V novi Bežigrajski galeriji – Bežigrajski II, se od prejšnjega tedna na ogled ponuja kiparska razstava. Kustos Miloš Bašin si je razstavo zamislil kot eno izmed štirih v ciklu s podnaslovom Narava. Tokratna razstava nosi jasen naslov: Kiparske pokrajine. Na njej so predstavljena dela slovenskih kiparjev, ki so nastala med leti 1976 in 2004 in so med seboj povezana tematsko. Vsak izmed izbranih kiparjev predstavlja po eno delo, ki se v vsebini veže na prikaz izseka iz narave – kiparske pokrajine.
Kiparske skupinske razstave so v sodobnem trenutku postale redkost ne le v našem prostoru, ampak tudi v tujini. Kiparstvo je ena izmed temeljnih zvrsti likovne umetnosti. Danes se zdi, kakor da ne more več obstajati samozadostno kot objekt. Kaj hitro se prevesi v instalacijo ali kakšno drugo obliko, ali pa živi kot del večjega projekta. To je vidno tudi na tej razstavi, ko je kustos, iz projekta Galapagos Damjana Kracine in Vladimirja Lebna, izvzel gmoto otoka in jo razstavil kot samostojen kos. Tako je prav v tem času Galapagos razseljen kar po treh razstaviščih v Ljubljani. Video in stenska poslikava sta na ogled v Moderni galeriji, otok v Bežigrajski, v peterokotnem stolpu na Gradu pa sta Leben in Kracina postavila novo verzijo projekta. 
Tudi navihano delo Urše Toman z neprevedljivim naslovom Pošastka izstopa iz klasičnega kiparskega miljeja. Zaradi otoka zemlje, ki čaka, da ga bodo naselile rastline, ni več zgolj kiparski objekt, ampak delo v nastajanju. Aleksander Bassin ga je označil kot intimni, interierski landart. Ko vstopimo v galerijo je prvi objekt, ki nam pade v oči prav tako delo enega izmed kiparjev še vedno mlajše generacije. Primož Pugelj predstavlja odpravo, ki je potovala med leti 2001 in 2002. Beli mavec je zgrajen iz dveh polovic in učinkuje tako likovno kot tudi vsebinsko. Zastavlja vprašanja o naravi in urbanizaciji, zaradi beline v katero je odet pa pred nas stopa tudi kot nasprotje polne in prazne forme, geometrijskih in organskih oblik ujetih v mavec.
Med dela sodobnega sveta umetnosti moramo gotovo šteti tudi kiparsko pokrajino Marka Kovačiča. Ironično prevrednotenje klasičnega kiparstva z uporabo ready-made najdenih igrač ostaja Kovačičeva prepoznavnost. Njegova pokrajina se ne razteza v modernistične širjave ampak je ujeta v zamejen vrtič iz plastičnih mas. V njem poslednji kavboj zvedavo opazuje čudno bitje – pol dinozavra pol Miki miško. Plastosi, novi rod genetsko spremenjenih organizmov je na pohodu v Kovačičevi umetniški domišljiji.
Če so desni prostor galerije zasedla sodobna umetniška dela, je levi namenjen starim mojstrom. Hribovita bronasta pokrajina Luja Vodopivca zahteva aktivno gledalčevo sodelovanje, saj je ni mogoče zajeti le z enega stojišča. Ko se gledalec giblje okrog objekta se pred njim odpirajo različni pogledi v gmoto, ki je pred njim razprostrta pa vendar ne povsem razprta. Krajina grafika Vladimirja Makuca je na eni strani posvečena ohranjanju lokalnega, pa vendar to ni edino možno branje. Naravna materiala, kamen in les, na katerega je Makuc zapisal svoji inicialki v glagolski pisavi, se povezujeta z najdenimi kosi črepinj. Te ustvarjajo ostre robove neprijazne pokrajine, ki pa ne preprečijo pristanka krhki ptici. Povsem nasprotna težkemu Makučevemu kubusu je raztreščena krajina Mirsada Begića z naslovom Ohraniti sanje. Iz masivnega brona je Begiću uspelo ustvariti navidez prhko strukturo, ki bo pred našimi očmi zdaj zdaj razpadla v prah.
Pokrajine Mojce Smerdu so majhni kosi terakote, ki pa s svojo ploskostjo kljub majhnosti ustvarjajo širne planjave. Na njih bivajo osamljena bitja, ki jim je izhod iz bivanjskega prostora onemogočen. Med pokrajinama obstaja pas ne-prostora, ki preprečuje prihod in odhod. Pokrajine so gole in prazne, prebivalci v njih pa kot osamelci samujejo, zliti z njimi.
Poleg del Petra Černeta in Jakova Brdarja sta razstavljeni še dve kiparski pokrajini – maketi Zmaga Jeraja. Ti sta vzpodbudili Miloša Bašina k pripravi razstave, ko si ju je leta 1984 ogledoval v Mariboru.
Razstava Kiparske pokrajine je galerijsko zgledno in jasno postavljena razstava, ki jo spremlja katalog z vsemi reprodukcijami in spremnima tekstoma kustosa Miloša Bašina in direktorja krovne institucije Aleksandra Bassina. Kljub dobrim umetniškim delom in jasni postavitvi razstava name ni napravila močnega vtisa. Urejena postavitev je galerijo spremenila v muzej, kjer so umetniška dela le na ogled, do njih in vanje pa ne moremo vstopiti. Razstava bolj kakor na živ kuratorski projekt spominja na arhiv. Ni problematična in ne zastavlja vprašanj ampak pred nas postavlja dejstva. Ni živa, pa tudi mrtva ne. Hladnost postavitve in koncepta je verjetno odgovor na vprašanje, ki sem si ga zastavila v naslovu.
Neprepričana je v kipraske pokrajine zrla Petja.
Komentarji
komentiraj >>