»Novi cirkus« je prineslo tudi na sončno stran Alp. Festival Mladi levi je prvi postregel s plesno predstavo s prvinami cirkusa in akrobatike, Ana Desetnica pa v uličnem cirkusu združuje tudi fascinantne gibalce in akrobate. Cirkus postaja vse bolj prisoten in uveljavljen v plesnem gledališču. In sedaj, ko so v Cankarjevem domu že zazvenele Zarjavele trobente, se nam to zdi pričakovan korak koreografa in plesalca, Branka Potočana. V svoji novi gibalni predstavi, ki je doživela premiero 12. septembra v Linhartovi dvorani, je Potočan izhajal prav iz cirkusa. Ne toliko po formi, ki ni bistveno drugačna od njegovih predhodnih predstav, kot po cirkuških motivih.
Da je šest nastopajočih artistov v njegovem cirkusu nekaj posebnega, nam namigneta že uvodna dva prizora. Brezglavi klovn, ki tava po praznem odru, pri gledalcu sproži vprašanja, kam bo šla skupina Fourklor tokrat. Takoj za tem se razkrijejo padajoča in prelivajoča telesa nastopajočih, ki se spuščajo po horizontalno zloženih drogovih proti tlom, kot bi bili cunjaste lutke brez kosti. Ta prizor da gledalcu vtis neresničnega in nerealnega ter ga odpelje v nenavaden svet. Tudi v nadaljnjih prizorih lahko prepoznamo elemente tradicionalnega cirkusa, ki so ga plesalci prenesli v fizično gledališče; žonglerji, akrobati na trapezu in vrvohodci. Vmes pa, kot se za vse predstave Fourklora spodobi, trenutke prevelike resnosti razbije kakšen, gledalcem vedno všečen, humorni element, v katerega se očitno najlažje vživi igralec in plesalec, Primož Bezjak. Ravno preprosta človeška duhovitost je značilnost Potočanovih izdelkov, ki približa predstavo gledalcu, čeprav ta morda ni največji ljubitelj tovrstnega gledališkega žanra.
Štirim plesalcem in dvema plesalkama se je z živo glasbeno spremljavo pridružil kvartet, tokrat imenovan Fourmore, ki je dosledno sledil gibom z etno-jazz podlago. Nekje na sredini je ritem predstave rahlo upadel. Koncentracija je malce padla, napetost se je za nekaj časa porazgubila in glasba na žalost ni rešila vtisa. Že v naslednjem prizoru se je zopet vzpostavila dinamika, k čemur so največ pripomogle vratolomne vragolije plesalcev, med katerimi lahko posebej omenimo po svoji divjosti izstopajočega Gregorja Lušteka in Tino Janežič, ki je gibalno močno napredovala ali pa ji je tokratna tema neverjetno ustrezala.
Branko Potočan običajno za vsako predstavo izbere rekvizit, ki ga uporabi na sto in en način, da resnično uporabi vse gibalne možnosti in asociacije na izbran motiv predstave. Od leta 1994, odkar obstaja Fourklor, so plesalci uporabili že številne rekvizite, kot so lesene palice, deske, vrvi in telovadna orodja. Tokrat so bili na vrsti dolgi aluminijasti drogovi, ki so jih lahko plesalci uporabili za cirkuško žongliranje, premetavanje, preskakovanje in domiselne kombinacije vseh šestih plesalcev, kot bradljo za gimnastične prvine ali kot orodje za izvajanje čarovniškega trika.
Gibalna predstava Zarjavele trobente je povsem solidna in ji ničesar ne manjka, vendar pa na žalost ne presega nekaterih starih uspehov skupine Fourklor, ki jih zvesti gledalci še vedno ne moremo pozabiti.
Zarjavele trobente si lahko ponovno ogledate od 28. do 30. septembra v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma.

V cirkusu je bila Tamara.