Na površini velikosti 46 x 55 cm je, iz levega spodnjega proti desnemu zgornjemu kotu v diagonali, upodobljen nadvse naturalističen izrez ležečega ženskega telesa. Od spodaj navzgor pogled potuje prek razkrečenih mesnatih nog. Zaustavi se v stičišču, kjer se bohoti gosto poraščen črn gozdič ženskih sramnih dlak. Ta se konča med nogami in razkrije vhod v vagino ter spodnji del zadnjice. Od osramja nam je navzgor ponujen še pogled na trebuh, ki se zoži v pasu in desno dojko, medtem ko je leva zakrita z belo draperijo. Ta obkroža telo na obeh straneh in še poudarja njegovo rdečkasto meseno barvo. Ozadje, le malo se ga ponuja očem, je zavito v črnino. Slika je poudarjeno erotična. Njen poetični naslov se glasi Izvor sveta, avtor je Gustav Courbet, delo pa je nastalo leta 1866.

Primerjajmo sliko Gustava Courbeta z neko drugo, sodobnejšo sliko. Likovna umetnica Jenny Saville je Courbetov motiv prevzela in ga dopolnila. Razkrečenemu mednožju je dodala obraz. Identiteta, ki jo je Savillova podelila Courbetovemu brezimnemu aktu, je Del LaGrace Volcano. Ženska, ki postaja moški, transseksualni fotograf, ki se je v svoji ženski podobi imenoval Della Grace.

Umetnostno-zgodovinski establišment še vedno zanemarja vprašanja spola, razreda in rase in jih, prav kakor trdi Lise Vogel v tekstu Fine Arts and Feminism: The Awakening Consciousness, priznava le kot elemente konteksta. Zdi se, pravi Voglova, da umetnostna zgodovina zagovarja obstoj edinstvene človeške norme, univerzalne, ahistorične, brez spolne, razredne ali rasne identitete. Jasnjo je, da je univerzalna norma skoraj vedno moška, bela in vezana na pripadnost višjemu razredu. Umetniško delo vsaj od modernizma velja za višjo obliko proizvoda. Niti eno človeško področje ni tako fetišizirano in hkrati blizu in daleč od masovne potrošniške kulture, kakor prav likovna umetnost. Naloga predstavnikov sveta umetnosti je, da te univerzalne norme prenašajo na študente, obiskovalce muzejev, kupce umetniških del in široko občinstvo. A svet umetnosti ni čist in nedolžen, ampak je bilo umetniško delo skoraj vedno odvisno od privatnega, statusno usmerjenega bogastva višjega razreda.

Courbetov pokrovitelj, turški ambasador v Parizu ser je imenoval Khalil Bey. Bil je vnet zbiralec odkrito erotične umetnosti. Leta 1862 je pri Ingresu naročil sliko, ki jo danes poznamo po imenu Turška kopel. Courbet je zanj naslikal odkrito lezbični prizor z naslovom Spanec. Leta 1866 je za istega zbiralca nastalo delo Izvor sveta. S to sliko Courbet ni nameraval razkrinkati javne morale. Delo je bilo namreč namenjeno za zasebno zbirko privatnega zbiralca, na kar opozarja tudi njegova velikost. Slika je nastala za vzbujanje erotičnega užitka v zasebnosti, saj javnost ne bi pristala na javno predstavitev takega dela.

Objekt moškega poželenja je na sliki Izvor sveta razosebljen, brez obraza in telesnih značilnosti, prav kakor na pornografskih fotografijah tistega časa. Bolj kakor za samo poželenje, gre za fetišizacijo. Ženska je predstavljena kot goli objekt, ki ga je treba nadvladati in posedovati. Umetnostni zgodovinar Michael Fried kljub temu trdi, da gre v primeru Courbeta za protofeminističnega slikarja. Opozarja na povezavo Courbetovega akta in prizorov narave z upodobitvami votlin in iz njih tekočih voda, ki jih je ta mnogokrat slikal. Na sliki Izvor sveta naj ne bi šlo le za centralno vaginalno odprtino, ampak gibanje v in izven slike. S tem naj bi Courbet porušil sistem tradicionalne teatraličnosti, ki je bila prisotna v slikarstvu pred njim. Slika naj bi se zlila z gledalcem-slikarjem. To naj bi kazalo na žensko strukturo slike in na zanikanje falocentrističnih norm zahodne tradicije. Že Fried sam opozarja, da je šel morda v tej teoriji predaleč. Zaveda se, da je bil Courbet sam zagrizen šovinist. A kljub temu, prav kakor trdi Linda Nochlin kot odgovor na Friedovo pisanje: "...to, da Courbet vstopa v telesa žensk na svojih slikah ne pomeni nič novega o moški predstavi o ženski, ali specifično o Courbetu."

Moški umetniki so imeli dolgo časa dvojni privilegij; ženska telesa so služila kot v prispodobi izraženi objekti želje, sovraštva, vzvišenosti, ponižanja – na kratko vsega. In tu je kleč: žensko telo nikoli ni nekaj "veljalo" samo zase, ampak le kot nekaj kar je moški umetnik napolnil s pomenom. Ta pomen pa je bil, vedno on sam in njegova želja. "To, da je Courbet vstopal v ženska telesa, gotovo ne pomeni tega, da je bil Courbet protofeministični slikar."

Likovni kritiki in umetnostni zgodovinarji le redko omenjajo erotiko umetniških del. Še do nedavnega so umetniška dela veljala za krepostna in oddvojena od vsakdanjega življenja, zgolj zaradi tega, ker so bila umetniška. A dobra poteza in prefinjeni nanosi barv ne morejo zakriti dejstva, da je erotično sliko 19. stoletja vedno ustvarjal moški. Erotično je v 19. stoletju pomenilo erotično za moške. Predstave seksualnega užitka so ustvarjali moški za moške, in predstavljene so bile večinoma ženske. "Obratno," trdi Linda Nochlin, "je bilo nemogoče, saj ženska v realnosti tega časa ni imela osebnega erotičnega teritorija. Ženski niso bili dostopni nikakršni posebni motivi, nikakršen jezik s katerim bi lahko izrazila svoje specifične želje ali stališča." Moški je bil gledalec, ženska gledana, proces gledanja pa oblika dominacije in kontrole.

Zanimiva se zdi teza, ki jo je o aktu v slikarstvu vpeljala Lynda Nead. Upodobitev golega ženskega telesa v zgodovini umetnosti je predstavljala transformacijo snovi narave v povzdignjeno formo kulture in duha. Izvor sveta naj bi s svojo umetniško transformacijo kontroliral neurejeno žensko telo. Transformacija ženskega telesa v ženski akt predstavlja način regulacije. Begajoče oko gledalca je disciplinirano prek konvencij umetnosti. Ta teorija razlaga, zakaj v umetnosti golo telo v predstavi družbe ni obsceno, pa čeprav gre za podobne upodobitve, kakršne najdemo tudi v pornografskih revijah. Ženski akt je slika, ki je ustvarjena, da jo gledajo moški in v katerem je ženska objekt želje. Razsvetljenstvo je s seboj prineslo idejo o kontemplativnem opazovanju umetniških del in razliko med perfekcijo umetnosti in nedokončanostjo ne-umetnosti. Obsceno naj bi bilo telo brez meja, ki se giblje in vzburja gledalca, raje kot da je mirno in celotno.

Žensko telo je snov, moško forma. Žensko telo je nedisciplinirano in izven kontrole. Ženski akt prikazuje delo umetnosti, ki snov spremeni v formo, ki ima notranjost, zunanjost in mejo. Golo žensko telo je vedno na meji obscenega. Umetnost ga spravi v formo, da lahko ob njem uživamo brez osebnih interesov, kot ob lepem predmetu. Po Kantu je lepo, v nasprotju s sublimnim, tisto ukročeno, ujeto v okvir. V umetnosti obstajajo meje. Sublimno se povezuje z obscenim, brezmejnim, tistim, česar ne moremo dojeti z razumom, z vzdraženim vzburjenjem. Tradicionalno je sublimno pojmovano kot moška kategorija, Neadova ga vpeljuje kot deviantno žensko lastnost. Sublimno po Kantu opozarja na izgubo moči s strani človeškega agensa. Neadova opominja, da je identiteta skonstruirana socialno in psihično, in da je subjekt ne more uokviriti. Sublimno tako lahko služi politiki, ki se ukvarja s socialno konstrukcijo identitete in umeščanjem alternativnih setov socialnih identitet.

Jacques Derrida je nadgradil Kantovsko estetiko. Po Kantu naj bi bilo estetsko občutje nezainteresirano, Derrida je zapisal, da se pozornost gledalca ob estetskem občutju usmeri od objekta na njegov rob, na njegovo mejo. Meja nosi pomen, brez nje umetniški predmet ne obstaja. V umetnosti prekoračitev meje ni dovoljena, zato se v umetnosti pred modernizmom ne prikazuje telesnih tekočin, odprtin ali maščob na telesu. Vse to v patriarhalni umetnosti pomeni eksces, dodatek telesu, ki ga je potrebno odstraniti.

Po Michelu Foucaultu je telo v moderni dobi tudi politični objekt, mesto za vajo in regulacijo oblasti, ki se izraža prek samoregulacije. Žensko telo je vseskozi etično in estetsko nadzorovano prek telovadbe in diet. Hkrati je opazovani in samoopazovani subjekt, ki gleda in se sodi ob kulturnih idealih in izvaja samoregulacijo.

Lyotard pravi, da je sublimna tista umetnost, ki hoče prikazati tisto, česar se ne da prikazati. Raje kot vprašanje o uokvirjenosti, se zastavlja vprašanje kdo vleče linije, kje so te potegnjene in za koga. V našem primeru jih vleče moški, za moškega, v okvir pa je ujeto žensko telo. To telo je v modernizmu upodobljeno kot nemočno, ranljivo, pomen dobi le prek kreativne moči moškega slikarja. Nemočnost ženske na sliki Izvor sveta je še poudarjena s tem, da so ji odvzete vse osebnostne lastnosti. Postala je le meso, telo, ki se ponuja moškemu v užitek.

Zakaj je Courbetova slika drugačna od sočasnih pornografskih upodobitev. Za odgovor na to vprašanje je tradicionalno odgovoren okus. Ta je funkcija socialnega razreda. Okus v tradicionalnem pomenu besede, ima le tisti, ki ima kulturno kompetenco ali kapital, da dekodira formalne elemente podobe in jo umesti v kulturni kontekst. Estetsko je od konca 18. stoletja povezano s formo in ta dominira nad vsebino. Estetsko je torej užitek, očiščen čutnega užitka. Kaj je tisto kar pojmujemo kot umetnost, je odvisno od tega, kje in kako gledamo, kdo ima do dela dostop in kako se subjekt obnaša v prisotnosti tega predmeta.

Obsceno je odvisno od družbenega konstrukta. Obsceno je tisto kar dominantna skupina ljudi označi kot predmet, ki ga naj manj dominantna skupina ljudi ne poseduje. Izvor sveta ni obscen le zaradi formalnih kvalitet nanosa barve na platno in dejstva, da je sliko ustvaril Gustave Courbet.

Vendar pravzaprav ni pomembno ali sliko Izvor sveta označimo kot pornografijo ali enkratno in prefinjeno likovno stvaritev. Pomembno je, da ta in še mnoge druge stvaritve, prikazuje žensko telo na način, ki kaže na podrejenost tega telesa drugi vrsti teles.

Ženska je eden glavnih motivov umetnosti kapitalistične družbe. Spremembo v umetniškem predstavljanju ženske, spremlja tudi govor o odnosih med spoloma. 133 let za Izvorom sveta je Jenny Saville ustvarila Matrico. V družbi, ki je pogosto obsedena z zunanjim videzom je Savillova ustvarila nišo za upodobitve debelih žensk in transseksualcev. Znana je postala zaradi velikih slik pretežkih žena, na trg umetnostnih del pa jo je pripeljal galerist in zbiralec umetnin Charles Saatchi.

Leta 1999 je Jenny Saville snov, ki jo upodablja, razširila in v delu Matrica ustvarila podobo ležečega transseksualca. Kot v mnogih njenih delih je obraz – v tem primeru upodobljen z brado in moškimi potezami – oddaljen od obsežnega telesa in spolnih organov, na katere je priključen in so ženskega spola. Gledalcu je predstavljena življenjska dvojnost spolne in telesne identitete.

Vprašanje spola je vedno prisotno v delu Jenny Saville, a Matrica je prvo delo v katerem je umetnica prikazala zabrisano mejo med moškim in ženskim spolom. Matrica je portret transseksualca – model je Del LaGrace Volcano. Del LaGrace je tri leta in pol jemala testosteronske tablete, da bi svoje žensko telo spremenila v moškega. Slika prikazuje perspektivični pogled na Del LaGrace. Leži naga, njene noge so razkrečene in razkrivajo hormonsko spremenjene genitalije. Savillova je o sliki povedala: "Delino telo me zanima zato, ker predstavlja človeško obliko, ki se spreminja v samoiniciativnem procesu prehajanja telesa. On/ona je mutacija telesa s spolu nasprotujočimi telesnimi deli. Telo Del hočeš spraviti v kategorijo moškega ali ženske, a tega ne moreš storiti – on/ona je proces postajanja."

Ljudje smo bitja z močno različnimi reprodukcijskimi sistemi, a majhnimi ostalimi razlikami med spoli. V zahodni kulturi so te razlike močno poudarjene. Izražale naj bi se v moči, seksualnosti, fizičnih sposobnostihin podobnem. Spolne razlike teles, kakor jih pojmuje Z kulturna paradigma, so zgodovinska konstrukcija, ki se neprestano proizvaja in utrjuje v praksah označevanja. Čista ženskost ali moškost ne obstajata biološko, ampak veljata za družbeni konstrukt. Kljub temu velika večina razmišljanj o spolu na Z, še vedno temelji na bioloških razlikah. Velja mnenje, da se spol ne spreminja od približno petega leta starosti, razen če ne gre za biološki input error. V Z misli nam je spol torej dodeljen in ga ne izbiramo sami. A spol je socialno skonstruiran. Metatekst ženskosti in moškosti je prevladujoča Z shema spolov, ki kot osnovo jemlje seksualnost in biologijo. Tako na Z obstajata dva spola, za katera velja, da ju ne spreminjamo in sta determinirana z obliko genitalij.

Judith Lorber spol deli na biološki spol, ki je odvisen od morfoloških značilnosti telesa, seksualni spol, ki je odvisen od spolne želje in orientacije in spol, ki je odvisen od socialnega statusa in identitete. Ob vprašanjih v zvezi s spolom, Lorberjeva govori tudi o spolnem statusu, ki je odvisen od tega kako človeka razumejo drugi, spolni identiteti, ki je odvisna od tega kako se subjekt razume sam in spolnemu prikazu, ki je odvisen od tega kako se subjekt predstavlja družbi. Kljub tem različnim oblikam spola, ki ni nujno samo bipolarno moško/ženski, pa se je tudi prek umetnosti manifestiralo dominantno razumevanje spola, na kar sta med drugimi opozorila Gramschi in Foucault.

V 70-ih letih se je v feministični teoriji uveljavila razlika med besedama sex in gender. Sex pomeni biološko dejstvo, medtem ko gender opozarja na konstruirane socialne lastnosti človeškega bitja. Ta razdelitev je v svojem času pokazala, da ženska podrejenost ni rezultat njenega biološkega spola. A sex in gender nista neodvisni kategoriji. Alice Rosii je dokazala, da je gender odvisen tako od socialnih norm, kakor tudi od biološkega spola. Pojavila pa so se tudi telesa, ki so svoj biološki spol spremenila.

V osemdesetih letih tega stoletja so transspolniki razvili lastno gibanje in postali priznana socialna kategorija. Gibanje je zaznamovalo mnenje, da je obstoječa kultura spolov ali sistem spolov zatiralna do drugačnih. Vodilni princip tega gibanja je da naj bi bili ljudje svobodni spreminjati, začasno ali za stalno, tip spola kateremu pripadajo že od rojstva.

Posledica Z sistema dveh spolov je, da je bila transseksualnost opisana kot kulturna bolezen. Da je ideja o dveh spolih dejansko kulturni konstrukt potrjujejo delitve spolov nekaterih drugih kultur. Tri ali več spolov spole tako poznajo Navajo Indijanci, ljudstvo Pokot iz Kenije, Indijci, Polinezijci, ljudstvo Paku, ljudje na Tahitiju, ljudstvo Omani, afriško ljudstvo Nandi in mnogi drugi.

Tudi v Z kulturi obstajajo variante spolov. Nekateri transeksualci se ne uvrščajo v klasično bipolarno delitev na moški in ženski spol, temveč v Z kulturni paradigmi ustvarjajo ne le tretji spol ampak multiple socialne identitete. "V zadnjih letih se je spremenilo mnenje v sami transspolni skupnosti", trdi eden/ena od transspolnih operirank. "Ni več potrebno, da sodite v enega od predalov. […] Lahko se uvrstite kamorkoli v spekter od ne-spolnega do popolnega transseksualca."

Spol ni odvisen zgolj od seksualnosti, ampak tudi od širokega spektra družbenih odnosov. Ti pa so konstituirani prek seksualnosti. Izbira spola je povezana tudi z bojem za pravico do lastnega izraza. Ta ni kontrolirana s strani samega subjekta ali družbe in ni zavrta s pogoji, ki onemogočajo osebnostno rast, lastni izraz ali komunikacijo z drugimi. Slika, ki jo je ustvarila Jenny Saville, ni več povezana s seksualno željo gledalca, kakor v primeru Courbetovega Izvora sveta. Te se dotika le toliko, kolikor ta povzroča našo predstavo o konstrukciji spola. Slike Jenny Saville na noben način ni mogoče uvrščati v erotično umetnost, ampak mnogo bolj med družbeno kritična dela, ki opozarjajo gledalca na nujne spremembe v njegovem razumevanju konstrukcije spolov.

Slika Izvor sveta, ki jo je leta 1866 naslikal Courbet predstavlja izsek golega ženskega telo in se ne razlikuje od pornografskih podob namenjenih za širše občinstvo, razen tega, da je izvedena na kvaliteten način. Še danes obstajajo poskusi ohraniti ločnico med visokim umetniškim delom in popularno pornografsko podobo. V dvajsetem stoletju se je razvil nov poudarek kritike erotične in pornografske visoke umetnosti s strani feministične kritike. Ta je razkrila, da v umetnosti Z slikarstva, akt večinoma pomeni upodobitev ženskega telesa, ki ga naslika moški slikar in ob njem uživa moški gledalec. Tu je prišlo v ospredje vprašanje spola, ki se je razširilo na vprašanje o skonstruiranosti družbenega in prek njega posredno tudi biološkega spola v Z civilizaciji. Jenny Saville je intertekstualno prevzela motiv Courbetove slike Izvor sveta, ki nam danes lahko služi za prikaz zgodovinske podrejenosti ženske spolne identitete. Doslikala ji je obraz ter telo transseksualnega subjekta. Podoba se je iz pornografskega motiva v visoki umetnosti spremenila in pridobila drugačen pomen. Ženska je naslikala podobo človeka, ki ni in se ne razume več niti kot ženski niti kot moški spol in jo gledajo vsi, ne glede na spol.

S slikami se je igrala Petja Grafenauer Krnc