Radio Študent
Glasbena redakcija
Oddaja Dj. Grafitti
Kratka zgodovina slovenskih poletnih festivalov: njihovi začetki in poplava ponudbe v zadnjih letih
/link na seznam slovenskih festivalov/
*V današnji oddaji se bomo posvetili domačim poletnim festivalom, ki so v zadnjih letih postali stalnica v poletni glasbeni ponudbi. Govorimo predvsem o tipu večdnevnega poletnega festivala, kjer je dogajanje potencirano, saj obiskovalci prebivajo na prizorišču ves čas dogodka, večinoma za konec tedna. Dogajanje je ponavadi postavljeno v naravno okolje, izven mestnih središč, podkrepljeno s še marsikatero dodatno ponudbo. Takšna oblika ima velik socialni – družbeni pomen, saj so obiskovalci primorani živeti drug ob drugem na neobičajen, skoraj robinzonski način, še najbolj podoben poletnemu obmorskemu kampiranju. Seveda pa se bomo z namenom primerjave in klasifikacije dotaknili tudi še drugih vrst festivalov.
Na spletni strani Radia Študent bo kmalu dosegljiv tudi celovit pregled pomembnejših domačih festivalov in nastopajočih.
Letošnjega leta 2005 se je začelo že dokaj zgodaj, točneje za prvi maj. Presenetila nas je množica plakatov, ki so vabili na veliki dogodek v okolico Slovenske Bistrice. S plakatov je v nas zrla velika ozvočevalna konstrukcija in nepregledna množica ljudi. Pravi festival, smo si rekli, prav takšen, kot jih poznajo v tujini. Napis je pozival na 2. tradicionalni Born to be Wild festival, ki naj bi bil eden bolj množičnih dogodkov tega leta tako pri nas kot v tujini. Organizator se je odločil, da bo posegel zelo široko, na mnoge nivoje glasbe, s tremi odri, ki ponujajo popolnoma različne žanre. To naj bi posledično pritegnilo kar najširšo populacijo prvomajske zabave željnih potrošnikov in slika s plakatov bi se morda lahko uresničila. Zgodilo se je ravno nasprotno, prišel ni nihče. Skoraj nihče. Nadaljnja zgodba je znana. Polom, nekaj sto prodanih vstopnic, množične odpovedi nastopajočih, samo en obratujoč oder, izginotje glavnega organizatorja, mnogo nezadovoljnih ljudi. In seveda dolgovi.
Kako se je to moglo zgoditi? Tako široka ponudba na treh odrih, kjer bi glavni oder gostil Blazea Baileya, Kiss forever band, Bajago, Hladno pivo, potem t.i. Party Stage, ki je obljubljal kopico zanimivih DJ-jev, za nameček pa še nepogrešljivi Hihope Smoking Stage z nekaterimi reggae dub izvajalci. Problematična je bila ravno prevelika raznovrstnost oziroma univerzalnost ponudbe. Ljubitelji elektronskih ritmov se namreč porazgubijo po različnih rave zabavah, nenazadnje se zgodi na primer Meet Me z veliko kvalitetnejšo ponudbo. Ljubitelji reggeja rajši počakajo na tolminski dogodek, gredo v sosednjo Italijo na Sunsplash ali recimo v Pulj. Prav tako se bodo metalci rajši odpravili na tolminski metal festival. Vedeti pač moramo, da so takšni dogodki vse prej kot poceni, še posebej za plitve žepe mularije, ki pa je vseeno najhvaležnejši obiskovalec tovrstnih prireditev. Prav zato mora dogodek nekaj ponuditi, če hoče nekaj dobiti. Pa vendar, a ni vedno tako?
To je zgolj ena zgodba, morda najbolj neumna in pogorela izkušnja nekega domačega festivala, ki se vsekakor ne bo ponovil.
Če se najprej osredotočimo na letošnje dogajanje, morda opazimo, da je festivalska ponudba pričela stagnirati. Pristali smo na nivoju, ko se dobesedno vsak vikend dogaja vrsta festivalov, takšnih ali drugačnih. Malce bolj širokopotezna sta edino dva izmed njih, ki se oba dogajata na najplodnejšem prizorišču pri nas. To je Sotočje v Tolminu. Prvi je zdaj že tradicionalni Soča Reggae Riversplash festival, ki vsako leto privabi trume domačih in tujih obiskovalcev. Temu vsekakor botruje konstantno kvalitetna ponudba nastopajočih. Letos je obisk prvič nekoliko zaostal za pričakovanji, pa še to največ na račun vremena, precej zasoljenih cen vstopnic, pa tudi na račun novega festivala v Pulju, ki je za nameček mnogo cenejši. Drugi opaznejši dogodek je seveda Metal Camp v Tolminu, ki se je letos zgodil drugič, računa pa, po ceni vstopnic sodeč, predvsem na tujo oziroma zahodnoevropsko publiko. Cena enodnevne karte je bila namreč 10500 sit, tridnevna pa 17000 sit, kar je verjetno najdražji dogodek pri nas. Tudi ta festival se lahko pohvali z vsakodnevnimi zvezdniškimi nastopi. Čeprav obisk ni bil ravno najboljši, pa organizatorji v medijih zatrjujejo, da se je zadeva pokrila, tako da lahko pričakujemo nadaljevanje prihodnje leto.
Kar pa se tiče ostalih dogodkov, ki smo jih in jih bomo letos še lahko videli, po konceptu in velikosti skoraj vsi zaostajajo za prej omenjenima. Po množičnosti jima gre ob bok le dolenjski Rock Otočec, ki dobro izkorišča svojo dolgoletno tradicijo. Letos je uspel kljub slabemu vremenu in neatraktivnemu programu, ki je bil verjetno najšibkejši v zadnjih letih. Nastopili so namreč večinoma domači popularni izvajalci in skupine iz bivše skupne države. Še vedno pa tudi ohranjajo očitno proalkoholno držo, po drugi strani pa s pomočjo kriminalistične policije na moč preganjajo vsakovrstne prepovedane substance.
Ponovno se je odvijal vsakoletni Meet Me festival za ljubitelje elektronske glasbe, ki ima malce drugačno, enodnevno formo. Organizatorji vselej pripeljejo vrsto odmevnih izvajalcev, posledično pa tudi obisk ne izostane. Dogajal naj bi se tudi vsesplošni žurersko študentski Koupafest, vendar je zadnji dve leti vse potihnilo. Ta je konceptualno še najbolj podoben prej omenjenemu Rock Otočcu; to pomeni večinoma domače zasedbe z redkimi tujimi gosti.
Obetavne napovedi je letos dajal pred leti začeti festival Rock in Izola, ki se odvija na izolskem mestnem stadionu. Letos je bil iz nepoznanih vzrokov odpovedan že skoraj mesec dni pred izvedbo. Sam koncept obalnega festivala pa temelji na starih rockerskih dinozavrih, ki v želji po udobnem življenju in stari slavi neumorno koncertirajo ter obnavljajo stare zasedbe. Letos bi morali med drugimi nastopiti Saxon, Uriah Heep, Destruction.
Kam sodijo začetki poletnih festivalov na prostem v globalnem smislu? Prvi take vrste se je zgodil leta 1967, točneje med 16. in 18. junijem tistega leta. To je bil Monterey Pop Festival v Kaliforniji. Organizacijo so prevzeli člani takrat delujočih popularnih zasedb, kot so The Beatles, The Beach Boys, Mamas and Papas. Zbralo se je okoli 200.000 ljudi, izkupiček pa je šel izključno v dobrodelne namene. Med nastopajočimi so se našli Jimi Hendrix, pa Janis Joplin, The Who, Otis Redding in mnogi drugi. Monterey je bil pionir na tem področju, postal pa je nesporni model za vse ostale festivale širom sveta, ki so se začeli pojavljati kasneje. Naslednji je bil legendarni Woodstock leta 1969, kmalu po tem pa so se dogodki začeli vrstiti vse bolj pogosto. Omenimo naj britanski Monsters of Rock, ki se je prvič odvil leta 1980, podpiral pa je predvsem hardrock in heavymetal sceno. Leta 1986 se je prvič pojavil Dynamo festival v Eindhovnu, ki je združeval različne rockerske zvrsti s poudarkom na metalu in hard coru. Kasneje, v devetdesetih, je prerasel v enega največjih dogodkov na stari celini, ko so glasbeni festivali nasploh doživeli pravi bum. Od tedaj naprej lahko tudi govorimo o dobesedni poplavi tovrstnih množičnih glasbenih manifestacij.
V naših logih so poletni festivali v globalnem merilu začeli svoje udejstvovanje zelo pozno. Seveda se je že leta 1960 zgodil predhodnik današnjega Jazz festivala v Ljubljani, to je 1. Jugoslovanski Jazz festival na Bledu, ki se je kasneje preselil v ljubljanske Križanke, vendar ta ne sodi v obravnavani kalup. V sedemdesetih letih so se tri leta zapored v Tivoliju dogajali Boom Rock festivali, ki so predstavili takrat vidnejše zasedbe Jugoslavije. Predhodnik vsega skupaj, ne ravno po obliki, ampak po konceptu nastopajočih skupin, je bil vsekakor Novi Rock, ki je startal v začetku osemdesetih let. Festival je bil ves čas enodnevni, predstavil pa je najvidnejše nove domače zasedbe, poleg tega pa še obvezne goste bodisi iz Jugoslavije bodisi iz tujine. Na žalost je Novi Rock v takšni obliki prenehal delovati. Dobil je naslednike, to sta Novi novi rock, ki nikakor ne dosega priljubljenosti svojega predhodnika, in Klubski maraton z malce drugačnim konceptom; do sedaj se razni poskusi njegove oživitve še niso posrečili, kar je velika škoda za slovensko glasbeno sceno.
Vseeno pa to niso festivali v takem pomenu besede, kot jih poznamo dandanes, saj niso bili večdnevni in niso ponujali možnosti kampiranja in druženja tudi izven dogajanja koncerta. Dogodki te vrste so prišli na vrsto mnogo kasneje. Prvi med njimi je bil verjetno Zgaga Rock festival, ki se je dogajal na različnih lokacijah v Zasavju, prvi je bil v Spodnjem Hotiču pri Litiji leta1996. To pomeni, da so se dogodki vrstili skozi cel dan in da je večina ljudi tudi dejansko prebivala v kampu. Festivalski kamp je bil tedaj pri nas dokaj nova stvar. Zgaga je bila vedno precej punkrockersko obarvana, kar sovpada z obdobjem, ko je nastala. Prvo leto je ta pionirski festival privabil množico ljudi in se uspešno zaključil. Že naslednje leto je bilo festivalov mnogo več. Začel se je Rock Otočec, pa znamenita Hoška prebuja. Dejstvo je, da se v prvih letih organizatorjem ni bilo treba bati slabega obiska, saj je šlo za precejšnjo novost in festivali so bili zagotovljeno polni. To pa se je že čez nekaj let drastično spremenilo, saj so si dogodki, ki jih je bilo iz leta v leto več, začeli močno konkurirati.
Najbolj tipična je spet Zgaga, ki ji zaradi njene pristnosti ni prišla do živega nobena konkurenca. Leta 1998, ko je festival dobival povsem nove razsežnosti, se razširil na tridnevno dogajanje, vključujoč četrtkov večer, ga je prekinilo nasilje. Lahko bi rekli, da smo v Sloveniji dobili svoj Altamont. Vsaj akterji se ujemajo. Verjetno najpristnejši glasbeni rock festival pri nas so prekinili ljudje, ki, roko na srce, na glasbo nikoli niso veliko dali. Govorimo namreč o pripadnikih motoristične subkulture. Zaradi banalnega spora med dvema zasavskima motodruštvoma se je sredi četrtkovega koncerta zgodil umor. Ubit je bil predsednik motokluba Satan′s Brothers, katerega jezni člani, ki so še prej napovedali vojno skupini Wild Pilots, so naslednji dan zasedli oder med nastopom Srečne mladine in zahtevali prekinitev dogodka, saj je zemlja, kjer je umrl njihov vodja, sveta. Kako rockersko. Nato pa so močne policijske enote obračunale z nezadovoljnimi glasbe željnimi obiskovalci festivala. Motoristi pa so kasneje v policijskem spremstvu mirno odkorakali domov.
Zgaga se ni nikoli več ponovila, od tedaj na zasavski sceni vlada zatišje, tako kot vsa leta poprej. Banalno, ampak isti termin konec junija so si že naslednje leto prisvojili ljutomerski motoristi za organizacijo svojega zbora in festivala Road Warriors Bikers Weekend. Pripeljali so vrsto bandov, vključno z glavnimi nastopajočimi Motörhead, kar je privabilo množico navdušencev. Tradicijo so nadaljevali še naslednja tri leta, ko je tudi ta dogodek dokončno preminil. Formula je bila zmagovalna: poleg zbora motoristov, ki ne glede na glasbo privabi osnovno maso ljudi, naredijo še kvaliteten koncert, ki pritegne še ostale obiskovalce.
Zaenkrat naj bi bilo dovolj anekdot. Stvari se je potrebno lotiti še iz bolj formalne in selektivne strani. Festivale lahko razdelimo v več skupin, vendar ta predalčkanja venomer ne vzdržijo.
Najprej naj omenimo večje žanrsko usmerjene festivale, ki, kot se je izkazalo, na prizorišča pripeljejo največ ljudi. V ta kalup sodi novo nastali Metal Camp v Tolminu, pa seveda Soča Riversplash festival. Tudi murskosoboški Te Mikka z imenitnim izborom bandov gre morda zraven. Žanrsko sicer ni toliko specializiran, vendar je še vedno dovolj specifičen, brez nepotrebnih domačih pop imen, s katerimi naj bi zgolj napolnili prizorišče. V preteklosti pa so bili te vrste še Zgaga rock festival, pa Hoška prebuja, glede Road Warriors Bikers Weekenda pa bi morda že imel zadržke, saj niso znali popolnoma koncipirati zastavljene zadeve, stvar se je proti jutru namreč obvezno sprevračala v nekakšno gasilsko veselico.
Povsem druge vrste so festivali, ki se obračajo na celotno oziroma čim širšo populacijo. Glasbeni izbor je posledično bolj sredinsko ali pop usmerjen. Na žalost ti dogodki, ki ponujajo skoraj izključno domačo produkcijo, ne morejo ravno bajno uspevati, saj je zasedbe, ki jih imamo priložnost videti na teh odrih, moč videti skozi celotno koledarsko leto kjerkoli pri nas. Posledično obiskovalci ne prihajajo toliko zaradi glasbe same, ampak bolj zaradi nekega festivalskega vzdušja in želje po zabavi. Na eni strani so veliko bolj zanimivi za lokalno populacijo, po drugi pa mnogi od njih gojijo prevelike ambicije, kar jih nemalokrat pripelje do popolnega zloma.
V tem kontekstu moramo ponovno omeniti zloglasni Rock Otočec, ki je v preteklosti sicer že poskušal s kvalitetnimi in afirmiranimi gosti iz tujine. Očitno rezultati niso bili dovolj hitri in neposredni, saj je glavni akter dolenjske veselice sprva prodal koncesijo festivala drugemu, ambicioznemu organizatorju, ki pa je po dveh letih prav tako obupal. Festival se je potlej vrnil k svojemu očetu Franciju Keku, ki pa po novem prisega skoraj izključno na domačo produkcijo. Razlogi za to pa so predvsem tržne narave, saj po njegovih besedah tuji bandi srednjega cenovnega razreda stanejo več kot najdražji slovenski izvajalci, pa še manj ljudi pripeljejo. Prav takšen je bil cerkniški festival Rock Butale, ki pa ni ravno uspel, vsaj ne v tolikšni meri. Naslednji v vrsti je posavski Gra(n)d Rock Sevnica, ki poleg lokalnih underground zasedb pripelje še nekaj znanih imen s televizije. Prav takšna je zgodba zdaj že bivšega belokranjskega Koupafesta.
Tretja kategorija poletnih večdnevnih festivalov pa so seveda manjši, podzemni dogodki, ki bazirajo na nizkih budžetih, na volunterskem delu entuziastov, ki vlagajo v organizacijo ogromno svojega truda in nič kolikokrat tudi denarja. Takšnih manjših dogodkov je pri nas na srečo še vedno zelo veliko. Med njimi nikakor ni takšnega osipa kot med večjimi dogodki, saj finančno niso toliko obremenjeni in posledično izgube ni težko pokriti, saj tudi sami bandi igrajo večinoma zastonj. Na žalost pa so večinoma slabo medijsko podprti. Širijo se več ali manj po ustnem izročilu, saj so tudi namenjeni ožjemu krogu ljudi z bolj specifičnim glasbenim okusom.
Morda je najbolj nenavaden med njimi čadrški festival, ki se dogaja v omenjeni vasici nad Tolminom, pod alpskimi vršaci, kamor je dostop možen izključno peš. Posebenost je tudi ta, da je dogodek ilegalen, saj se dogaja na področju Triglavskega narodnega parka.
Če omenimo še ostale poglavitne v tej vrsti: Open Flatuss festival, ki že deset let privablja v Prlekijo punk, hard core, pa tudi metal navdušence. V Železnikih se tradicionalno organizira Kraval, festival pod kozolcem, ki je žanrsko podoben. Festival v Trnju je bolj odprt za eksperimentalno in alternativno glasbo. Malce novejši je recimo goriški City off hard core festival, ki se dogaja ne dvorišču lokalnega kluba Mostovna. Njoki festival v okolici Ajdovščine, ki se je letos zgodil prvič, je žanrsko precej nedefiniran in raznolik, a še vedno sodi med nizko proračunske prireditve. Prav tako majhen, a tradicionalen pa je tudi festival Metal Mania v Komnu na Krasu. Nekdaj nas je na podoben način zabaval alternativni festival v Škrbini na Krasu.
V ta kontekst lahko vključimo tudi Kreativni tabor Sajeta (usmerjen v bolj avantgardne, elektronske in improvizacijske glasbe), ki poleg večernih koncertov ponuja mnoge aktivnosti v obliki različnih delavnih. Poudarek je na likovni umetnosti, teatru in filmu. Posebnost je to, da Sajeta poteka cel teden, prav tako pa ponuja možnost kampiranja na prizorišču.
Spet malce drugačni so različni etno in jazz obarvani festivali, ki zaradi drugačnega občinstva ponavadi nimajo potrebe po ureditvi prostorov za vikend prebivanje. Tako se moramo sami znajti glede namestitve, kot recimo na Jazz Cerkno, kjer se vsako leto zbere prijetno število jazzovskih gurmanov.
Spet drugačna kategorija so t.i. mestni underground festivali, ki se odvijajo v urbanih središčih in kjer ponavadi ni poskrbljeno za bivanje, čeprav dogodki nemalokrat trajajo vsaj dva dni. Drugače je na verjetno najstarejšem No Border Jam v Mariboru, ki je postavljen v mestni kulturni center Pekarna, vendar lahko tam obiskovalci nemoteno prebivajo ves čas dogajanja. Drugi zelo značilni pa je vsekakor ljubljanski Orto Punk, ki se prav tako odvija dobesedno v središču mesta.
Na drugi strani pa poznamo različne mestne oziroma občinske festivale, ki trajajo zelo različno dolgo, od enega samega večera pa do celega meseca. Ti seveda niso namenjeni za kampiranje na prizorišču, saj so večinoma locirani v urbano okolje. Računajo večinoma na lokalno občinstvo, ki se ob pomembnejših dogodkih pomeša s širšo rajo, ki pa večinoma prihaja za en sam večer. Ti dogodki so precej podprti od občinskih inštanc in raznih zasebnih sponzorjev. V veliki večini so brezplačni, posledično pa se tam zbere kar najširša masa ljudi, čemur so tudi namenjeni. V zadnjem času se takšne prireditve pojavljajo dobesedno v vsaki vasi, ponavadi z namenom promocije in širjenja turistične ponudbe, pomenijo pa tudi pomemben poletni vir preživetja za množico domačih estradnih glasbenikov.
Nesporni vodja med njimi je ljubljanski Trnfest, ki razbija poletno mestno mrtvilo. Ponaša se z raznovrstnim programom, od gledališča, performansa, razstav, recitalov in seveda koncertov najrazličnejših zasedb. Poskuša ohranjati ravnovesje med različnimi žanri, kot tudi med domačo in tujo produkcijo. Pohvali se lahko z množičnostjo obiska, ki iz leta v leto narašča.
Znan je tudi po dolgoletnih prizadevanjih lokalne skupnosti za prepoved dogodka, ki pa v dobro kulturnega utripa mesta ni uspela. Podobnega koncepta se poslužuje prav tako ljubljanski Festival pomladi, ki pa se godi na več različnih lokacijah. Prav tako razvija raznovrsten program z različnimi vsebinami, zgolj glasbeno pa je omejen skoraj izključno na elektronsko glasbo.
Morda izstopa še celomesečni festival Zmaj ma mlade v Postojni, pa Konigunda v Velenju, Kamfest v Kamniku, zelo množičen pa je tudi Teden mladih v Kranju.
Malce odklonski so zopet dogodki, ki so posebnega pomena za nek prostor in so finančno podprti na lokalni kakor tudi na državni ravni. Sem sodijo največji in seveda najdražji med njimi: Jazz festival Ljubljana, pa Druga godba, Ljubljanski poletni festival in seveda mariborski, najmnožičnejši in najodmevnejši, Festival Lent.
Če se tako obrnemo k manjšim, bolj tematskim festivalskim dogodkom, pa se skozi vse leto, tudi poleti, vršijo enodnevni koncerti oziroma festivali. Ti dogodki so tako nepregledni, da bi težko naredili celovitejši pregled. Za festival se namreč šteje že skoraj vsak koncert, na katerem nastopajo recimo več kot trije bandi. Tega pa je, kot vemo, mnogo. Izstopajo nekateri bolj specifični, na primer bivši slovenski Metal festival na Primskovem v Kranju v devetdesetih, pa seveda dolgoletni osrednji dogodek pri nas, to je Novi Rock v ljubljanskih Križankah. Odmevna sta bila tudi dva Hip hop festivala, ki sta se odvijala v prednovoletnem času prav tako v prestolnici, pa morda Vans Warped Tour, ki je dve leti zapored k nam pripeljal množico kvalitetnih tujih izvajalcev. Od letošnjega leta naprej bi v ta kalup morda sodil tudi Te Mikka Festival, ki je po novem enodneven. Obeta se nam tudi prvi slovenski Surf festival v Kranju s petimi zasedbami tega pri nas ne ravno razširjenega žanra.
Slovenski festivali pa vendarle nosijo neko svojo specifičnost v primerjavi z evropskimi dogodki, s temi se namreč vedno primerjamo. Predvsem je značilna večja provincialnost, pa ne nujno v negativnem smislu, in seveda manjša množičnost. To pa je preprosto posledica manjše gostote prebivalstva. Pač, pri nas ne bomo nikdar dočakali festivala, na katerem bi bilo 100.000 ljudi. Že naši sosedi Avstrija in Italija se ponašata z več velikimi festivali, kar pa je posledica večje ekonomske moči in velikih urbanih središč. Podobno je z Madžarsko in njenim budimpeštanskim Sziget festivalom. Hrvaška pa začuda v tem pogledu zaostaja, celo za Slovenijo, kljub temu da je infrastruktura in masa populacije bolj ugodna kot pri nas. Razen v Pulju, ki ima že dolgo festivalsko tradicijo, se do letos ni dogajalo nič, zdaj pa se vendarle kažejo zametki nekih dogodkov.
Če se vrnemo v domovino, ugotovimo, da se festivali dogajajo predvsem na periferiji, ki očitno pomeni beg iz urbanih središč, medtem ko prestolnica še ni uspela organizirati podobnega večdnevnega dogodka na prostem. Naša država je pač prepredena z manjšimi festivalčki, kjer so zbrani obiskovalci bolj podobni veliki družini na pikniku kot pa nepregledni masi na koncertu. Zanimivo je tudi, da prav ti majhni dogodki ohranjajo tradicijo iz leta v leto, odvisni pa so predvsem od volje posameznikov in niti najmanj od ekonomskih interesov. Z večjimi dogodki pa je velik križ, za kar pa so krivi sami organizatorji, saj le redki računajo na ime in tradicijo, kar je še kako pomembno. Večkrat se je že jasno pokazalo, tako pri nas kot v tujini, da samo velika imena festivala še ne naredijo zanimivega. Primer je naš Rock Otočec, ki se neprekinjeno odvija že devet let prav zaradi svoje znamke, ne glede na to, da letošnje leto ni prikazal prav ničesar inovativnega. Skoraj noben festival ni bil že prvo leto velik, vsak je začenjal postopoma graditi na svojem konceptu in imenu. Mnogi so se pač opekli.
V prihodnosti lahko seveda pričakujemo še porast tovrstnih dogodkov, ker je pač taka globalna tendenca zahodnega sveta. Festivali so postali način preživljanja prostega časa, nekakšnih aktivnih počitnic. Vsekakor dajejo svojstven občutek bivanja, zabave, glasbe, ponujajo možnosti za druženje, ki na zgolj večernih glasbenih koncertih niso mogoče v tej meri. Ponudba je vedno večja, posledično tudi konkurenca, vedno več se da na originalnost, ambient, tradicijo. Ostajajo pa tudi cenovne prepreke, saj se glasbeni dogodki dražijo iz leta v leto.
Festivali pri nas bodo delovali še naprej, verjetno se ne bodo prav veliko večali, morda pa je prav to njihov čar. Obiskovali jih bomo še naprej, po lastni volji in presoji, od prirediteljev pa je odvisno, kdo se bo obdržal in kdo izginil za vedno.
Miha Colner
Komentarji
komentiraj >> Re: Sobota, 27. 8. ´05, ob 20.00: Slovenski poletni festivali
božji dar [02/06/2008]
ma klinc tu kr neki sploh ni res
odgovori >>