih tolmačenj izbrisa nedržavljanov iz registra stalnih prebivalcev, jo navajamo v celoti.
26. 2. 1992, takoj po razdružitvi in osamosvojitvi od SFRJ, so slovenske oblasti 18. 305 posameznikov nezakonito izbrisale iz slovenskega registra stalnih prebivalcev.
Državni organi so jim raztrgali, prerezali ali preluknjali osebne identifikacijske dokumente. V hipu so ostali brez zaposlitve in zdravstvenega zavarovanja, zaslužene pokojnine, številni mladoletni so ostali brez možnosti nadaljnjega šolanja.
Leta 1999 in ponovno aprila 2003 je Ustavno sodišče Republike Slovenije ugotovilo nezakonitost odstranitve izbrisanih iz registra stalnega prebivalstva in slovenskim oblastem naložilo, da morajo odpraviti neustavno stanje in izbrisanim vrniti status stalnega bivališča od trenutka izbrisa naprej. To se ni zgodilo.
Slovenske oblasti še vedno niso razrešile statusa izbrisanih in niso zagotovile celovitega spoštovanja njihovih pravic.
Zato pozivamo slovenske oblasti, naj izrecno in javno priznajo diskriminatorno naravo izbrisa posameznikov iz registra stalnega prebivalstva in zagotovijo, da bo njihov status stalnega prebivališča vzpostavljen z retroaktivno veljavnostjo ter da bodo imeli vsi prizadeti posamezniki dostop do poprave krivic. Konec navedka.
Toda ne, ne o pozivu za povrnitev pravic izbrisanim ne o dejstvu, da namerava trojica 11-i dan gladovno stavkajočih izbrisanih vztrajati vse do izpolnitve svojih zahtev, ki so pravzaprav zgolj, da odgovorni v tej državi, za katero pa res ni vredno umreti, spoštujejo odločitev Ustavnega sodišča, v domačih državnotvornih trobilih množičnega diskurza in kvaziostankih civilne družbe, ki naj bi jo še premogli, ni bilo ničesar videti, poslušati ali brati. Gre pa kakopak za povsem konkretne ljudi. Za spoštovanje osnovnih postulatov te kvazipravne države in osnovnih kvazičlovekovih pravic so namreč svoje življenje zastavili: Ilija Ivanović, Sulejman Sabljaković in Aleksandar Todorović.
In ob tem nesmiselnem žrtvovanju življenja za državo, za katero pa res ni vredno umreti, ko gladovno stavkajoče ignorirajo tako odgovorni funkcionarji kot denimo tudi sam varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek, kaj dosti pa ne zaostajajo tudi v domačem zdravstvu, se je pač potrebno vprašati, kje pa ste zdaj prvoborci za to niti na videz ne več demokratično državo prava in človekovih pravic.
Nekdanji predsednik Odbora, ki so ga sicer sprva hoteli poimenovati Odbor za človekove pravice Janeza Janše, pa so bili to ime prisiljeni nekoliko oklestiti še zaradi preostale trojice - Tasiča, Borštnerja in Zavrla -, Igor Bavčar, je po umiku iz državnih represivnih struktur in politike pristal v gospodarstvu. Ker tam med drugim operira in mešetari tudi z velikim delom še vedno paradržavnega premoženja, se Bavčarite za trojico gladovno stavkajočih izbrisanih proti aktualni oblasti Janeza Janše gotovo ne bo izpostavljal.
Nikjer ni slišati ničesar tudi od domačih razumnikov, častne izjeme pa lahko preštejemo na prste ene roke. Kje sta zdaj denimo borca za človeško dostojanstvo in osnovne človekove pravice Spomenka in Tine Hribar? Ker sta še ne tako dolgo tega vsak v svojem ločenem mnenju sklenila pakt z aktualno oblastjo Janeza Janše, trenutek za javno izpostavljanje gotovo ni najbolj primeren. Da so tiho tudi tisti ostanki famozne civilne družbe iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, je razumljivo že zaradi preprostega dejstva, da so dandanes del tako imenovanega nevladnega sektorja, za katerega obstoj je ključno prav proračunsko korito. Tovrstne primere pač najdemo denimo na Metelkovi 6, kjer domujejo Mirovni inštitut, ŠKUC in ostali relikti civilnodružbenega zgodovinskega spomina.
Toda, da so tiho vsi tisti, ki trepetajo, koliko proračunskih soldov jim bo aktualna oblast sploh še odmerila v prihodnjih letih, bi še lahko bilo razumljivo, če ne bi šlo prav za vse to, na čemer so se nekdanji civilnodružbeniki in sedanji državotvorniki utemeljili. Vsekakor nesprejemljivo pa je, da so tiho tudi vsi ostali marginalci, intelektualci, kulturniki in drugi.
V tej državi, za katero res ni vredno umreti, so življenja nekaterih ljudi – tokrat gre za Ilijo Ivanovića, Sulejmana Sabljakovića in Aleksandra Todorovića - pač očitno povsem brez vrednosti. Vsi, ki pa vam le ni vseeno, v kaki zatohlo režimski družbi in nepravni državi brezhrbteničnih državljanov živite, pa ste vabljeni na tiskovno konferenco na mejni prehod Šentilj jutri ob 13.00-ih, da skupaj zastavimo svoj stas in glas ter že 11 dni gladovno stavkajoče izbrisane mogoče le prepričamo, da pa Republika Slovenija res ni država, za katero bi bilo vredno umreti.
Odpoved: Tudi tokratni N-euro moment sem z nepravno državo Republiko Slovenijo in domačo režimsko kvazicivilno družbo ter medijskimi trobili državotvornega diskurza v zobeh prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>