Senegalski pisatelj, dramatik in scenarist Boubacar Boris Diop je svojo literarno kariero začel prav z romanom V Tamangovem času leta 1981. Dve leti prej je debitiral Sony Labou Tansi z romanom Življenje in pol, ki je v frankofonskih književnostih podsaharske Afrike naznanil novo obdobje, zaznamovano z drznimi literarnimi eksperimenti. Tudi Tamangov čas ostro prelamlja z dotedaj prevladujočim realizmom in ponuja novo vizijo zgodovine. Z njim je v senegalski književnosti prišlo do velikega preskoka – od socialnega realizma v slogu Sembčna Ousmana naravnost k postmodernističnim literarnim postopkom.
Boubacar Boris Diop je poleg Tamangovega časa v francoščini napisal še pet romanov. Leta 1998 je sodeloval v projektu festivala Fest´Africa: Ruanda: Pisati, ker je spominjati se dolžnost. Skupaj z nekaj drugimi pisateljskimi kolegi je obiskal Ruando in tako je nastal roman o genocidu: Murambi: Knjiga okostij. Ta obisk je pisatelja močno zaznamoval: med drugim se je z občudovanja vredno poštenostjo »odrekel« svojemu prejšnjemu romanu Jezdec in njegova senca, češ da je v njem zagrešil precej neumnosti na račun ruandskega genocida. Obenem se je odločil, da bo odslej pisal v svoji materinščini, volofu, in ne več v francoščini, neokolonialnem jeziku in jeziku dežele, ki je močno vpletena v ozadje genocida. Leta 2003 je res izšel roman Doomi Golo (Sin opice), vendar avtor ni čisto držal besede in se letos vrnil k francoščini z Nemogočo nedolžnostjo. Videti je, da se je odločil za dvojezično literarno kariero. Ne glede na to, v katerem jeziku piše, pa posveča veliko pozornost obliki. Zdi se sicer, da se po Ruandi nekoliko nagiba k bolj direktno angažiranemu, celo nekoliko didaktičnemu pisanju. Čeprav v nocoj predstavljenem romanu V Tamangovem času te težnje ni zaznati. Nasprotno, roman kljub »težki« snovi daje vtis virtuozne igrivosti. Diop si je učinkovito izposodil vrsto postmodernističnih postopkov, se poigraval z literarnimi in zgodovinskimi referencami, zgodbo podal v nizu neskladnih fragmentov in zabrisoval meje med resničnostjo in fikcijo.
V Tamangovem času se izdaja za sveženj zapiskov nekega zgodovinarja s srede enaindvajsetega stoletja, ki poskuša izbrskati resnico o delavskih in študentskih demonstracijah v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja; v deželi, ki sumljivo spominja na avtorjev Senegal in katere predsednik je neverjetno uspela karikatura Léopolda Sédarja Senghorja. Diop si je v uvodnem poglavju pošteno privoščil tako njegovo politično retoriko z vsemi nedoslednostmi vred kot njegovo težko razumljivo, patetično, akademistično poezijo. Ta je lahko prepoznavna v predsednikovem monologu, ki se začne z »naskokom prezgodnjega neba«. Zgodba se v grobem vrti okrog tragične usode enega od upornikov, N´Donga, ki si je nadel bojno ime Tamango. To ime si je avtor izposodil od francoskega pisatelja Prosperja Mériméeja, ki se je kot eden redkih v noveli Tamango (1829) lotil problema trgovine s sužnji. V Diopovem romanu je Tamango tako tudi upornik iz časa protikolonialnega boja; da je zmeda z imeni še večja, pa je N´Dongo tudi pisatelj in njegova dela pripovedujejo o Tamangu, ki v romanu Sprehodi po Pretoriji postane upornik proti apartheidu. Ta junakov roman je torej del romana V Tamangovem času. Djop je tako ustvaril vrtinec identitet, ki se ga ne bi sramoval celo Gabriel García Márquez.
Nepazljivemu bralcu romana se hitro zgodi, da mu ni več povsem jasno, o katerem Tamangu je govora, poleg tega pa lahko zgodbe vseh teh Tamangov razberemo samo v drobcih pod kaosom navzkrižnih in nepreverljivih hipotez. V vsakem primeru Tamango postane simbol večnega upora proti vsem družbenim krivicam, roman V Tamangovem času pa tudi spraševanje o tem, kako se piše zgodovina. To je v zadnjih desetletjih postal tako rekoč locus communis romanopisja, ki kaj da nase, vseeno pa Diopov roman še po dveh desetletjih izzveni sveže in izvirno, kar je svojevrsten dosežek.
Zadnja stran Tamangovega časa, ki jo boste slišali na samem koncu, je namišljen navedek iz junakovega romana Sprehodi po Pretoriji. Pravzaprav navedek prve strani, ki prinaša groteskno variacijo na zgodbo o stvarjenju sveta. Zmeraj smo v Tamangovem času.
Komentarji
komentiraj >>