Radio Študent
Glasbena redakcija
Cigule migule: 11. 9. 2005
SLOVENSKA LJUDSKA PESEM: Od zapiskov do zgoščenke
*Če govorimo o slovenski ljudski pesmi, ne moremo mimo njenih zapisovalcev, ki so jo reševali pred pozabo, hkrati pa jo do precejšnje mere tudi sami oblikovali. V več kot dvestoletni zgodovini zapisovanja ne manjka cenzure in lepotnih popravkov. Arhivski material bo vedno odraz ljudi, ki ga ustvarjajo.
Za prvo zbirko slovenskih ljudskih pesmi velja pet besedil pripovednih pesmi, ki jih je leta 1775 zapisal ljubljanski redovnik Dizma Zakotnik. Pesmim, med katerimi sta bili tudi tista o Pegamu in Lambergarju in tista o povodnem možu, so žal umanjkale melodije. Tudi Valentin Vodnik, ki se je kasneje razvil v prvega sistematičnega zbiralca pesmi pri nas, si z melodijami ni delal večjih preglavic. Beležil je izključno besedila, ki jih je občasno celo »počistil« in »polikal«. Prav tako pa so »čistili« in »likali« tekste kasnejši herderjanci, med katerimi poznamo imena, kot so Jožef Rudež, Andrej Smole, Matija Kastelec, France Prešeren, pa seveda Emil Korytko.
Trikrat »hura« za Stanka Vraza torej, ki je s svojo terensko zbirko Narodne pesmi ilirske (1839. leta) postavil temlje znanstvenemu zapisovanju ljudskih pesmi. Zavzemal se je za nepopravljanje gradiva, za zapisovanje vseh različic pesmi (kar se je razlikovalo od dotedanjega izbiranja »najboljših« verzij), opozoril pa je tudi na pomen melodij. Za razliko od njegovih predhodnikov, ki so metrične probleme besedil reševali z lastnim korigiranjem po normativnem (umetnostno-pesniškem) vzorcu, je Vraz metriko besed zamejil z metriko melodije in marsikatera »nenavadnost« besedila je s tem postala jasna. Vraz je bil prvi, ki se je zavedal neločljivosti besed in petja v ljudski pesmi. In tako je tudi prvi zapisoval oboje.
V času pozne romantike je bil slavist Karel Štrekelj tisti, ki se je odločil izdati vse slovenske ljudske pesmi, ki so bile do tedaj natisnjene ali zapisane. Od leta 1895 pa do leta 1923 je izhajala njegova velezbirka Slovenske narodne pesmi (ki še danes predstavlja vrh v slovenskem izdajanju ljudskega gradiva). Poleg glomaznega domačega projekta pa je bil Štrekelj vpleten tudi v vseavstrijsko akcijo zbiranja ljudskih pesmi (zadolžen je bil za vodstvo slovenskega "Odbora za nabiranje slovenskih narodnih pesmi" ali krajše OSNP), vendar je to delo prekinila prva svetovna vojna, zaradi katere je zbirka 12.000 zapisov najprej obležala v Glasbeni matici, danes pa jo hrani Glasbenonarodopisni inštitut. Letos je 100 let, odkar smo se Slovenci z odborom OSNP priključili Avstrijcem v akciji zbiranja, oktobra pa si lahko v organizaciji Glasbenonarodopisnega inštituta v Slovenskem etnografskem muzeju ogledate razstavo z naslovom "Ena pesem je poslana", ki bo posvečena prav tej obletnici.
V naši oddaji večkrat omenjani Glasbenonarodopisni inštitut letos praznuje 71-letnico obstoja. V vsem tem času so se v njem zvrstili znanstveniki, ki so se in se še posvečajo zbiranju, ohranjanju, raziskovanju, pa tudi objavljanju ljudskih pesmi. Nosilec novega gradiva ni več papir, pač pa so to nosilci zvoka, s katerimi se poleg besedil in melodij ohranja tudi način petja, osebni slog pevcev in še kaj, na kar danes nismo pozorni, utegnejo pa opaziti rodovi, ki nam bodo sledili.
Kaj smo vam, dragi poslušalci, danes pripravili za glasbeni posladek? Posnetek ljudske pesmi, ki so ga delavci GNI-ja naredili v letu 1961. V Prekmurju sta jim zapeli Marija Šimen in Rufina Kustec, pesem, ki je bila uvrščena v inštitutov zgoščenkasti četverec z naslovom Slovenske ljudske pesmi, pa se imenuje Düša premišlavala.
Zala Pezdir
Komentarji
komentiraj >>