Bolečine ni moč napisati. Ona se zaradi čebeljega vboda razvejuje v tolikih odtenkih, katerih prelivi so za nas književnike neulovljivi. Bolečine od čebele se odlikujejo iz čustveno noto histerične nesprejemljivosti. To ne velja samo za razvajene osebe, temveč tudi za največjega srba. Ker to ni kot običajna bolečina, kadar vas čebela vbode v resničnost. Hipoteza predpostavlja, da je ta bolečina zamišljena kot večkratno hujša. Vi, upam, ne veste kakšna je bolečina od zoba, uha ali pankreasa. Ta je sto krat večja od pankreasa, tisoč krat od uha in million od zoba. Boli topo, a prodorno. Ostrejših bolečin si do sedaj niste predstavljali.
Kot da nekaj od znotraj zaobrne ter vleče, oziroma zažiga. Bolečina je konstantna in traja več mesecev z vrtoglavimi ojačitvami izzvanimi s spremembami od meteoroloških prepogojev. Zateguje z vseh strani ugrizno mesto in se širi v koncentričnih krogih. Izziva mnogo širšo komplikacijo kot je sama po sebi. Na mestu vboda se zdi grozna zelena rana notranje oblike, v kateri se nastanjajo mali plazilski jeziki. Vonj ugriza je znosen, vendar le redkim.
Človek je izčrpan in se ne more premikati brez pomoči od desetih drugih dvometrašev. V grlu dobi veliko dušenje in oči se mu povečajo. Bolečine se urejeno koncentrirajo v možganih in ne more skrbeti niti se kopati sam od sebe. Pred očmi pridobi mrakozavestnost in tu se mu zmotni. Vse to je še super. Daleč najneznosnejša je psihološka reakcija na bolečinah.
Vbod od čebele direktno vpliva na živčnem sistemu človeka, dolgoročno ga iritirajoč. On to doživlja kot eno strahotno travmo. Ima moro. Predstavlja si neverjetno manijo od preganjanja, spremljano z enormnim bruhanjem. Ob pojavu bilo katerih drugih ljudi kriči in straši. Pri tistih, ki imajo alergijo na ugrizu od čebele, postaja to stanje latentno. Njegovo stanje se večkratno podaljšuje, pri nekaterih pa traja celo do pred samim koncem življenja. Poleg tega, alergičen človek ves pomodri, koža pa se mu spremeni v nekakšnih luskah. Oči mu izpadejo navzdol, nos pa se mu zauviha tako, da mu otežkoči dihanje. Ušesa prenehajo opravljati svojo normalno funkcijo slušnih aparatov, lasje pa se mu izrezljajo. Njegovi nohti so kot iz papirja. Lahko propadejo. Ne more uporabljati rok, zelo pogosto pa tudi nog. Preneha prebavljati. Ne je ničesar, razen enkrat tedensko po liturgiji, po malem regrad in radič. Rit se mu zaraste kot pri volku. Iz kože, katere črnilo poraža, se dvigajo zelene brezoblične mase in se razplinjajo. Na mestu oči se mu pojavijo pettolarski kovanci.
Njegovi zobje so fluorescentni in prevlečeni s kobiličnimi oblogami. Ves je aerodinamičen. V njem, kot tudi v vseh ostalih ugriznjencih, prevaduje ogromen motiv strahovanja. Nam, ki bivamo obkroženi z tovrstnimi priskutami, se odlikuje pričakovanje ugriza. Na ta način smo mi odtrgani od vzvišenega. Da bi le bili osvobojeni pričakovanja, mi vnaprej pristajamo na vsem. Imamo toteme, našli smo razne pokrovitelje, ki nam izgovarjajo formule. Naše pravoslavje se je deformiralo, ker smo od strahu spustili precejšnjo količino tabujev. Oni nas zjutraj osvobodijo enega strahu, opoldne pa nam prinesejo drugega. Ko vidimo tega drugega, mi postanemo pripravljeni na neprimernejšem obnašanju kot bi to drugače bilo. Poprimemo se molitve vsodam, da nam pustijo, da si malo oddahnemo. Popolnoma smo izkrivili moralne ocene od ljudi. Nahajamo se v afekte. Vrednotimo in sprejemamo akte pod uplivom od plašenja.
Te, ki so prišli na oblasti, nam vse to prikazujejo v ublažene oblike, da bi nekako ostali na nji. Govoreč od čebel smo postali banalni. Ta zgodba nas je končno nastanila v nižinsko raven od življenja. Odtrgala nas je od vsake globine obrazlaganja in v nas vsadila bojazen od povračila v globini obrazlaganja. Naše življenje je pozaba. Zaradi čebele smo se pokazali za samozadostne. Izgubili smo originalnost domišljijskosti razlaganja. Lahko nam je, ker smo se odrekli vsemu.
Samo ponavljamo stvari in se zgubljamo v enoličnost. Doumevanja so nam banalna. Nismo več ustvarjalci, ker smo nesposobni in ono je pri nas odsotno. Ne vemo, kaj moramo v zvezi s čebelami ukreniti. To si videl, ko si bral predhodnih devet poglavij. Vendar banalnost od tistega, kar je treba delati, se zdi ljudem kot krajnje in zloslutno izražanje banalnosti. Banalnost tistega, kar ni treba, česar se nikakor ne sme narediti, se nam zdi nekako manj strašna. Tako, etično.
Čebele so fantazem. On se je pri nas pokazal za rušilnega, kar govorijo njegovi rezultati, in on odreka in izkrivlja tisto, kar je stvarno. Čebele so posledica od vašega egocentrizma, skupek od egocentrizmov od mnogih izmed vas. Resnično življenje se je premaknilo in deformiralo, struktura vašega bitja motena. Fantazem je v nas rodil strasti. Hočemo, predpostavljajoč od čebel, da se zaščitimo od bolečine. Naša dolgo hotena kratkotrajna zadovoljitev v netrpljenju bolečine spominja skorajda na nočnih zadovoljstvih od trota. Zlorabili smo čebele, da iščemo kompenzacijo. Izvršili smo pravo nasilje nad realnostjo. To nam je kompenzacija na našem pretiranem samoljubju. S čebelami – fantazmom ste ustvarili svoj fantazmogorični svet. Čebele so vaš fantazem, ta hipoteza pa je fantazmagorija. Ne, jaz si nisem ničesar sam izmislil. Jaz sem samo zapisoval tisto, kar sem vas opazoval. Vzeli so mi otroke, spodili iz službe. Niso mi pustili, da se izšolam. Ljudje, soočite se z rogoborno resničnostjo slutnje. Tako je življenje. Fantazmi so ustvarjeni z različnimi vrstami vaših resentimanov. V tem me je navdušila Matica, ker ima plemenitost duše. Njej resentiman ni lasten. Ustvarili ste fantazmagorijo, suženjstvo iz duha. Vaša pohotnost ni poznala zadovoljenja. Te čebele so proizvod vaše zavesti, vi ste vse to namerno. Vendar jaz vam bom napisal tisto, kar nikakor ne želite da se soočite. Na dno vašega fantazma spi smrt. Fantazija vas je izčrpavala.
Vi sedaj sami sebi razlagate avtosugestijo. Čebele so zastrupile vaše podzavestno z uničujim poželenjem od fantazma. Spremenjena je perspektiva od vašega življenja. Napačno razpoznavate v realnosti. Izkrivili ste življenjsko perspektivo s fantazmom. Prenapihnili ste realno nevarnost ali pa ste jo zanemarili, tretje ni. Ali vidite, kako ste postali religiozni, kar vam je izviralo iz strahu? Povsod naokoli iščete pomoč, pokroviteljstvo. Vraževerni ste in imitirate neko kulturo. Stlizirate sebe. Enaki ste svetinikolcem in pantelejcem. Vem, strahujete od alergije. Vendar, jaz vam bom povedal od ene alergije. Naselili ste ta svet z čebelami. Povsod vidite vbodljaje. Obsedeni ste s svojimi organizmi.
In napotili ste se k fantazmu lažni izhod. Prebivate v fantazmu in vse ste naredili kot maksimalno pošastno. Nikoli ne boste uničili resničnosti v odnosu na samih seboj. Nikoli se vam ne bo skristaliziralo licemerstvo, da pri miru živite na svetovih. Jaz vam tega ne bom dovolil. Ker jaz vem kaj je to in tudi povedal vam bom. Zakaj bi se sploh še česar bal?
Čebele–fantazmi izhajajo iz primarne ničevosti, ki obstaja v človekovo človečnost. Z njimi v nas vse vračate v nebitju. Obstaja ena delitev v nas vseh. Čutili smo se prizadete, konkuriramo na Božjem svetu. Ideja čebel je prišla kot za straševalno orodje. Vendar pravega obupa zaradi pričakovanja vboda v človekovo dušo v tem zastraševanju ni. Pravi obup ni na grožnji s čebelami, ki vas prihajao vbost, temveč skozi imanentno preživljanje od človeka tisto, kar mu je dano da bi bilo, vendar v čemer ni nikakršne nevbodljivosti. Nejneprizanesljivejša hipoteza od čebel, ki jih vsak nosi s seboj, je njegova lastna hipoteza, ker je to eksistenca raztrgana na koščke. Ti koščki imajo svoje želo. Če je že kdaj obstajal čas, ko je zastrašujoča ideja od čebel vzdrževala socialni vsakdan v ljudeh, je sedaj vsekakor nastopil čas, in tu je tudi prostor, kjer ta ideja samo še moti. Mi smo se spremenili. In mi sedaj vstopamo v svojih prividih. V teh prividih razkrivajo se čebele. Čebele so občutek od brezupa. Vendar je ta občutek popolnoma subjektiven občutek. Čebele neizpodbitno obstajajo, one se nam razkrivajo v izkušnje in one so lahko naša pot. Ideja od čebel mora biti popolnoma osvobojena od utilitarnih motivov in šele takrat bo možno dojetje za to področje. Takrat bodo one razsvetljene. Odkrilo se nam bo, da je možna psihologija od čebel, da pa je obenem možna tudi ornitologija od čebel. Človeka spremlja strah od čebel.
Vendar to ni še niti končni strah. Končni strah je strah od vbadanja. In ko ta strah obvlada z epifenomenon. Prehod čez izkušnjo od videnja čebele izgleda kot prehod čez vbod. Vbod tudi je brezkončna čebela, agonija, ki se nikoli ne konča; niti v deseti zgodbi se ne konča ta agonija.
Dragi bralci, oprostite in nikar mi česa ne zamerite, niti, če kaj ni bilo v redu, tega ne vzemite za slabo. Veste, človek, kadar veliko govori, pove tudi kaj, česar ni bilo treba. Tako je tudi s pisanjem. Jaz sem se tukaj večkrat poskusil tudi malce pošaliti. Sem si mislil, življenje je v našem času napeto in morda le ni tako slabo, če se kdaj tudi malo pošalimo. Vi na tem mestu nikar česa ne zamerite. Jaz sem tukaj pri koncu; preden pa preberete Poanto, naj vas obrnem tudi malo osebno, da vidite malo, kako je to osebni odnos z avtorjem. Čeprav vidim, da so nekateri med vami že stegnili vrat naprej, da bi videli Poanto, no nič zato, to je vse normalno in nič se naj zato nihče ne sekirate. Tudi jaz sem hotel napisati nekaj, kar bo polno čustev, nekaj jasnega, vrednega za dobrobit našega naroda in dobro tudi tako, v celoti. Vendar je tole najbolje kar sem zmogel. Vi nič ne mislite, da sem jaz imel, ko sem tole pisal, kaj proti nekomu, ker jaz vas vse spoštujem in imam vas rad, kot da ste moji otroci. Nikar se ne spominjajte česa po slabem, ker vsi mi delamo napake brez da bi mislili slabo, jaz pa tega nisam pisal zaradi sebe. Meni vsega tega ni treba. Hotel sem vam tako malo narediti, da se vi malo sprostite medtem ko berete ter pozabite na vsakdanje skrbi in probleme, ki vas mučijo in razcefrajo. Če boste zame rekli kako lepo besedo vam prav hvala, če pa ne boste, pa tudi hvala. Torej, v podaljšku pa še Poanta.

POANTA
Hvala Bogu, da ne nosi vsak svojih čebel s seboj, temveč jih vsak drži pri sebi.

s čebelami se je ukvarjal IVICA ŽIVKOVIĆ, prevedla Keka Čalić