FEMINIZACIJA ZAHODNE KULTURE – PRVI DEL.
Nekoč, v davnih časih, torej pred 50-leti, je velika večina znanstvenikov soglašala, da ženske niso enake moškim. Moški so videli v ženskah večne pubertetnice, ki so v razvoju obtičale med otroštvom in odraslostjo. Nemški filozof Arthur Schopenhauer je leta 1851 pisal, da so otročje in smešne neumnice, ki vse življenje ostanejo nekje vmes med otrokom in moškim. Psihologi so se kasneje trudili pojasnjevati, zakaj ženske nikoli ne prerastejo svoje otroškosti. Freudovci so trdili, da zato, ker so ujete v preojdipovski kompleks in ker jih muči »zavist, ker nimajo penisa.« Nasledniki Abrahama Maslowa so učili, da ženske trpe zaradi »izpada samorealizacije«. Jungovci so našli zagovor inferiornosti ženk v »pomanjkanju arhetipskih vzorcev«. Jasno je, da so bili vsi ti psihologi moški.
Sedaj so stvari obrnjene na glavo. Psihologov moškega spola je danes zgolj za vzorec. Ilene Philipson, avtorica knjige On the Shoulders of Women: The Feminization of Psychotherapy, piše:«Spol psihoterapevta se je spremenil iz moškega v ženskega in v isti smeri so se spremenili tudi standardi mentalnega zdravja.« Dr. Philipsonova ugotavlja, da znak duhovne zrelosti ni več sposobnost kontroliranja ali sublimiranja čustev, ampak predvsem zmožnost njihovega izražanja. Danes je zrela osebnost tista, ki jasno izraža svoje notranje konflikte, nekdo, ki osebne odnose postavlja nad abstraktne cilje, skratka tisti, ki ga ni strah jokati. Z drugimi besedami, odrasla zrela oseba je ženska. Danes je torej moški tisti, ki je obtičal na pol poti med otroštvom in odraslostjo.
Če so nekoč psihologi pregledno katalogizirali vse ženske pomanjkljivosti, potem psihologinje danes demonstrirajo »naravno prevlado ženske«. Ženske bolje obvladujejo neverbalno komunikacijo in so boljše v izražanju čustev. Povprečna ženska pred moškim prednjači v stopnji zaupljivosti, senzibilnosti in razumevanja.
Vpliv nove psihologije je v sodobno kulturo vstopil skozi široka vrata. Feminizacija psihologije se manifestira na tisoče načinov. Poglejmo le discipliniranje otrok. Nekoč so govorili, da je palica najboljša vzgojna metoda (Kdor ljubi svojega sina, ga bo pogosto tepel: Stara Zaveza, Sirah 30.1.). Danes je klofuta kaj hitro okvalificirana kot zloraba otrok, našeškanje pa dobi obraz okrutnega nasilja v družini. Z otroci se je treba pogovarjati, druga sredstva niso več dovoljena. Psihonalitičarka Alice Miller nas v svoji knjigi »For Your Own Good« resno podučuje, da je zločinski značaj nekega Adolfa Hitlerja nedvomno posledica očetove vzgojne šibe.
Pa vendar ni zgolj psihologija tista, ki je šla skozi proces feminizacije. V kioskih in knjigarnah najdemo vse več specializiranih revij za moške. Teme so usmerjene v lepotne ideale moškega telesa in njihovo boljšo samopodobo. Stanje lepo ilustrira porast naklade npr. Men's Health, ki je v manj kot desetih letih poskočila od 250.000 do 1,5 milijona izvodov. Večina člankov te revije so zgolj moške verzije standardnih tem ženskih revij, kot so npr. Glamour, Cosmopolitan ali pa Mademoiselle. Med naslovi najdemo »Deset skrivnosti boljšega seksa«, »Nova dieta za lepše telo«, morda bolj moški »Večji bicepsi v desetih dneh« bi v ženski izvedbi nosil naslov npr. »Vaše gube bodo v desetih dneh pozabljene.«
Poprej moški niso pazili na svoj izgled, danes so obsedeni s svojo postavo in pojavo. Zanimive podatke o tem navaja knjiga »The Adonis Complex« - avtorji Harrison Pope, Katherine Phillips, Roberto Olivardia - iz leta 2000. Raziskave so pokazale, da se je v zadnjih tridesetih letih stopnja moškega nezadovoljstva z lastnim telesom potrojila. Leta 1972 je bilo z lastnim telesom nezadovoljnih 15 % moških, leta 1985 že 34 %, v letu 1997 pa kar 43 %. Plastična kirurgija, nekoč rezervirana izključno za ženske, beleži med moško populacijo izjemen porast. Danes je liposukcija moških običajen poseg. Od 1990 do 2000 se je število z liposukcijo obdelanih moških početverilo.
Proces feminizacije družbe se lepo kaže tudi pri pregledu TV in filmske produkcije. Vse do sredine dvajsetega stoletja so bili moški junaki praviloma trdi in nepremakljivi dedci. Spomnimo se le legendarnih vlog, ki so jih odigrali Clark Gable, Cary Grant ali pa Fred Mc Murray. Toda nič več ni tako, kot je bilo. V družinski komediji se je izklesana očetova figura vsemogočnega vseznalca kakega Roberta Younga spremenila v pogosto telebajsaste scene nekega Billa Cosbyja ali pa že kar poneumljenega Homerja Simpsona. Komercialno uspešni filmi danes prikazujejo ženske kot dominantna in psihično agresivna bitja, ki v mnogočem prekašajo moške. V sodobnih filmih se je ob vodilnem ženskem liku moški delež zreduciral zgolj na vlogo lepega dečka. Vloge spolov so obrnjene na glavo.
Spremembe se odražajo tudi v politični areni. Strumno poveljevanje naj bi bila najboljša kvalifikacija za učinkovitega vodjo, spomnimo se le mož, kot so bili Napoleon Bonaparte, Theodore Roosevelt, Charles de Gaulle ali pa Dwight Eisenhower. Danes je najboljše priporočilo sposobnost poslušanja. Ženski pogled na svet torej, ki postaja mainstreamovski. V letu 1992 je neznani in deški Bill Clinton na ameriških predsedniških volitvah gladko premagal Georgea Busha starejšega, heroja 2. svetovne vojne in le malo poprej zmagovalca prve iraške vojne. In tudi drugič, ko mu je nasproti stal prav tako z odlikovanji ovešeni vojni veteran Bob Dole, je bil Clinton, ki se je izognil vojaški službi, močnejši.
Volitve je dobil tudi George Bush mlajši, ki je uporabil ves družinski vpliv, da se je izognil vietnamski vojni in je čas vojne preždel raje doma v Teksaški narodni gardi. Njemu je bil na konvenciji republikanske stranke nasprotnik ugledni vojni veteran John Mc Cain. Morala zgodb je jasna: lepo in častno je biti vojni heroj, ni pa to koristno, vsaj v sodobni feminizirani družbi ne. Biti prikriti dezerter je danes za politično kariero nedvomna prednost. Tudi na domači politični sceni opažamo podoben upad privlačnosti možatosti. Robati Jože Pučnik se je na predsedniških volitvah soočil z mehkim Milanom Kučanom in potegnil ta kratko. V slovenski politiki tudi sicer mrgoli moških, ki so vse prej kot prototip pravega dedca. Vsaj tu smo v trendih svetovne politike.
Leta 1985 je izšla knjiga »The Feminization of America«, v kateri njeni avtorici Elinor Lenz in Barbara Myerhoff pišeta: »Ženska kultura s svojo sposobnostjo porajanja in zavarovanja življenja je najboljše in edino upanje, da premagamo demona jedrske katastrofe, ki lahko uniči življenje.« Povedano nedvomno drži. Navsezadnje se vsi lahko strinjamo v eni točki: v zadnjih petdesetih letih je v zahodni kulturi prišlo do temeljitih sprememb, ki se kažejo v prehodu iz kulture, v kateri je dominiral moški, v novo žensko, če ne vsaj v androgino kulturo.
Komentarji
komentiraj >>