»Potem ko me je šestintrideset let odrivala na rob vojska, sovražna mojemu pisateljskemu poklicu, me zdaj zanika moj bleščeči Olimp zato, ker sem bil častnik.« Tako je svoj položaj povzel Mohammed Moulessehoul, častnik alžirske vojske, ki je zaslovel z romani, objavljenimi pod psevdonimom Yasmina Khadra.
Yasmina Khadra je v več pogledih čisto izvenserijski pisatelj. V njegovi biografiji ni nič tipičnega: njegov oče, eden od mnogih herojev alžirske osvobodilne vojne, je bodočega pisatelja pri devetih letih poslal v vojaško šolo. Sledila je vojaška akademija in dolgoletna vojaška služba. Obenem je Mohammed Moulessehoul začel pisati. Od srede osemdesetih let je še pod svojim pravim imenom objavljal novele in romane, potem pa opazil, da je v vseh teh delih prisotna nekakšna samocenzura. Začutil je, da mora prelomiti s svojim siceršnjim – zlasti poklicnim – življenjem. Tako se je rodila Yasmina Khadra.
Psevdonim si je pravzaprav izposodil od svoje žene. To razlaga kot simbolično izmenjavo imen: on ji je dal svoj priimek, ona njemu umetniško ime. Predvsem pa se je s tem, da je izbral ženski psevdonim, tudi poklonil alžirskim ženskam in njihovi ključni, a vedno zamolčani vlogi v življenju dežele; to je morda tudi odmev na pisateljski projekt Assie Djebbar.
Yasmina Khadra je zaslovel najprej z detektivsko trilogijo, ki je izšla v letih 1997 in 1998. V njej se je lotil alžirske državljanske vojne, še posebej njene manj znane plati – vloge finančno-politične mafije. Za to nalogo je bil izbrani žanr seveda kot naročen, vendar ga je pisatelj daleč presegel. Vsi ti romani izvirajo iz osebnih opažanj in izkušenj častnika Moulessehoula, ki se je dejavno udeleževal boja proti terorizmu in bil priča številnim napadom in pobojem. Že ta dela tako razvijajo sociologijo in psihopatologijo nasilja in kolektivne blaznosti; konkretneje gre za obračun z verskim fundamentalizmom, h kateremu se Khadra vedno znova vrača, ne da bi pri tem padal v past črno-belega slikanja tega problema. To tematiko je poglabljal v romanih Gospodovi jagenjčki iz leta 1998 in dve leti zatem v romanu O čem sanjajo volkovi.
Leta 2000 se je Mohammed Moulessehoul upokojil kot častnik, da bi se povsem posvetil pisanju. Naslednje leto, ko se je z družino preselil v Francijo, pa je razkril, da prav on stoji za tedaj že znamenitim imenom Yasmine Khadre. Avtobiografski roman, v katerem je prišlo to razkritje, je bil seveda spet podpisan kot – Yasmina Khadra, motto, ki stoji na začetku, pa je prevzet od pesnika iz romana O čem sanjajo volkovi … Za to potezo se je Moulessehoul odločil, da bi napravil konec nesrečnemu nesporazumu – mnogi so namreč pozdravljali Khadro prav kot pisateljico (poudarek na ženskem spolu!), kot močan ženski glas iz Alžirije. S tem je povzročil tudi nekaj razočaranja: škoda, da je moški … Predvsem pa skoraj škandal, da je tako cenjeni pisatelj bivši član alžirske vojske, ki je tudi zagrešila dovolj zločinov. Bolj kot ne pa je v ozadju ostalo dejstvo, da mu je prav to omogočilo izjemen vpogled v marsikaj, kar je »normalnim« ljudem prikrito: pogled od znotraj v peklensko mašinerijo vojne in v mehanizme nasilja nasploh, pa tudi pogled od blizu, čeprav z druge strani puškine cevi, na dogajanje v taboru »bad boyev«, teroristov.
V zadnjih letih se Yasmina Khadra tematsko odmika od Alžirije: roman Kabulske lastovke iz leta 2002, je postavljen v talibski Afganistan, vendar se ga loteva z nepričakovanega izhodišča – ljubezenske zgodbe, ki pa je v ponoreli deželi obsojena na propad. Atentat, ki je izšel letos, pa je zgodba o samomorilskem napadu v Tel-Avivu. Toda Khadra, čigar obračunavanje s terorizmom sicer sega krepko pred enajsti september, nikoli ne pade v past črno-belega slikanja, senzacionalizma ali moraliziranja. Po drugi strani ne ostaja pri dokumentiranju dogodkov. Khadrov pogled je neusmiljen, analiza pronicljiva, hkrati pa se njegov slog iz neke čudne, nepričakovane smeri bliža poeziji.
O čem sanjajo volkovi je zgodba alžirske državljanske vojne s stališča terorista: pravzaprav gre za pripoved o tem, kako lahko popolnoma običajen, povprečen smrtnik postane verski fanatik in terorist. Lahko bi se sicer prepirali o tem, koliko gre Khadrovim analizam dejansko zaupati. Kakšni so konec koncev njegovi viri, na kaj se je opiral? Vendar je roman s svojo neusmiljeno logiko dogodkov in junakovih odzivov nanje krvavo prepričljiv; Khadrova moč je prav v tem, da bralca pripravi do tega, da – vsaj medtem, ko bere – razume, kako, skozi kakšno verigo frustracij, v kakšnih pogojih družbenega razpada posameznik ali skupina zabrede v blaznost, iz katere ni več izhoda in ki doseže vrhunec v pokolu cele vasi, z otroki vred. Prav ob tem romanu je povedal: »Pisatelji so preroki, vidci, rešujejo človeško vrsto. Ne razlagajo sveta. Vračajo mu človečnost. Vedno sem skušal služiti na tem zadnjem okopu proti zverinskosti. Biti eden od svetilnikov, ki kljubujejo meglam, po katerih tavamo.«
Komentarji
komentiraj >>