V govor, ki naj bi ga imel danes, in v govore, ki jih bom moral imeti tu morda vrsto let, bi želel smuknuti na skrivaj. Bolj kot to, da si vzamem besedo, bi želel, da me ona objame in ponese onstran vsakega možnega začetka. Opazil bi rad, da bi bil v trenutku, ko naj bi govoril, tam že dolgo pred mano neki brezimni glas: tako bi zadoščalo, da navežem, da nadaljujem stavek, da se neopazno naselim v njegovih vrzelih, kot da bi mi sam pomignil in za trenutek zastal v zraku. Začetka te oddaje torej ne bi bilo in namesto, da sem nekdo, od kogar prihaja govor, bi bil neznatna vrzel v njegovem naključnem odvijanju, možna točka njegovega izginotja.

Rad bi, da bi bil za mano neki glas (ki bi govoril že od nekdaj in bi vnaprej podvajal vse, kar bom sam rekel), ki bi govoril takole: »Treba je nadaljevati, jaz ne morem več, treba je nadaljevati, treba je izrekati besede, dokler jih je še kaj, treba jih govoriti, dokler me ne najdejo, dokler me ne izgovorijo – čudna muka, čudna napaka, treba je nadaljevati, morda pa se je to že zgodilo, morda so me že izgovorile, morda so me že ponesle vse do praga moje zgodbe, pred vrata, ki vodijo v mojo zgodovino, čudilo bi me, če bi se odprla.«

Tole kaj ste ravnokar poslušali ni bil nikakršen poetski uvod, oziroma je bil, vendar ne moj, temveč ga je izgovorili en strokovnjak, in sicer Michel Foucault na začetku svojega nastopnega predavanja na College de Franceu, elitni francoski univerzitetni instituciji. Eno od svoji znamenitejših zgodnjih knjig Foucault začenja s citatom Borgesa, proti koncu svojega življenja pa mu očitno bolj ustreza Beckett. Gre verjetno za dva najpomembnejša avtorja druge polovice dvajsetega stoletja. Tako očitno mislita tudi urednici Cankarjeve založbe, ker se jima je očitno zdelo, da je po izidu Borgesovih izbranih del edino logično nadaljevanje izdati izbrana dela Samuela Becketta.

Tako kot Borgesove bodo tudi Beckettove knjige izhajale tekom treh let. V prvem delu so pred kratkim že izšla rana Beckettova dela pisana v angleščini, in sicer dva romana Murphy in Watt, ter izbor zgodnje poezije in proze skupa z dvema esejema Dante... Bruno, Vico... Joyce ter Proust. V naslednjem letu bo v približno istem času izšla znamenita Beckettova trilogija romanov Molloy, Malone umira in Neimenljivi, na koncu pa nam bodo iz Cankarjeve založbe postregli z Beckettovimi temeljnimi igrami ter z izborom proze in poezije iz poznega obdobja. Po vsemu sodeč bodo izbrana Beckettova dela v Cankarjevi založbi zelo podobna njegovim zbranim delom.

Ne obstaja mnogo pisateljev, o katerih je napisano več kot je napisano o Samuelu Beckettu. Poplava kritičnih tekstov o Becketu, tisto kar Angleži točno imenujejo »the Becket industry« se še ni zaustavila; samo o Godotu se recimo piše vsaj toliko kot o Hamletu, če ne še več. Beckettovo delo je doživelo in doživlja najrazličnejše razlage: skoraj ni vidika, s katerega ga ne bi bili obravnavali, in redke so socialne ali filozofske ideologije, ki si ga ne bi skušale prilastiti. Oziroma, glede na to, da Beckettova dela, vsaj ne eksplicitno, ne zagovarjajo niti ene teze in se ne morejo izpeljati v intelektualno argumentacijo, ona z ničemer ne omejujejo področja možnih interpretacij, niti eni pa ne nasprotujejo.

Zdi se nam zanimivo v tem smislu navesti sodbo članov Švedske akademije, ki so Beckettu podeljeno Nobelovo nagrado utemeljili tudi s stavkoma: »Beckett je razgrnil podobo človeške bede v današnjem času v novih dramskih in proznih oblikah. Njegov poetični talent se dviga kot miserere za vse človeštvo nad pusto zemljo in njegov pridušeni glas obljublja osvoboditev tlačenim in olajšanje nesrečnim.« Beckett se zaradi bolezni ni mogel udeležiti slovesne podelitve nagrade, zato jo je v njegovem imenu prevzel njegov pariški založnik, ki je povedal, da »če živahno in logično moč domišljije povežemo z absurdom, dobimo paradoks ali pa Irca«. Paradoksalni Irec pa je vest o pridobitvi Nobelove nagrade komentariral zelo koncizno: »Kakšna katastrofa!«

Za Samuela Becketta, ki se je rodil leta 1906 v premožni protestantski družini v Dublinu, se zdi poznavalcem značilno, da sta ga zgodaj zanimala Dante in francoski jezik s književnostjo. Nam pa se v enaki meri zdi pomembno, da se je Beckett v tem času zanimal tudi za kolesarjenje in ragbi. O ženskah in alkoholu, ki so ga zanimali nekaj let pozneje, pa je sam Beckett povedal tole: »Do kraja sem prepričan, z jalovim dokončnim prepričanjem, da se je ob mojem rojstvu sprožila zanka, pri kateri je zdaj samo še vprašanje nekaj let, preden nastopi odsotna kriza... Zelo hitro že propadam. Brezmejna količina alkohola, nikotina in zastrupitve z ženskami. Kup dreka. In tega ni konec.«

Že leta 1928 je Becket odšel v Pariz, kjer je dve leti poučeval angleščino, predvsem pa spoznal drugega slovitega irca, in sicer Jamesa Joyca, s katerim se je sprijateljil in bil neka vrsta njegovega tajnika. V tem času so nastala njegova prva obsejžnejša besedila, ki so zbrana, ne vem zakaj, v tretji knjigi Becketovih izbranih del. Gre za eseja Dante... Bruno, Vico... Joyce in Proust, ter pesmi z naslovom Kurboskop, oziroma Whoroskop v angleščini. V tej knjigi je še zbirka pesem Ehine kosti ter zbirka prvih Becketovih novel More Pricks than Kicks, ki jo je Andrej Skubic prevedel kot Več osti kot slasti. Nam se sicer zdi bolj primeren en od zgodnjih prevodov tega težko prevedljivega naslova, ki se v slovenščini glasi Več tičev kot bičev.

Leta 1930 je en prijatelj opozoril Becketta na nagradni razpis za najboljšo pesem o času. Obseg: največ 100 verzov. Ker je bilo to na večer dneva, ko je potekal rok, je Beckett nemudoma sedel k pisanju, pisal pozno v noč in v polnočnih urah peš odnesel pesem v nabiralnik založbe, ki je dala razpis. Tako je nastal Kurboskop, pesem iz 98 verzov za katero je Beckett dobil razpisano nagrado. V njej je Beckett v kratkem povzetku podal nekaj utrinkov iz Descartesovega življenjepisa, ki ga je ravno takrat prebiral, in mu dodal nekaj svojih robatnih duhovitosti v slogu Joycevega romana Finnegan's wake.

Že sam naslov Whoroskop je vreden svojega denarja. Descartes, oče racionalizma, je bil namreč vraževeren in ni maral izdati svojega rojstnega dneva, da mu ne bi astrologi in drugi preroki mogli napraviti horoskopa in s tem določiti tudi datuma smrti. Gre za zelo težko razumljivo pesem in Beckett je moral ob izidu dodati nekaj pojasnil. Naslednje se nam zdi zelo zanimivo: »Rene Decartes je imel rad omleto iz jajc, ki so se valila osem do deset dni; če so bila pod kokošjo manj ali več časa, so se mu zdela ostudna.«

Naslednje, kar se nahaja v tretji knjigi Beckettovih izbranih delih je zbirka pesem Ehine kosti. Gre za 13 Beckettovih pesmi, ki so izšle v posebni zbirki leta 1936 v Parizu. Beckett je v tistih pesmih, po našem skromnem mišljenju, brez uspeha poskušal z nadrealističnimi metodami izraziti svoja čuvstva. Prizadeval si je ujeti tudi tehniko toka zavesti in podzavesti, pa je drugo za drugo zametaval pesniške smeri. Pomembne pa so zaradi tega ker so bile svojevrstni odmevi dotlej že obravnavanih motivov in slutnje prihodnih. Zbirka je izšla v 327 izvodih, vendar jo je večidel sam razdal, kupil je ni tako rekoč nihče.

Že pred tem, sredi maja 1934 je izšla Beckettova zbirka deloma že objavljenih novel Več osti kot slasti ali More Pricks than Kicks, sicer s temeljno navezavo na svetopisemsko »težko je brcati proti ostnu«, vendar z izrazito pogovornim pomenom besede pricks, zato je bila na Irskem seveda takoj prepovedana. Zbirka desetih novel je napisana tako, da imajo vse za glavno osebo istega junaka – Belacqua Shuaha. Gre torej za nekakšen življenjepisni roman, sestavljen iz novel. Beckettov stil je tukaj dost bolj berljiv kot pozneje. Po besedah samega prevajalca je v teh desetih novelah očiten močan Joyceov vpliv na mladega Becketta: kot da bi bili Dublinci spuščeni skozi jezik Finnegan's wakea.

V tretji knjigi se na koncu nahajata še dva Beckettova zgodnja eseja. Prvi nosi nenavaden naslov Dante... Bruno, Vico... Joyce, Beckett ga je pa napisal s samo 23 leti za en Joyceov zbornik. Joyce ga je namreč nagovoril, naj se ob Danteju zanima še za druga dva njegova najljubša italijanska pisatelja, Giordana Bruna in Giambatista Vica, in tako je nastal tisti tekst, kateremu so se mnogi svoječasno podsmehovali, sam Beckett pa ga je razložil takole: »Od Danteja do Bruna je skok približno tri stoletja, od Bruna do Vica približno eno stoletje in od Vica do Joycea okoli dve stoletji.«

V tem članku je Beckett spregovoril seveda predvsem o Joycu, ampak je v marsičem zelo dobro zadel svoje lasto pozneje pisanje, ko je napisal naslednje: »Tu je oblika vsebina in je vsebina oblika. Pritožuješ se, da to sploh ni napisano po angleško. Saj sploh napisano ni. Ni tu zato, da bereš, ali bolje rečeno, ni samo tu, da bereš. Tudi da gledaš in poslušaš. Joyceovo pisanje ni o nečem, temveč je samo tisto nekaj... Če je smisel spanje, besede zaspijo. Če je smisel ples, zaplešejo tudi besede... V tem pisanju gre za barbarsko varčnost s pismenkami. Tu besede niso vljudno sprenevedanje tiskanega črnila dvajsetega stoletja, tamveč živijo. Silijo na papir, žarijo in plamenijo, tlijo in izginejo.«

V pariškem lektorskem obdobju je Beckett poleg še nekaterih pesmi domislene kurboskopske vrste napisal še esej Proust, ki se mu je štel tudi v univerzitetno znanstveno kariero in je izšel šele leta 1931, ko je bil Beckett že lektor za francoščino na dublinski univerzi. Esej o Proustu pomeni predvsem beckettovsko osvetlitev nehotenih spominjanj, ki so pri Marcelu Proustu psihološko zanimiva: »Natančno rečeno, se moremo spominjati samo stvari, ki se kljub naši skrajni nepazljivosti registrirajo in nabirajo v tistem zadnjem in nedosegljivem predalčku našega bistva, do katerega nimamo ključa...«

In govoreč o Proustu je Beckett nehote spet pregovoril o sebi: »Umetnine ni mogoče ne ustvariti ne izbrati, tamveč jo je treba odkriti, odrgniti, izkopati... ker je v umetniku že od poprej, kot zakonitost njegove narave... Umetnik ima svoje besedilo v sebi, obrtnik ga prevede. Naloga in dolžnost pisatelja je prevajati.« S takim gledanjem se je Beckett tudi izrazito odmaknil od Joycea in njegovega gledanja: »Kolikor več je Joyce vedel, toliko več je zmogel. Kot umetnik je težil k vsevednosti in vsemogočnosti. Jaz delam z nemočjo in nevednostjo.«

V prvem krogu Beckettovih izbranih del sta še dva romana. Roman Murphy je bil v slovenščini izdan že pred dvajesetimi leti v znameniti zbirki Nobelovci. Beckett ga je pisal v letih 1935 in 1936, izšel pa je leta 1938. Gre za groteskno komičen roman, dosti bolj berljiv in dosti manj dolgočasen kot poznejša Beckettova dela. Vendar gre tudi v tem prvem romanu za zgodbo o predvsem enem junaku, pravzaprav antiheroju. Na izgled je beseda o »normalnem« človeku, pa vendar gre za posebneža, ki bi sicer rad veljal za normalnega, pa vendar ne bi rad živel v normalni družbi.

Beckett se je v Murphyju v marsičem rešil prehudega Joyceovega vpliva, pod katerim se je poprej tako rad igračkal z besedami in poigraval s črkami, glasovi in pomeni, vendar je besedilo pisano v čudno vase zaprtem jeziku. Strokovnjaki ga razvozlavajo kot irščino, vendar v francoskem duhu, pisano v angleščini. To se je najlepše pokazalo pozneje, ob prevodu v francoščino, ko je dikcija še zmeraj ostala irska, pisana sicer v francoščini, vendar v angleškem jezikovnem duhu. Verjetno je zaradi tega prvi založnik ta roman odklonil, za njim še drugi, tretji in četrti. Seznam založb iz Anglije in Amerike, ki so odklonile Murphyja, je dosegel številko: 42!

Glavna oseba Murphy je ponovitev Belacqua Shuaha iz Več osti kot slasti in Becketta samega. Gre za več kot bistrega človeka, vendar solipsista, ki bi rad živel samo v duhu, ne pa v telesu in ne v družbi, zato si sebe in svet in vse zamišlja kot votlo, prazno kroglo. Ljudomrznik prav posebne sorte, cepljen na Belacqua in njegovo držo zarodka v materinem telesu. Vendar je besedilo izredno pretehtano: »V knjigi ni niti enega slabo napisanega stavka. Vsaka misel je videti skrbno premišljena in neskončno počasi zložena – kakor da je besedilo tkal človek z izredno tenkim ušesom, ki kakor netopir prestreza še tako slabotne ovire in odmeve.

Naslednji Beckettov roman Watt, ki ga je Beckett pisal tekom Druge svetovne vojne, do zdaj še nikoli ni bil tiskan v slovenščini. Becketta je to pot vznemirila postava Watta, blagega, medenega človeka, po svoje smiselnega nadaljevanja Murphyja, čeprav z drugimi lastnostmi in z drugačno usodo. Tudi ta roman je pisal v angleščini, pa čeprav sredi francoskega okolja. In deloma, kakor bi mu šlo za avtobiografijo: »Moji spomini se začenjajo na večer pred mojim rojstvom, pod mizo, ko je oče priredil gostijo in je moja mati sedela na čelu omizja.« Opisana je okolica Beckettove domače hiše, sicer pa je sam Watt služabnik v hiši pri dr. Knottu in človek, ki ne loči resničnosti od sanj.

Vendar bi Beckett ne bil Beckett, če ne bi tudi v Wattu ostal zvest svoji nekdanji, tudi deloma po Joyceu posneti metodi: Zakompliciraj, kjer se da, in pojdi se skrivalice po vsej sili. Nič čudnega torej, če velja Watt za Beckettovo najbolj skrivnostno delo, namenoma zavito, dražljivo, spodbujajoče k iskanju rešitev, odgovorov, pravzaprav, celo simbolov. In kakor da je sam slutil to bralčevo pot, je za zadnjo piko romana Beckett zapisal stavek: »Nobenih simbolov, ker niso mišljeni!«

Za drobno ilustracijo, kakor gre skozi ves dokaj obsežni roman, naj navedem eno najkrotkejših, pa vendar v bivstvu neprevedljivih igric. Pri tem imajte v mislih, da Watt v angleščini pomeni Kaj in da Knott pomeni Ne. »Druh zdravn drugega, dva desca. Ceu dan, en deu noči. Tiha, topa, slepa. Knott gleda Watta? Ne. Watt gleda Knotta? Watt govori s Knottom? Ne. Kaj pa naj? Nč, nč, nč. En deu noči, ceu dan. Dva meseca, druh zdraven druzga.«

V resnici gre Beckettu vedno za to, da bralca pripelje do popolnega niča. To hotenje ima, kakor vsaka palica, dva konca. Avtorju je res omogočilo nekaj duhovnih poigravanj in nerešljivih ugank, hkrati pa je razredčilo število potencialnih bralcev na minimum, saj ta samouničevalna sla v svoji posledici ni daleč od dolgčasa. To se je nazorno pokazalo pri izidu knjige leta 1953. Večina založnikov je namreč takoj po vojni Watta zavrnila z utemeljitvijo, da to ni knjiga, ki si je ljudje želijo po svetovni moriji. Beckett pa se ni ustavil in je vseeno nadaljeval s še bolj radikalnimi projekti.

O Beckettovih igrah je že dost povedano in so zelo znane, zato pa se bomo na koncu te oddaje osredotočili na Beckettovo Trilogijo, ki bo v slovenščini izšla naslednjega leta. Molloy in Neimenljivi, prvi in tretji roman Trilogije so že v prevodu Aleša Bergerja izšli v slovenščini. Skupaj s romanom Malone umira zaokrožujejo mogoče najbolj pomembno Beckettovo delo, ki velja med literarnimi zgodovinarji za monografijo avtorjevega življenja in smrti in zagrobja, saj se avtor ne samo sam istoveti s svojimi osebami; tudi njegove osebe se istovetijo u avtorjem. Gre za zelo povezano in koherentno delo, pisano v enem samem dihu, v katerem Malone logično pride iz Molloya, Neimanljivi pa je edino mogoče nadaljevanje Malona.

V romanu Molloy sta popisani dve izkušnji, dve poti, na katerih potovalca propadeta in ju, ko se soočita s svojim propadom, v zapisku obnavljata, ker tako zahtevata od njiju. Prvi popotnik je Molloy. Nekega dne se odloči, da bo spet obiskal svojo mater, odpravi se na pot, vendar se njegova pot konča v jarku, kjer onemogel pričakuje pomoč. Potovanje opisuje v sobi svoje matere, ki je medtem umrla; sem ga je po vsem videžu nekdo pripeljal in zdaj terjajo od njega le to, da vsak dan odda nekaj popisanih listov.

Drugi potovalec je Jacques Moran, neke vrste detektiv ali skrivni agent, ki dobi naročilo, naj poišče Molloya, kot je doslej isledil že lepo število ljudi. A tokrat mu gre vse narobe: ne le da Molloya ne najde, ampak ga na poti zapusti še sin, ki ga spremlja, opešajo mu moči, in ko ga slednjič dohiti ukaz, naj se vrne domov, ga na pol invalida pričaka zapuščena hiša, v kateri mora napisati poročilo o svojem poslu, ki ga ni opravil. Gre torej za dvoje iskanj in dvoje polomov, kar ima za posledico, da je Molloy eno od najjasnejših Beckettovih del o lastni odtujenosti, ločitvi duha od telesa, kakor že pri bolj zapletenem Murphyju.

V drugem romanu Trilogije, Malone umira - ki še ni izšel v slovenščini, vendar sem ga jaz že zdavnaj prebral v srbščini – si glavna oseba, skoraj stoletni starec, skrbno zapisuje svojo zgodbo, v marsičem podobno Beckettovi. Vprašanje, ki se zdi zanj naravno, da nas najbolj zanima, pa je, kaj bo govorec, potem ko je popisal svojo pot, sploh še povedal. Molloyu so ostale le besede; Malone, njegov naslednik iz romana Malone umira, tudi nima druge izbire.

Malone umira – leži na postelji, s katere se že lep čas ne more dvigniti, neznana roka mu v natančno določenih časovnih presledkih poriva v sobo skodelo z juho in odnaša nočno posodo, predmete pa obvladuje s palico, ki z njo leže brska po sobi. V načrtu ima tri zgodbe, povedal si bo eno o človeku, drugo o stvari in tretjo o živali. Pravzaprav: zapisal si jih bo, zakaj spomin ga je zapustil in edinole v tem, kar zapiše, razbere, kaj je mislil pred nekaj trenutki.

Malone torej res prične z zgodbo o dečku, a se je kmalu naveliča in nazadnje zgubi nit, loti se nove, tokrat o nekem pokončevalcu svinj, a tudi te ne skonča. Medtem si zapisuje spremembe, ki jih opaža pri sebi in ki pričajo, da njegove življenske funkcije, kar jih je še ostalo, naglo pešajo. Nato začne tretjo zgodbo, ta pripoveduje o starcu, ki živi v domu za ostarele. Ob njej se mu zapiski iztečejo v nepovezane vrstice, ki se končajo z besedo nič, ne da bi jih sklenilo kakršnokoli ločilo. Pripovedovalčeva roka se ustavi šele, ko Malon umre, in s tem se tisti roman konča.

Tretji roman iz trilogije, Neimenljivi, je naravno nadaljevanje dugega romana. Tisto kar pripovedovalec govori namreč nima imena, še več: ne more biti imenovano. Gre za človeka brez imena, brez telesa. Opraviti imamo le še z glasom, ki prihaja iz »velike govoreče krogle«, ta ima »obliko jajca in na njem, ni važno, ker, vdrtini, da se ne bi razletelo«. Krogla je zataknjena v vrat lončenega vrča, ki stoji pred obcestno gostilno. Malokdo se zmeni zanjo, le kader sneži, jo pokrijejo s ponjavo, sicer pa od časa do časa zamenjajo žagovino, na katero je položena.

»Čeprav ne znam govoriti, čeprav nočem govoriti, moram govoriti«, pravi glas, ki prihaja iz te krogle, in res je ves roman dolgo govorjenje tega glasu o samem sebi, pa o tistih, ki so mu zapovedali, naj govori, in katerih besede ponavlja, ne da bi se nehal prepirati z njimi. Dvakrat se glas poskusi utelesiti, imenovati, prvič v postavi, ki je dovolj podobna Molloyu oziroma Malonu, drugič v nemem bitju, ki mu je od govorice ostalo le mrmljanje, a mu obakrat spodleti. Povratka, kot kaže, ni in dogodkov ne gre prehitevati. Ostati mora to, kar je: glas, ki še naprej razodeva, da mu ni dano imenovati ničesar, ki pa vendar ne more nehati govoriti.

Trilogija romanov Samuela Becketta, na začetku katere stoji popotnik, ki je opremljen z vsemi človeškimi funkcijami in lastnostmi, nas torej pripelje do točke, v kateri sta govoreči in njegovo okolje okrnjena do najmanjše možne mere. Urni iskalec se je prelevil v betežnega potepuha, ta v umirajočega pripovedovalca zamišljnih zgodb, nazadnje je ostala le glava in od nje ločene besede, rekli bi: zavest o govorenju in, nazadnje, o samem jeziku.

Molloy še lahko zatrdi: »Sem v sobi svoje matere«. On torej še ima središče, ki ga spoznava, čeprav ne ve, kako se je znašel v njem. Medtem ko utegne Malone živeti v katerikoli sobi, saj se mu stvari samo dozdevajo: »Zdi se mi, da je ta soba moja. Lahko si razlagam, da me puščajo v njej.« Neimenljivi pa se, namesto, da bi popisal svoj položaj, na začetku romana vpraša. »Kam zdaj? Kaj zdaj? Kdo zdaj?« in na to vprašanje v vsej pripovedi ne najde odgovora.

Krnjenje, ki se začne z odmiranjem osebka, pripelje torej v zadnji fazi, v Neimenljivem, prav do izginotja tega osebka. In ko osebek izgine, lahko samo še slišimo glas, ki smo ga slišali na začetku te oddaje: »Treba je nadaljevati, jaz ne morem več, treba je nadaljevati, treba je izrekati besede, dokler jih je še kaj, treba jih je govoriti, dokler me ne najdejo, dokler me ne izgovorijo – čudna muka, čudna napaka, treba je nadaljevati, morda pa se je to že zgodilo, morda so me že izgovorile, morda so me že ponesle vse do praga moje zgodbe, pred vrata, ki vodijo v mojo zgodovino, čudilo bi me, če bi se odprla.«