PROCES RTV SLOVENIJA

Tisti, ki se celo poletje niso premaknili iz Ljubljane, pravijo, da vreme tukaj ni bilo pretirano toplo. Zato pa tisti, ki so spremljali dogajanja v največjih in najvplivnejših slovenskih medijih – in tu mislimo na RTV Slovenija in Delo - nasprotno trdijo, da se temperatura v istih ni spuščala pod 40 stopinj Celzijeve lestvice. Obe upravljalsko-politični zgodbi sta zdaj pri koncu in slovenski medijski prostor bo očitno kmalu bivstveno drugačen kot doslej. Jesen bo, po vsem sodeč, končno prinesla spremembe, ki so se celo poletje kuhale v slovenskem medijskem loncu. Nekateri skeptiki pa pravijo, da bodo kljub temu slovenski gledalci in bralci na koncu ostali lačni.

Za tiste, ki sploh ne vedo za kaj gre na jutrišnjem referendumu, lahko na kratko ponovimo to že zguljeno zgodbo. Vlada je na seji, ki je potekala 14. aprila 2005, sprejela predlog novega zakona o RTV Slovenija in ga poslala v redni postopek v državni zbor. Predlog je pripravilo kulturno ministrstvo pod vodstvom ministra Vaska Simonitija, vlada pa ga je potrdila le dva tedna po tem, ko ga je ministrstvo prvič objavilo na svojih spletnih straneh. Sprejeti zakon je kmalu povzročil buren odziv novinarjev in strokovne javnosti. Ti menijo, da je le-ta slab in bi ga bilo potrebno na novo napisati, pred njegovim sprejetjem v državnem zboru pa opraviti široko javno razpravo.

Glavni problem novega zakona naj bi bil s stališča novinarjev ta, da zakon med drugim predvideva odpravo 25-članskega sveta RTV-ja in ustanovitev programskega sveta, ki bo štel 29 članov. Pet članov naj bi neposredno imenoval državni zbor na podlagi zastopanosti političnih strank v parlamentu, 16 članov pa prav tako državni zbor, vendar na predlog gledalcev in poslušalcev RTV-ja ter nekaterih drugih institucij in organizacij. Prav tako se bosta z uveljavitvijo zakona ukinili mesti direktorjev radijskih in televizijskih programov, namesto njiju pa bosta uvedeni mesti direktorjev radia in televizije, ki ju bo na podlagi javnega razpisa imenoval generalni direktor. Prenosi sej državnega zbora naj bi bili obvezni, vse skupaj pa bi še naprej financirali mi, se pravi imetniki elekričnih števcev.

Država hoče kot večinski lastnik RTV Slovenije z novim zakonom čez vijugaste hodnike, pa vendar na velika vrata, vstopiti v strukture njenega upravljanja. Na ta način želi v prihodnosti tudi kreirati program nacionalne televizije. Vse to iz jutrišnjega referenduma ne bo prav razvidno. To pa zaradi tega, ker bodo na približno 3600 voliščih v Sloveniji volilci odločali o več kot 50ih členih tega famoznega zakona. Mi pa se, z naše strani, strinjamo z Jožetom Poglajenom, ki v zadnji Sobotni prilogi pravi, da se je vse dalo spraviti v samo pet odstavkov. V prvega naj bi zapisali, »da je RTV Slovenija vladna televizija; v drugega, da so prenosi iz parlamenta obvezni; v tretjega, da vse to financirajo imetniki električnih števcev; v četrtega, da podrobnosti ureja vsakokratna vlada z uredbami in v petega, da ta zakon velja takoj«. In ljudje bi tako jutri natanko vedeli, o čem odločajo.

Ker pa to ni tako jasno definirano, se zdi, da volilci jutri sploh ne bodo volili za ali proti novemu zakonu o RTV-ju. Morda si vi lahko predstavljate kakšnega dolenjskega kmeta, ki v času trgatve pozorno bere in razume več kot 50 točk tega zapletenega zakona - jaz pa si tega, žal, ne morem predstavljati. Lahko pa si predstavljam, da bo jutrišnji referendum spet prizorišče, na katerem bosta svoje trenutne moči premerjali dve najmočnejši politični opciji v Sloveniji.

Meni osebno je sicer vseeno, ker volilne pravice v Sloveniji nimam, ker pač še nisem njen državljan. In tudi televizije ne gledam že leta, ne slovenske, ne tuje. Vendar berem Delo. In hodim v Kinoteko. In tudi ona dva se spremembam ne bosta uspeli ogniti. Ampak zvezi z njima referenduma, kot pravijo, pač ne bo. Kmalu se bo sicer nekaj moralo zgodilo, vendar se bojim, da glede tega ne vas ne mene nihče ne bo vprašal za mnenje!

OSTALI PROCESI: DELO, VEČER, DNEVNIK, KINOTEKA, METELKOVA, RADIO ŠTUDENT

Novi zakon o RTV Slovenija je samo ena izmed številnih lastniško-upravljalskih zgodb, ki se v zadnjih časih kopičijo v slovenskem medijskem prostoru, tako, da to res postaja že simptomatično. Hamletovska vprašanja tipa »biti ali na biti« visijo nad glavami številnih javnih in kulturnih institucij, ne glede na to ali gre za etablirano ali alteranativno kulturo. Seznam je dolg, ni pa brezkončen. Kdo bo novi urednik Dela? Kdo bo novi direktor Kinoteke? Kaj se bo zgodilo z Večerom in Dnevnikom? Kakšna prihodnost čaka Metelkovo? In, na koncu koncev, kako bo v prihodnosti zvenel vaš priljubljeni Radio Študent?

V osnovi vseh teh zgodb brez razlike leži ena sama paradigma sodobne kapitalistične, spolitizirane družbe - in sicer ta, da se gibalo tega frontalnega napada na medije in kulturne inštitucije, po vsem sodeč, nahaja v vse bolj rastočem konfliktu med poklicnimi interesi uredništev ali izvajalcev programov in dnevnopolitičnimi ali kapitalskimi interesi lastnikov. Začnimo po vrsti.

Delo in Večer sta v polovični oblasti finančnega holdinga Pivovarne Laško in njegovih partnerjev, dober del pa držijo (para)državni skladi. Da bo stvar še bolj zapletena, ali kot bi rekel dr. Bogomir Kovač »incestoidna«, je časopis Delo tudi sam petinski lastnik Večera. K temu dodajte še pomembno vlogo Dela pri operaciji Mercator - največji prerazporeditvi lastninskih deležev po osamosvojitvi - in dobili boste pravi galimatijas političnih in kapitalističnih interesov, zapleteno mrežo lastništev, ki se ne da kar tako razvozlati.

Aktualni urednik Dela Darjan Košir pravi, da on nikoli ni trdil, da je podjetje, katerega osnovna poslovna dejavnost je proizvodnja pijač in hrane ter njuna prodaja, po definiciji slab lastnik medija. Ne! Se pa, seveda, samo po sebi razume, da bi podjetje, katerega osnovna dejavnost je kakršna koli proizvodnja in trgovina - v tem primeru, torej, proizvodnja in trgovina z živilskimi izdelki - preferiralo, da »njegov« medij o njem piše olepšano, predvsem pa, da ne zamudi nobene priložnosti, da o njegovih poslih in dogovorih poroča. Lahko si mislite, da je interes katerega koli medija povsem nasproten.

Zgodbi Dela in RTV Slovenija se bosta do konca septembra nemara razpletli, tako ali drugače. Dnevnik pa se zaradi znanih povezav z nekdanjo oblastjo LDS verjetno tudi kmalu znajde pod oblastniškim udarom. Ampak, ne skrbite! Pred kratkim je začel izhajati hard core tabloid Direkt. Torej, mogoče v skorajšnji prihodnosti ne boste mogli brati poročil o zakulisnih dejavnostih največjih slovenskih in tujih holdingov, vendar boste gotovo podrobno obveščeni o tem kdo je koga pofukal, kdo se s kom fuka in kdo bo koga šele pofukal. Hrane in pijače pa pri vsem tem očitno tudi ne bo manjkalo.

Zgodba Kinoteke je zgodba zase. Le-ta na videz sicer nima nikakršne zveze z kapitalskimi interesi, ima pa zvezo s političnimi; in vsak vrabec na veji vam lahko odčivka pesem o tem, kako sta v današnji družbi kapital in politika neločljivo povezana. To pa iz preprostega razloga, ker sta se infiltrirala v vse pore družbe, tako da se zdi, da se nikoli več ne bosta ločila, ne on od nje, ne ona od njega. Metaforično in po otroško rečeno, neločljiva sta kot Janko in Metka. Kje je čarovničina hiša, kje preži volk in v katerem grmu leži zajec, vam ne tokrat bomo povedali, to morate uganiti sami.

Zgodba slovenske Kinoteke, torej, je za razliko od zgodb Dela in RTV-ja, na videz preprosta. Z izbiro Staša Ravtarja za novega direktorja se ne strinjajo niti delavci, niti zunanji sodelavci Kinoteke, prav tako pa tudi ne strokovna javnost in ljubitelji filmov. In pri izbiri med Stojanom Pelkom in Stašem Ravtarjem res ne gra za hamletovsko dilemo: dovolj je, da te dve imeni vtipkate v Cobiss in videli boste, da ima slednji tam samo štiri bibliografske zadetke, spisek pri prvem pa je praktično neskončen. Poleg tega pa je Maja Weiss v enem skorajšnjem članku ponudila svojo salamonsko rešitev, ki je inteligentna vsaj toliko kot njeni filmi: po njej bi bilo, namreč, najbolje za vse to, da Staš Ravtar in Stojan Pelko odklonita svoji kandidaturi!

Torej, v tej slovenski medijski Tisoč in eni noči, sta ostali še dve zgodbi: Metelkova mesto in Radio Študent. Ti dve zgodbi pa sta zelo dolgi, trajata namreč že desetletja. Ti instituciji pa sta za širšo javnost tako nepomembni, še posebej za študente in mladino, da se Šeherezada z njima tu sploh ne bo na dolgo ukvarjala. Ko jebe mladino in njene potrebe. Ljubljana je itak mesto upokojencev. Ko je le-tem že praktično uspelo zapreti center mesta za nočno življenje, zakaj bi se potemtakem sploh matrali s tem, kaj se dogaja ali se ne dogaja za zidovi Metelkove. In tudi škripanje z valov Radija Študent, pravijo, gre na živce starejšim osebam, vendar tu oni gotovo ne bodo imeli zadnje besede. Zadnjo besedo bomo imeli ali mi ali pa bomo za večno molčali.